Fobijo mam, pa je nikomur ne dam

54 komentarjev 31.03.2008 Muki

Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.

Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija – strah pred pajki. In mi je lažje živeti.

Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.

Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.

Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.

Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.

Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.

Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.

Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php

Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija

Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.

Recept:
6-8 oseb

500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin

Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

V zimsko jutro te peljem…

43 komentarjev 26.02.2008 Muki

Ko se temperature povzpnejo nad 30 stopinj se v vročem popoldnevu običajno valjam v ležalniku na trati, v polsenci domačega drevesa in gibanje zreduciram na minimum, kot avtohtoni afričani. Tudi verbalno komunikacijo skušam oklestiti le na najnujnejše besede, ki še omogočajo funkcioniranje…
Čez glavo si poveznem brisačo ali majico, v kozarec nalijem ledene pijače in pričnem…
Smotrno bi bilo misliti na nič, kajti naprezanje možganov je trošenje dragocene energije in to maščevje je menda porabi ogromno preveč.
Blagi vetrič, simbolnih razsežnosti skuša sušiti kaplice potu, ki se prično zbirati na prsnem košu in pod težo gravitacije drsijo nižje po trebuhu.
Skozi bisačo mi navkljub zaprtim očem, skozi veke prodira moteča bleščava, rumenobelega nadiha. Brezobzirno rine in ne sliši želje…mikrokozmos tja ne seže.

Na vratu začutim dotik in gibanje, ki ga skušam dešifrirati po stopnji nevarnosti, takoj za tem pa nagonsko z roko sežem po mestu kontakta. Zgodilo se je preudarno, kot v stanju visoke koncentracije.
Čutila imam vseeno na preži.
Vsiljivca ustavim s prvim poiskusom in zavržem na sveže pokošeno travo ter mu tako določim zadnje počivališče, ne da bi premaknil os svojega telesa in trenil z očesom. En svet, preveč različnih meril…
Po občutku bi sklepal, da sem pokončal mravljo. Pravzaprav sem prepričan, da sem pokončal mravljo. Nehote…
Dotik bedi …dogovarjanja nisem slišal…

Zvoki ki jih zaznavam, po večini niso moteči, vendar jih ni moč izklopiti, stikalo upravlja nekdo drug. Sluh ugasne šele, ko dobi jasne signale nadrejenih. V navidezni negibnosti okolice zdaj jasno čutim valovanje. Zdi se mi, da je vsa inteligenca tega sveta dokončno brezpredmetna. Menda sonce ve?

Muhe trepetalke z izrazitim zvokom občasno preletavajo moje ozemlje.
Prepoznam vas po enakomernem in hitrem zvoku, ki ne menja smeri in mi da vedeti, da imate jasne namene in vnaprej določene cilje kot začrtane z ravnilom. Zummmmmm…

Ptičjega petja ne slišim, očitno je savanska vročina osušila njihove kljune. Na varni razdalji se v žareči vročini pajsajo kobilice, ki s svojim ščemečim zvokom poudarjajo moč peklenske vročine. Koža reagira zmedeno in preplavi me kurja polt.
Brisačo privzdignem le toliko, da odkrijem levo oko in lociram položaj ledeno hladne pijače, po kateri sežem ležerno in z užitkom ter odpijem dva krepka požirka, ki sta zgodba zase. Miže…

Roke sklenem nad glavo, prepletem prste in začutim pregreto brisačo, ki več ne nudi potrebne zaščite. Danes si moj sovražnik…
Menda me resnično pregreva… v kotičkih oči začutim topel pot, ki se je zlil s čela in skušal postati solza, pa le blago skeli in megli vid. Ne vzdržim več…
Poslednje kar uzrem je sivočrn rumenokljun v zavetju senčnega pušpana, ki me gleda in ocenjuje…
Vem, da boš ob sončnem zahodu govoril celemu svetu…

Stopim v hišo, v notranjost zasenčene sobe, kjer v trenutku izgubim vid in tavam kot netopir čakajoč, da se zenice razširijo.
Tipajoč se premikam proti kopalnici božajoč ostrino hladnih sten…medtem spregledam. Skorajda čudežno, mehkobno.

Hladna voda se curkoma zliva skozi lase in hladi, nekontrolirano riše žive potoke in išče neobstoječo vijugasto pot… skozi razgreto telo navzdol.
Misli bežijo…ne bodi njihov gospodar…sestavljajo pogrešane snežinke…
Glavo nagibam k ramenu in zaprtih oči opazujem…oddaljen horizont. Zimske sanje… in sneg in jezen veter… in megleno… megleno jutro… čim prej, čim prej…prosim…šepetam.

Malce pozabljen rižev narastek-soufflé je presneto slasten.

Recept:
4-5 oseb

250-300g riža
1 L in 2 dcl mleka
120g masla
120g sladkorja
4-5 jajc

200g svežih jagod ali zamrznjeno sadje
pol čajne žličke soli, vanilij sladkor

Priprava:

Riž kuhamo v osoljenem mleku dokler ne vpije vse mleko in postane gostljat. Maslo stepemo skupaj s sladkorjem, dodamo rumenjake in dodatno stepamo 1-2 minuti. Vse skupaj vmešamo v napol ohlajen riž. Beljake stepemo v trd sneg in jih na koncu vmešamo v riževo zmes. Zmes takoj stresemo v z maslom pomaščen pekač ali manjše modelčke, potresemo s svežimi jagodami ali odtajanim sadjem in pečemo 30-40 minut pri 190 C. do zlatorjave barve. V manjših modelčkih 10-15 minut.
Narastek mora na vrhu še rahlo vibrirati, ko potresemo pekač. Ne prepecite ga! Pečenega potresemo z vanilijevim sladkorjem. Lahko ga tudi naknadno sladkamo po okusu.
Sadje lahko tudi segrejemo s sladkorjem in ga naknadno prilijemo k že serviranemu narastku.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega

17 komentarjev 20.01.2008 Muki

Po Ljubljani se že prekleto dolgo nisem brezciljno potikal. Zdaj sem človek s familijo in če se kam odpravim je to običajno z namenom, načrtom in ciljem-racionalno.
Predno odidem od doma spijem kozarec vode, preverim , če imam v žepu papirnate robčke in zadostno količino cvenka. Za vsak slučaj stopim še na domač wc in opravim, če je kaj opraviti treba, v izogib neprijetnim situacijam, ki bi me lahko doletele z iskanjem javnega wc-ja.

Ljubljanski javni in gostilniški wc-ji so bili v preteklosti črna luknja spremljajoče gostinsko turistične ponudbe. Osebno sicer nisem clean freak, a se mi je navkljub temu v marsikaterem javnem ali gostilniškem wc-ju obračal želodec.

Pri Sokolu smo ga mladci radi od vikendih žurali in po parih perih, sem začel prestrašeno pogledovati proti koncu hodnika, kjer se je nahajal wc in v njem pojava, ki sem se je, ne vem zakaj, takrat tako zelo bal.
Imeli so wc maherko, ki je vsaj meni izgledala blagorečeno nenavadno. Zagotovo je imela že krepkih šestdeset in kadilski glas z rahlo zagrobno noto. Nesigurna majava hoja, zakrčene roke in shujšano telo. Na sebi je imela vedno sprano sivo haljo v stilu komične čistilke in prevelike, ohlapno viseče žabe, ki so se ji v nepravilni-abstraktni spirali vile po atrofiranih mečih.
Vzbujala mi je mešane občutke od strahu, včasih simpatije, do usmiljenja.

Menda ji je bilo v predprostoru wc-ja, za zgonjeno leseno mizo, blazno dolgčas, kajti vsakega obiskovalca je glasno pozdravila in ga kasneje – kar je bilo glede na po večini opito populacijo, ki je običajno navrgla tudi kako bistro pijansko – ob odhodu tudi glasno oblajala. Govorila je resnično veliko in če je začutila obiskovalčevo negotovost in sramežljivost še toliko bolj. Včasih je bila, ampak resnično redko, celo nenormalno olikana, celo gosposko prefinjena, skorajda aristokratska.

Običajno sem moral počakati, da se je mehur napolnil še komu, da sem potem v varnem zaveterju oddrsal z njim, kot senca. Jaz z njo nisem znal. Jaz sem bil samo njena žrtev. Od tam imam verjetno še danes dokaj dobro natrenirane »dize«.
Stranišče seveda ni bilo čisto, ni pa bilo tudi, po domače povedano ober usrano. Na steni si sem in tja lahko uzrl, z »drhtečo« se roko zapisane črke, famozne wc poezije in proze v stilu »Imam samo 13 cm velikega rad bi imel večjega« in pripis » kdor z majhnim ni zadovoljen velikega ni vreden«. To branje včasih pogrešam.

Zloglasni štacjonski wc, sem, mislim da, obiskal samo enkrat in to v situaciji takoimenovane življenske nuje, ko dejansko ni bilo drugega izhoda. Pojdi ali umri!
Ta kletni wc je bil na slabem glasu zaradi domnevnega protektorata gay populacije, ki naj bi se, pravtako domnevno, zadrževala v njegovih »sobanah« in nadlegovala ter zalezovala naključne uporabnike. Morda res morda ne, ne vem. Jaz sem tistikrat opravil in preživel, ter jo brez plačila »vodarine«, pod vtisom zgodb o nadležnih »homičih« brzinsko ucvrl na svež zrak. Homofob nisem, to naj bo jasno. Sem pa bil mlad in prestrašen.

Tistega v Plečnikovem podhodu sem menda obiskal večkrat, čeprav je spomin blago »zamegljen«. Podhod je deloval dokaj obljuden in neprijetnosti tam običajno nisem pričakoval. Sem pa nekoč padel vanj ko je vse plavalo v vodi, ki se je tja zlivala iz puščajočega stropa. Nekdo je v svoji hladni preprostosti celo z eno roko na ramenu podpiral odprt dežnik. Za nameček pa je svetila samo ena luč in še tista je psihodelično utripala. Zaznati je bilo tudi zibajoče se silhuete, ki so pod vplivom slabe vidljivosti in pozne ure, sem in tja izpustile kak nečloveški – savanski krik. Bejžmo.

Z nemškimi wc-ji nimam posebnih, neprijetnih izkušenj, wc-ji kot wc-ji pač. V enem od nemških wc-jev sem se seveda zblamiral izključno sam. Ko sem na neki pumpi zapuščal wc, sem si ob umivalniku v kotu želel še posušiti roke na fenomatu. Roke sem molel podenj zaman, kajti škatla kljub trdemu “balkanskemu prijemu” z leve in desne ni hotela izpustiti niti sapice. Zadevo mi je pojasnil smejoči se stodvajsetkilski bavarec, ki je opazil moje balkanske prijeme na trmastem aparatu. Od takrat natančno poznam razliko med fenomatom in kondomatom.
Znameniti šaljivi stavek Erice Jong v razpravi o wc školjkah in ključu do strahot Tretjega Reicha “Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega!”, mi zatorej še vedno pušča dvom. :) Učimo se celo življenje.
Balkanske wc-je bom v izogib verjetne, sedem letne izgube apetita raje izpustil.

Napredna wc tehnika in arhitektura pa me je najmanj dvakrat spravila v zagato v Italiji. Pred nekim wc-jem se je delala strašanska vrsta in jaz stojim v njej. Začudeno sem se spraševal v čem je problem italijanske prehrane in prebave in zakaj zaboga vsak drugi visi v njem resnično nespodobno dolgo. Seveda se mi je kasneje, ko sem prišel na vrsto popolnoma zdanilo. Ko sem zapuščal težko dočakani wc prostor nikjer nisem našel ročke-tipke za proženje vode v wc ju. Po nekaj mučnih minutah sem zbral prepotrebno količino poguma za takšno dejanje, si rekel bilo šta bilo in brez da bi potegnil vodo, rdečih lic in sklonjenega pogleda zapustil wc. Voda se je seveda prožila samodejno po odpiranje vrat oz. po zapuščanju wc-ja. Bedasto do konca.

Druga italijanska zagata pa se nanaša na majhnost wc-ja. Vstopiti je bilo dokaj normalno, ko pa sem wc zapuščal sem moral dobro preštudirati kam naj se postavim in kako naj se obrnem, da bom lahko odprl vrata in prostor tudi brez vratolomnih zviranj zapustil. Klavstrofobično.

Nekaj let kasneje pa sem v eni od gorenjskih gostiln doživel celo wc razodetje.
Ne vajen čistih in dišečih gostilniških wc-jev, sem se tam sprva počutil malodane nelagodno. V prostoru je bilo slišati petje rajskih ptic in nekje v ozadju je bilo slišati žuborenje kristalno čistega potočka. Nirvana. Zaščitna prevleka na deski se je menjala sama, na elektriko, o čistoči prostora pa niti ne mislim izgubljati besed. Če bi mi konjak s cigaro takrat servirali kar tam ne bi imel nič proti. Nenavadno.

Imam pa frišno izkušnjo z javnim wc-jem na ljubljanski tržnici. Konec poletja 2007. Seveda sem pričakoval urejen prostor. Ga vi 20 let po padcu berlinskega zidu ne bi?
V zavetju ljubljanskega zmaja, ki je čepel na mostu, sem se po stopnišču spustil v ozek, slabo osvetljen wc, ki je močno spominjal na vhod v grajske ječe.
Preden me je zaradi začasne slepote razočaral vid, me je ob prvem globokem vdihu razočaral tudi vonj.
Plavalec in potapljač nisem bil nikoli in zraka v pljučih več kot minuto nisem mogel zadrževati. Pljuča mi je rezal smrad in noge so bile telečje zaradi spolzkih tal. Oči pa so me zaradi jedkih izparin pekle še par minut zatem, ko sem wc, sicer blago omotičen in z ohromljenimi čuti, tudi zapustil.
Wc maher pa mi je v roko, za spomin, potisnil tudi hudo lično karto, ki se je nebi sramoval niti manjši teater.
Japonski turisti na tržnici so zame od takrat naprej junaki. V ljubljani pa se je, če ne drugega in drugje, prav čas – zares ustavil – v javnih wc-jih.

Če niste popolnoma izgubili apetit, si privoščite ananas presenečenja.

Recept :
Za 4 -6 oseb

2 srednje velika ananasa( ali 6 mini)
1000 ml vanilijevega sladoleda
3 beljaki
300 g poljubnega sadja( pomaranče, jagode, banane)
2 žlici ruma ali vanilijevega likerja
6-12 piškotov Savoiardi
4-5 žlic sladkorja
vanilijeva omaka

Vaniljeva omaka:

2,5 dcl mleka
1/2 stroka vanilije
2 žlici sladkorja
2 rumenjaka
1/2 žličke škroba

Mleko segrejemo do tik pod vreliščem in damo vanj ostrgana semena pol stroka vanilije in sam ostrgan strok. Segrevamo 5 minut da se mleko navzame vanilijeve arome in odstavimo. Rumenjaka stepemo s sladkorjem da narastejo ter vanju vmešamo žlico škroba. Jajčno zmes vlijemo v odstavljeno mleko ter mešamo z metlico, da se zadeva zgosti. Po potrebi lahko postaviš nazaj na ogenj(pospešuje goščenje) vendar zavreti ne sme. Odstavljeno nato z električnim stepalnikom stepaj kakšno minuto, da se speni (ni nujno). Če se ti zdi pregosta dodaš mleko in če je preredka dodaš škrob, pač po želji.
Ohladimo za 2-3 ure v hladilniku nato omako precedimo.

Priprava:

Svež ananas na zgornji četrtini zarežemo in odpremo. Izdolbemo sredico in jo narežemo na kocke. Na dno izdolbljenega ananasa položimo Savoiarde, nanje naložimo ohlajene ananasove koščke oziroma mešanico različnega sadja-vendar ne več kot do 2/3 volumna. Pokapamo z rumom ali vanilijevim likerjem. Stepemo trd sneg iz beljakov v katerega postopoma vmešamo 4-5 žlic sladkorja.
Pečico segrejemo na 250 stopinj-grill.
Na sadje v ananasu naložimo sladoled do vrha odprtine. Vse skupaj prekrijemo s snegom.
Postavimo v razgreto pečico za 2-3 minute da vrhovi beljaka porjavijo. Serviramo takoj z vanilijevo omako.
Če imate več manjših-porcijskih ananasov, servirate vsakega posebej. V nasprotnem primeru pa na posamezne krožnike vlijete le nekaj vanilijeve omake in vsebino ananasa naložite naknadno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM