Simbioza

36 komentarjev 13.02.2008 Muki

Ko gledam sprehajalce na topel sončen dan, vsakega s svojim živinčetom na štriku, se spomnim na lastno sobivanje z raznoterimi živalskimi vrstami.
Prvo kosmato bitje, ki je prestopilo meje našega praga, je bil sivo bel tigrast mucek, ki ga je bratu podtaknil, kot gnilo jajce, šolski prijatelj.
Mačja družina je bila menda tako številčna, da domača familija ni bila več sposobna živeti spodobnega tuzemskega življenja. Mlade mačke so sosedski otročadi, ki jih je hodila gledat, potiskali v drhteče ročice z upanjem, da jih naslednji dan ne prinesejo skesano nazaj v spremstvu brezsrčnih okrutnih mater.

Kasneje sem jih na različne načine, za dalj časa v hišo privlekel nekaj tudi sam in se z njimi podili po stanovanju, neskončno užival v njihovi družbi ter se ob zimskih večerih čutil zaslužnega za dobro mačje počutje, ko so od neznanskega ugodja predle v mojem naročju.

V nekem obdobju sem se iz mačjeljubca transformiral v pasjeljubca in domov začel vlačiti mlade pse. Za osemletnika bi rekli, povsem običajno početje.
Eden mi je še posebej ostal v spominu zaradi uporniške narave in značaja mladostnega delikventa.
Stal me je natanko 5 takratnih dinarjev lastne žepnine in glede na to, da je bil garantirano čistokrvni nemški ovčar, je bil to dober nakup.

Seveda ni nikoli zrasel, četudi sva si to menda oba po dveh letih, še vedno potihem obetala. Celotna imaginarna slika mogočnega psa se je nekako spridila in s tistim prifrknjenim repom je resnično izgledal nekako neugledno, celo bedno če sem odkrit.
Edina kompenzacija za njegove slabe gene bi bila, da bi takrat v momentu spregovoril.

Ker je bil včasih ponoči glasen, dresura pa se je končala pri skoku za rezino salame, mu je oče večkrat odprl dvoriščna vrata in ga »milostno« spustil v temno noč k njegovim potepuškim prijateljem, ki so ga nemalokrat že čakali pred hišo.

Jutra po takšnih pijankah so nam vedno prinašala novih in novih presenečenj.
Ob vhodnih vratih se je najprej znašla s kemičnim svinčnikom popisana plastična pupa z manjkajočo nogo in roko ter priprtim desnim očesom.
Skrivnostni prinašalec krame je bil seveda naš “nemški ovčar”, ki se je po prekrokani noči rad še malo poigral s tem ali onim in iz ne vem kakšnih razlogov nato raznotere artefakte privlekel še na domače dvorišče.

Kasneje se je pojavil še kak star čevelj ali zgonjen natikač in zaskrbelo me je že, da naš ovčar trpi za sindromom muce copatarice.
Nekoč je privlekel celo velikanski gumijast škorenj, ki je bil definitivno večji od njega in nam s tem vzbudil celo malce občudovanja.
V hrambo za nedoločen čas smo dobili še predpasnik, nekaj palic neznane namembnosti, kopico preluknjanih slinastih žog in žogic, lopar za badbinton, dva predpražnika, ropotuljo in celo eno neugledno moško srajco ter umazano modro delovno haljo…

Na začetku smo stvari odmetavali v leseno gajbico pod stopnicami, ker nismo vedeli komu zadeve pripadajo. Kasneje pa, ko si je sosed prišel sposodit lojtro in prepoznal svoj pred časom misteriozno izginuli škorenj ter vzkliknil “prekleti voluhar”, pa smo jo prestavili pred vrtna vrata in nanjo zapisali “izgubljeni predmeti”.

Nato zopet vrnitev h koreninam. Lep srebrn muc, mešanica med perzijcem in sijamcem je bil zaključna epizoda mojega živalskega kraljestva. K nam je prišel že starejši, s svojimi navadami in kapricami vred. Bil je samček, vsaj tako je ženi rekla prejšnja lastnica, in poimenovali smo ga Vili.

Že po štirinajstih dneh je Vili pokazal kdo bo vodil gospodinjstvo. Jedel je samo najbolšo hrano in zasedal najboljše place v hiši. Počasi a zanesljivo je ustrahoval celotno družino in se ustoličil v stilu Idi Amina. Spraskal nam je stene, uničil zavese, prevrnil nekaj vaz…
Proti večeru se je preganjal po stanovanju z usločenim hrbtom in poševne drže, nas zalezoval tik pred spanjem ter nam skakal na nepokrita stopala. Kot višek vsega pa je nekega februarja celo spremenil spol in od takrat naprej postal Vilma. No pravzaprav je bil Vilma že od nekdaj, le da smo to dejstvo spregledali.

Naokoli smo hodili spraskanih rok in okrvavljenih obrazov, neprespani in s podočnjaki pod očmi. Po hitrem posvetu in najhitrejši skupni odločitvi v zgodovini, smo ga po hitrem postopku oddali v drugo familijo. Malce slabe vesti smo resda imeli nekaj dni, ker smo pretežni del njegove pasje narave gladko zamolčali. Menda so preživeli.

To je bil hkrati tudi zadnji predstavnik živali s katerim sem živel pod isto streho in od takrat naprej si težko predstavljam kakršnokoli sobivanje, tudi z zlato ribico ne.
Prijatelju pa, ki mi je nekaj let kasneje v pogovoru omenil, da je od domačih živali imel le gliste in uši ter da v nekaterih primerih pač ne gremo skupaj, pa sem le pomenljivo pokimal in zasanjano počohal sosedovega mačka, ki je skočil čez plot in se nama diskretno motal pod nogami.

Ob Valetinu se po mačje pocrkljajte, čokoladni mousse.

Recept:
6 oseb

15 dkg jedilne čokolade
30 g    masla
3 jajca
3 žlice sladkorja
1 žlica ruma ali čokoladnega likerja (lahko tudi brez)
2,5 dcl sladke smetane ( uporabite alpsko)

Priprava:

Rumenjake, sladkor in rum stepeš, da močno naraste. Nato stepeš beljake s ščepcem soli do trdega. Sladko smetano stepeš nesladkano. Čokolado stopiš in ji vmešaš maslo.
Najprej previdno skupaj zmešaš sneg in stepeno sladko smetano . Nato zmešaš posebaj še stopljeno čokolado s stepenimi rumenjaki. Takoj zatem pa še vse skupaj. Vliješ v kakšne modelčke ali kozarčke ter v hladilniku hladiš1-2 ure. Serviraš s stopljeno belo ali temno čokolado, ali kakšnim podobnim prelivom. Dekoriraš lahko tudi z jagodami.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM