Bantu črnci, rad vas imam

48 komentarjev 27.12.2007 Muki

Kot mulc sem ta grafit-napis prebral na neki fasadi v Ljubljani, predvidevam, da pred kakimi dvajsetimi leti. Ne vem več, če se je glasil prav do besede tako, v vsakem primeru pa vsaj približno.
Takrat je bilo srečati temnopoltega človeka prava redkost. S tem zakaj je napis nastal in kaj je – takrat še eden redkih grafitarjev- z njim želel sporočiti, se takrat nisem spuščal. Pač čuden napis na fasadi kot na mnogih drugih po Ljubljani. Sem ga pa sprejel z odobravanjem. Črnce sem imel vedno – nekak rad. Pred dvajsetimi leti verjetno iz drugačnih razlogov. Kot pravim, bili so rariteta, in raritete so cenjene in iskane. Drugačnost in posebnost nas je najstnike običajno vlekla kot magnet.
Pojaviti se na kakem žuru v družbi črnca je bila skorajda senzacija. In gostiti črnca na zabavi je bila velika čast za gostitelja, ki mu je njegova prisotnost zagotovila vpis žura v žurerski hall of fame. Celoten žur je samo z eno figuro takoj pridobil malce New Yorškega alter pridiha.
O tem žuru se je govorilo še dolgo, pa čeprav ni bil v ničemer drugačen kot drugi, če seveda odštejem prisotnost črnca. Vsi so seveda želeli biti njegovi prijatelji, vsi bi radi rekli , » žural sem z Jimijem, sej veš s tistim črncem«. In Jimi je bil car in bil je kul in bil je iskana roba-hot stuf. Iz njegovih ust je prihajala brezhibna slovenščina z ljubljanskim sleng naglasom. Vse skupaj pa je izgledalo-zvenelo zelo surrealistično, skorajda kot nemška sinhronizacija špageti vesterna.
Nevem ali je bil Bantu. Še manj v katero pleme je sodil, če sploh. Ovambo, Sotho, Zulu, Rundi…
Bil je le črnec. Pravzaprav bil je celo lep črnec, s polnimi ustnicami in njegov izgled je zelo spominjal na Hendriksa. Od tod morda tudi njegovo ime za katero niti ne vem če je bilo pravo. Morda je bil v resnici celo Jože ali…Shlomo. :) In vse to je bilo dovolj, več kot dovolj.
Časi so bili seveda drugačni. V jugi vidnejšega rasizma ni bilo vsaj naspram črncem ne.
»Stari« je bil njihov največji prijatelj, glavni in morda edini beli »massa«, ki jih je sprejemal kot sebi enake, vsaj izgledalo je tako. In tako smo delali tudi mi in to je bilo dobro.

Spominjam se dogodka kakšno leto nazaj, ob nekem drinku in sproščenem klepetu, ko je nekdo iz družbe rekel, da je videl-doživel nekaj nenavadnega in medtem, ko je hitel razlagati začudeno bolščal, da me je postalo strah, kaj bo padlo ven.
Menda se je po njihovi soseski tisti dan vozil črnec. In to na kolesu. “Resno, vam povem folk!” …je govoril… Izpadlo je kot štos. Vseeno pa smo dogodek analizirali tudi rahlo “trezno-resno” in prišli do sklepa, da s tem prelomnim dogodkom črnci več niso nekaj posebnega. Zdaj, ko se vozijo naokoli s kolesi, so postali povsem običajni ljudje in šele zdaj bodo postali nevidni osebki, ki so se zlili z okolico, neglede na barvo svoje kože. Ja tako je to… kolo je s črncev vrglo še zadnji predsodek in jih demistificiralo… :)
Sledi še dogodek v domačem kraju, ko se je sin vkrcal na avtobus, in mu je pristopil črnec, ga veselo pozdravil ter prisedel. Sin ga seveda ni poznal, vendar sta vseeno napletla nekakšno debato. Kasneje se je celo izkazalo, da se je črnec zmotil in ga z nekom zamenjal, rekoč, da mu vsi izgledamo isto. In ko smo doma govorili o tem, in se seveda veselo režali, smo celo ugotovili, da se nam je ta »vsi isti« zazdela resnično zamalo, in da ti tako povrhu vsega strese črnec in to sredi ljubljane je res huda.  :)
Iz te perspektive se še nismo videli. Zdaj imamo še en tuj pogled na lastni izgled več, s katerim- upam- postanemo bolj uravnoteženi.
Kdo je v resnici Jimi in kje je, ter kdo in zakaj je imel pred dvajsetimi leti rad Bantu črnce in želel srečo deliti s celim svetom, seveda še danes ne vem.
Vem pa, da jih imam še vedno rad tudi jaz – črnce nasploh.

Sledeči recept sem kopiral po izgledu, vonju, okusu in spominu iz ponudbe ljubljanske restavracije Chez Eric, ki sem jo pred kratkim obiskal.
Slavnostna, rahla in nezahtevna sladica, jagode z maskarpone kremo na bretonskem biskvitu, (Verrine de fraises ŕ la mascarpone et biscuit Breton) pa vam bo, če drugega ne, prišparala 4,30 evrov, ki bi jih plačali na originalni lokaciji pri chefu Ericu.

Vsem obiskovalcem mojega bloga in blogfrendom pa želim vse naj naj v novem letu, veliko domišljije in uspeha pri pisanju blogov in poln koš sladkih komentarjev. :)

Muki

Recept: 
Za 4-6 oseb

150 g mascarpone sira
1 jajce
2-3 žlici sladkorja
250 ml sladke smetane
100 g svežih jagod
4-6 bretonskih piškotov*
žlička vanilijeve arome
za dekor -posip mešanica vanilij-karamel sladkorja

Bretonski biskvit-piškot*
(lahko jih nadomestite s kupljenimi)

150 g masla
100 g sladkorja
1 veliko jajce
1 žlička vanilij arome
280 g moke
ščepec soli in 1/2 žličke pecilnega praška

V posodi zmešajte zmehčano maslo in sladkor dokler ne nareste(2-3) minute. Dodajte jajce in vanilij aromo ter stepajte da se poveže.
Dodajte moko, sol, pecilni prašek in mešajte, da se sestavine povežejo. Ne preveč(over mix), ker bo postalo pocasto
Oblikujte kroglo, jo razdelite na dva dela ter vsakega zavijte z folijo za živila .Postavite v hladilnik za 1 uro
Pečico segrejete na 180 stopinj.
Testo razvaljate na debelino 1 cm in z modelčki izrežete poljubne oblike(original bretonci so v obliki nalistane okrogle rože-marjetice).
Piškote pomažete z mešanico jajca in žlico vode.
Položite na peki papir in pečete na srednji rešetki približno 15-20 minut.
Svetlejši imajo blažji okus. Zlatorjavi pa bolj aromatičnega.

Priprava:

Penasto stepemo 1 rumenjak, aromo vanilije in 2-3 žlici sladkorja. Dodamo približno 4-5 žlic maskarpone sira in na koncu rahlo vmešamo še trd sneg enega beljaka.
Sladko smetano stepemo z žlico sladkorja vendar ne pretrdo.
Jagode narežemo na tanke vzdolžne rezine-lističe.

V kozarčke nalomimo po 1 bretonski piškot, nato dodamo 1 do 1 in pol žlice maskarpone kreme. V vsak kozarec dodamo še eno do 2 nalistani jagodi. Na vse skupaj nadevamo 1-2 žlici stepene sladke smetane. Posujemo s posipom karamel- vanilij

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , , , , ,

Let JP700 ob 15:00

4 komentarjev 18.10.2007 Muki

Let JP700 ob 15:00 za Sarajevo mi je povzročil nepričakovano nejevoljo in nekakšno tesnobo.
Izkazalo se je, da občutki napovedujejo prav in temni oblaki so se polagoma zgrinjali nad mojo nežno dušo :-)
Moja draga si je privoščila malce potepanja in s tem ni seveda popolnoma nič narobe. Iskreno!
Pred leti bi nanjo najverjetneje vršil raznorazne “politične” pritiske v upanju, da morda zadevo odpove.
Toda tokrat sem jo celo podprl in ji zaželel veliko lepega na poti.

Pozno popoldne ugotovim, da že dolgo nisem sam pedenal celotnega gospodinjstva in lačnih ust najinih potomcev.

Naslednji dan ugotovim, da sem blago raztresen in da počasi, a zanesljivo izgubljam kompas.
Posoda se kopiči in miza počasi postaja smetišče. Neverjetno preprosta opravila, kot je zlaganje posode v pomivalni stroj in praznjenje le tega mi postanejo nekako odveč.

Misel na pripravo kompletnega kosila mi povzroča blago preganjavico. Pojavljajo se tudi ostale znane in neznane depresivne oblike stresa, neglede na to, da sem doma glavna kuhovnica jaz osebno.
Peklenske muke mi povzroča brisanje mize in praznjenje smeti.

Zvečer v ogledalu opazim, da sem neobrit in da si zob po zelo dolgem času zjutraj sploh nisem umil, lasje pa mi štrlijo na “petarda look”.
V posteljo se zvrnem, kot da bi dva dni premetaval žaklje cementa in ugotovim, da je za enega definitivno-strašljivo prevelika.
Celo noč se premetavam ….in sanjam trope mačk, ki mi skušajo nekaj dopovedati… :-)

V nedeljo zjutraj sem v veliki dilemi. Naj vstanem ali naj dopoldan preživim v postelji…. V njej se počutim takoooo varnoooooo.
Okrog poldneva postajam vedrejši in svet zopet prične dobivati bolj žive barve. Življenska energija me počasi ogreva in za posladek je zunaj lep sončen dan. Danes bomo spet v polni zasedbi!
Pripravil ji bom nekaj sladkega, nekaj posebnega, dobrega, nekonvencionalnega.

Zvečer mi težko pričakovani let JP701 ob 17:20 življenje zopet povrne v željene okvirje.

Posladkali smo se s Breskovo krostato z vanilijevo omako. In predli.

Vaniljeva omaka:

2,5 dcl   mleka
1/2        stroka vanilije
1 1/2     žlice sladkorja
2           rumenjaka
1           žlica škroba

Mleko segrejemo do tik pod vreliščem in damo vanj ostrgana semena pol stroka vanilije in sam ostrgan strok. Segrevamo 5 minut da se mleko navzame vanilijeve arome in odstavimo. Rumenjaka stepemo s sladkorjem da narastejo ter vanju vmešamo žlico škroba. Jajčno zmes vlijemo v odstavljeno mleko ter mešamo z metlico, da se zadeva zgosti. Po potrebi lahko postaviš nazaj na ogenj(pospešuje goščenje) vendar zavreti ne sme. Odstavljeno nato z električnim stepalnikom stepaj kakšno minuto, da se speni (ni nujno). Če se ti zdi pregosta dodaš mleko in če je preredka dodaš škrob, pač po želji.
Ohladimo za 2-3 ure v hladilniku nato omako precedimo.

Krostata Recept:

120g  listnatega testa (v paketu(500 g) sta dva kosa testa po 250 g, uporabite popovičko od 250g za eno krostato.Za cca 4 porcije po seveda obilnem obroku)
1        rumenjak
2        žlici jagodne marmelade
1/2     žlice kristalnega sladkorja
1        sočna zdrava velika breskev
1 dcl  sladke smetane

Testo razvaljaš 2 mm na debelo nanj postaviš okroglo skledo z 20 cm premera, pritisneš in testo obrežeš z nožem. Nanj naložiš na krhlje narezano breskev. Breskve pomažeš z marmelado.
Sladko smetano zmešaš z sladkorjem in rumenjakom ter rahlo stepeš z vilico, da se malo speni. Preliješ čez breskve. Ne sme se prelivati čez robove.
Pečeš 10-15 minut (odvisno od pečice) pri 220 stopinjah (segreta pečica), oziroma dokler se testo lepo ne dvigne in vse skupaj ne dobi lepo rumeno barvo.
Pečeno križno razrežeš na 4 kose. Lahko posuješ z sladkorjem v prahu. Serviraš toplo krostato s hladno vanilijevo omako.
Varianta: namesto omake lahko uporabiš vanilijev sladoled.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , ,

Porodne muke prvorojenca

12 komentarjev 15.10.2007 Muki

Zadeva se bolj komplicira, kot bi si človek mislil in želel. Pa saj ne pošiljam rakete na luno, mater.
Ugotavljam, da je res dobrih receptov malo. Oziroma čas, ki ga porabim za iskanje približno pravšnjega ni sorazmeren s kvaliteto najdenega.
Pravzaprav prve objave še nisem planiral. V resnici, se mi zdi, sem jo kar malo odlagal.

Muči me logistika, bi rekel. Nujno bi potreboval službo za planiranje in razvoj. Rad bi delal kvalitetno. Rad bi domislil sistem. Sistem po katerem bi vse nadaljne objave letele ven, kot spolzke ribe.
In na vidiku ni kvalitete, ni sistema in ni objav in ni spolzkih rib.

Med nilske konje me pahne žena tisti večer. Zaželela si je muffinov. Kar tako, malo za crkljanje.
Brez poprejšnje najave. Hladna, kot večerna sapica je rekla:
“A bi naredu… Tiste no… Čokoladne.”
“Misliš muffine?”
“Ja, ja, muffine.”

V življenju se še nikoli nisem prestrašil muffinov, ne pečenih piščancev, ne katerekoli druge hrane. Skočil sem kot opica in bil raztresen, kot da bi ženi odtekla porodna voda.
Dobil sem tremo.

In tako je nepričakovano nastal prvi blog. Ni najlepši. A moj.
Neplanirano dete na temen, deževen, hladen dan…

Recept:

5 jajc
4 žlice sladkorja
6 žlic moke
60 gramov masla
20 dkg jedilne čokolade

Postopek:

Iz beljakov stepemo čvrst sneg. Rumenjake in sladkor stepamo v drugi posodi. Medtem stopimo čokolado z maslom. Stopljeno čokolado zlijemo k stepenim rumenjakom in rahlo premešamo. Postopoma dodamo še šest žlic moke in zmešamo v gladko maso, v katero umešamo še sneg iz beljakov. Maso vlijemo v pomaščene modelčke za muffine. Pečemo na 190 stopinj približno 6 minut (izkušnje na domači pečici).

Muffine pazljivo zvrnemo na desertne krožnike, lahko jih posujemo s sladkornim prahom, prileže pa se tudi stepena sladka smetana. Postrežemo vroče, v sredici se skriva tekoče in vroče čokoladno srce.

PS: recept prispeval frend M.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM