Simbioza

36 komentarjev 13.02.2008 Muki

Ko gledam sprehajalce na topel sončen dan, vsakega s svojim živinčetom na štriku, se spomnim na lastno sobivanje z raznoterimi živalskimi vrstami.
Prvo kosmato bitje, ki je prestopilo meje našega praga, je bil sivo bel tigrast mucek, ki ga je bratu podtaknil, kot gnilo jajce, šolski prijatelj.
Mačja družina je bila menda tako številčna, da domača familija ni bila več sposobna živeti spodobnega tuzemskega življenja. Mlade mačke so sosedski otročadi, ki jih je hodila gledat, potiskali v drhteče ročice z upanjem, da jih naslednji dan ne prinesejo skesano nazaj v spremstvu brezsrčnih okrutnih mater.

Kasneje sem jih na različne načine, za dalj časa v hišo privlekel nekaj tudi sam in se z njimi podili po stanovanju, neskončno užival v njihovi družbi ter se ob zimskih večerih čutil zaslužnega za dobro mačje počutje, ko so od neznanskega ugodja predle v mojem naročju.

V nekem obdobju sem se iz mačjeljubca transformiral v pasjeljubca in domov začel vlačiti mlade pse. Za osemletnika bi rekli, povsem običajno početje.
Eden mi je še posebej ostal v spominu zaradi uporniške narave in značaja mladostnega delikventa.
Stal me je natanko 5 takratnih dinarjev lastne žepnine in glede na to, da je bil garantirano čistokrvni nemški ovčar, je bil to dober nakup.

Seveda ni nikoli zrasel, četudi sva si to menda oba po dveh letih, še vedno potihem obetala. Celotna imaginarna slika mogočnega psa se je nekako spridila in s tistim prifrknjenim repom je resnično izgledal nekako neugledno, celo bedno če sem odkrit.
Edina kompenzacija za njegove slabe gene bi bila, da bi takrat v momentu spregovoril.

Ker je bil včasih ponoči glasen, dresura pa se je končala pri skoku za rezino salame, mu je oče večkrat odprl dvoriščna vrata in ga »milostno« spustil v temno noč k njegovim potepuškim prijateljem, ki so ga nemalokrat že čakali pred hišo.

Jutra po takšnih pijankah so nam vedno prinašala novih in novih presenečenj.
Ob vhodnih vratih se je najprej znašla s kemičnim svinčnikom popisana plastična pupa z manjkajočo nogo in roko ter priprtim desnim očesom.
Skrivnostni prinašalec krame je bil seveda naš “nemški ovčar”, ki se je po prekrokani noči rad še malo poigral s tem ali onim in iz ne vem kakšnih razlogov nato raznotere artefakte privlekel še na domače dvorišče.

Kasneje se je pojavil še kak star čevelj ali zgonjen natikač in zaskrbelo me je že, da naš ovčar trpi za sindromom muce copatarice.
Nekoč je privlekel celo velikanski gumijast škorenj, ki je bil definitivno večji od njega in nam s tem vzbudil celo malce občudovanja.
V hrambo za nedoločen čas smo dobili še predpasnik, nekaj palic neznane namembnosti, kopico preluknjanih slinastih žog in žogic, lopar za badbinton, dva predpražnika, ropotuljo in celo eno neugledno moško srajco ter umazano modro delovno haljo…

Na začetku smo stvari odmetavali v leseno gajbico pod stopnicami, ker nismo vedeli komu zadeve pripadajo. Kasneje pa, ko si je sosed prišel sposodit lojtro in prepoznal svoj pred časom misteriozno izginuli škorenj ter vzkliknil “prekleti voluhar”, pa smo jo prestavili pred vrtna vrata in nanjo zapisali “izgubljeni predmeti”.

Nato zopet vrnitev h koreninam. Lep srebrn muc, mešanica med perzijcem in sijamcem je bil zaključna epizoda mojega živalskega kraljestva. K nam je prišel že starejši, s svojimi navadami in kapricami vred. Bil je samček, vsaj tako je ženi rekla prejšnja lastnica, in poimenovali smo ga Vili.

Že po štirinajstih dneh je Vili pokazal kdo bo vodil gospodinjstvo. Jedel je samo najbolšo hrano in zasedal najboljše place v hiši. Počasi a zanesljivo je ustrahoval celotno družino in se ustoličil v stilu Idi Amina. Spraskal nam je stene, uničil zavese, prevrnil nekaj vaz…
Proti večeru se je preganjal po stanovanju z usločenim hrbtom in poševne drže, nas zalezoval tik pred spanjem ter nam skakal na nepokrita stopala. Kot višek vsega pa je nekega februarja celo spremenil spol in od takrat naprej postal Vilma. No pravzaprav je bil Vilma že od nekdaj, le da smo to dejstvo spregledali.

Naokoli smo hodili spraskanih rok in okrvavljenih obrazov, neprespani in s podočnjaki pod očmi. Po hitrem posvetu in najhitrejši skupni odločitvi v zgodovini, smo ga po hitrem postopku oddali v drugo familijo. Malce slabe vesti smo resda imeli nekaj dni, ker smo pretežni del njegove pasje narave gladko zamolčali. Menda so preživeli.

To je bil hkrati tudi zadnji predstavnik živali s katerim sem živel pod isto streho in od takrat naprej si težko predstavljam kakršnokoli sobivanje, tudi z zlato ribico ne.
Prijatelju pa, ki mi je nekaj let kasneje v pogovoru omenil, da je od domačih živali imel le gliste in uši ter da v nekaterih primerih pač ne gremo skupaj, pa sem le pomenljivo pokimal in zasanjano počohal sosedovega mačka, ki je skočil čez plot in se nama diskretno motal pod nogami.

Ob Valetinu se po mačje pocrkljajte, čokoladni mousse.

Recept:
6 oseb

15 dkg jedilne čokolade
30 g    masla
3 jajca
3 žlice sladkorja
1 žlica ruma ali čokoladnega likerja (lahko tudi brez)
2,5 dcl sladke smetane ( uporabite alpsko)

Priprava:

Rumenjake, sladkor in rum stepeš, da močno naraste. Nato stepeš beljake s ščepcem soli do trdega. Sladko smetano stepeš nesladkano. Čokolado stopiš in ji vmešaš maslo.
Najprej previdno skupaj zmešaš sneg in stepeno sladko smetano . Nato zmešaš posebaj še stopljeno čokolado s stepenimi rumenjaki. Takoj zatem pa še vse skupaj. Vliješ v kakšne modelčke ali kozarčke ter v hladilniku hladiš1-2 ure. Serviraš s stopljeno belo ali temno čokolado, ali kakšnim podobnim prelivom. Dekoriraš lahko tudi z jagodami.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , ,

Bantu črnci, rad vas imam

48 komentarjev 27.12.2007 Muki

Kot mulc sem ta grafit-napis prebral na neki fasadi v Ljubljani, predvidevam, da pred kakimi dvajsetimi leti. Ne vem več, če se je glasil prav do besede tako, v vsakem primeru pa vsaj približno.
Takrat je bilo srečati temnopoltega človeka prava redkost. S tem zakaj je napis nastal in kaj je – takrat še eden redkih grafitarjev- z njim želel sporočiti, se takrat nisem spuščal. Pač čuden napis na fasadi kot na mnogih drugih po Ljubljani. Sem ga pa sprejel z odobravanjem. Črnce sem imel vedno – nekak rad. Pred dvajsetimi leti verjetno iz drugačnih razlogov. Kot pravim, bili so rariteta, in raritete so cenjene in iskane. Drugačnost in posebnost nas je najstnike običajno vlekla kot magnet.
Pojaviti se na kakem žuru v družbi črnca je bila skorajda senzacija. In gostiti črnca na zabavi je bila velika čast za gostitelja, ki mu je njegova prisotnost zagotovila vpis žura v žurerski hall of fame. Celoten žur je samo z eno figuro takoj pridobil malce New Yorškega alter pridiha.
O tem žuru se je govorilo še dolgo, pa čeprav ni bil v ničemer drugačen kot drugi, če seveda odštejem prisotnost črnca. Vsi so seveda želeli biti njegovi prijatelji, vsi bi radi rekli , » žural sem z Jimijem, sej veš s tistim črncem«. In Jimi je bil car in bil je kul in bil je iskana roba-hot stuf. Iz njegovih ust je prihajala brezhibna slovenščina z ljubljanskim sleng naglasom. Vse skupaj pa je izgledalo-zvenelo zelo surrealistično, skorajda kot nemška sinhronizacija špageti vesterna.
Nevem ali je bil Bantu. Še manj v katero pleme je sodil, če sploh. Ovambo, Sotho, Zulu, Rundi…
Bil je le črnec. Pravzaprav bil je celo lep črnec, s polnimi ustnicami in njegov izgled je zelo spominjal na Hendriksa. Od tod morda tudi njegovo ime za katero niti ne vem če je bilo pravo. Morda je bil v resnici celo Jože ali…Shlomo. :) In vse to je bilo dovolj, več kot dovolj.
Časi so bili seveda drugačni. V jugi vidnejšega rasizma ni bilo vsaj naspram črncem ne.
»Stari« je bil njihov največji prijatelj, glavni in morda edini beli »massa«, ki jih je sprejemal kot sebi enake, vsaj izgledalo je tako. In tako smo delali tudi mi in to je bilo dobro.

Spominjam se dogodka kakšno leto nazaj, ob nekem drinku in sproščenem klepetu, ko je nekdo iz družbe rekel, da je videl-doživel nekaj nenavadnega in medtem, ko je hitel razlagati začudeno bolščal, da me je postalo strah, kaj bo padlo ven.
Menda se je po njihovi soseski tisti dan vozil črnec. In to na kolesu. “Resno, vam povem folk!” …je govoril… Izpadlo je kot štos. Vseeno pa smo dogodek analizirali tudi rahlo “trezno-resno” in prišli do sklepa, da s tem prelomnim dogodkom črnci več niso nekaj posebnega. Zdaj, ko se vozijo naokoli s kolesi, so postali povsem običajni ljudje in šele zdaj bodo postali nevidni osebki, ki so se zlili z okolico, neglede na barvo svoje kože. Ja tako je to… kolo je s črncev vrglo še zadnji predsodek in jih demistificiralo… :)
Sledi še dogodek v domačem kraju, ko se je sin vkrcal na avtobus, in mu je pristopil črnec, ga veselo pozdravil ter prisedel. Sin ga seveda ni poznal, vendar sta vseeno napletla nekakšno debato. Kasneje se je celo izkazalo, da se je črnec zmotil in ga z nekom zamenjal, rekoč, da mu vsi izgledamo isto. In ko smo doma govorili o tem, in se seveda veselo režali, smo celo ugotovili, da se nam je ta »vsi isti« zazdela resnično zamalo, in da ti tako povrhu vsega strese črnec in to sredi ljubljane je res huda.  :)
Iz te perspektive se še nismo videli. Zdaj imamo še en tuj pogled na lastni izgled več, s katerim- upam- postanemo bolj uravnoteženi.
Kdo je v resnici Jimi in kje je, ter kdo in zakaj je imel pred dvajsetimi leti rad Bantu črnce in želel srečo deliti s celim svetom, seveda še danes ne vem.
Vem pa, da jih imam še vedno rad tudi jaz – črnce nasploh.

Sledeči recept sem kopiral po izgledu, vonju, okusu in spominu iz ponudbe ljubljanske restavracije Chez Eric, ki sem jo pred kratkim obiskal.
Slavnostna, rahla in nezahtevna sladica, jagode z maskarpone kremo na bretonskem biskvitu, (Verrine de fraises ŕ la mascarpone et biscuit Breton) pa vam bo, če drugega ne, prišparala 4,30 evrov, ki bi jih plačali na originalni lokaciji pri chefu Ericu.

Vsem obiskovalcem mojega bloga in blogfrendom pa želim vse naj naj v novem letu, veliko domišljije in uspeha pri pisanju blogov in poln koš sladkih komentarjev. :)

Muki

Recept: 
Za 4-6 oseb

150 g mascarpone sira
1 jajce
2-3 žlici sladkorja
250 ml sladke smetane
100 g svežih jagod
4-6 bretonskih piškotov*
žlička vanilijeve arome
za dekor -posip mešanica vanilij-karamel sladkorja

Bretonski biskvit-piškot*
(lahko jih nadomestite s kupljenimi)

150 g masla
100 g sladkorja
1 veliko jajce
1 žlička vanilij arome
280 g moke
ščepec soli in 1/2 žličke pecilnega praška

V posodi zmešajte zmehčano maslo in sladkor dokler ne nareste(2-3) minute. Dodajte jajce in vanilij aromo ter stepajte da se poveže.
Dodajte moko, sol, pecilni prašek in mešajte, da se sestavine povežejo. Ne preveč(over mix), ker bo postalo pocasto
Oblikujte kroglo, jo razdelite na dva dela ter vsakega zavijte z folijo za živila .Postavite v hladilnik za 1 uro
Pečico segrejete na 180 stopinj.
Testo razvaljate na debelino 1 cm in z modelčki izrežete poljubne oblike(original bretonci so v obliki nalistane okrogle rože-marjetice).
Piškote pomažete z mešanico jajca in žlico vode.
Položite na peki papir in pečete na srednji rešetki približno 15-20 minut.
Svetlejši imajo blažji okus. Zlatorjavi pa bolj aromatičnega.

Priprava:

Penasto stepemo 1 rumenjak, aromo vanilije in 2-3 žlici sladkorja. Dodamo približno 4-5 žlic maskarpone sira in na koncu rahlo vmešamo še trd sneg enega beljaka.
Sladko smetano stepemo z žlico sladkorja vendar ne pretrdo.
Jagode narežemo na tanke vzdolžne rezine-lističe.

V kozarčke nalomimo po 1 bretonski piškot, nato dodamo 1 do 1 in pol žlice maskarpone kreme. V vsak kozarec dodamo še eno do 2 nalistani jagodi. Na vse skupaj nadevamo 1-2 žlici stepene sladke smetane. Posujemo s posipom karamel- vanilij

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , , , , ,

Sanjao sam nočas, da te nemam…

53 komentarjev 16.12.2007 Muki

Rad bi spet sanjal. Čutim sanjsko lakoto. Ugotavljam, da vse manj sanjam, oziroma ne vem, če sploh še. V bistvu verjetno sanjam, vendar se nikakor ne morem spomniti sanj. Morda z leti tako pride, ne vem. Morda so na delu kradljivci sanj, ki sedaj uživajo v mojih, ukradenih sanjskih podobah. Nasplošno se mi tudi zdi, da smo ljudje včasih veliko več govorili o svojih sanjah…doma v službi, družbi… Smo tudi več sanjali? Potem smo jih komentirali, se režali in pametovali.
Sem in tja je kdo navrgel tudi štos iz sanj, oziroma »sanjski« vic, vezan na sanjski rez – directors dream cut.
Ej a veš kva sm dons sanju? Da sm kr prplavu…ti.. si mi pa kr naprej kapco na oči tišu.
Zgodbe iz sanj so nekaj posebnega. Se strinjamo?
Običajno so spominsko zamegljene in rezane na kose, ki jih nebi znal sestaviti niti forenzik. Obstajajo razlage posameznih sanjskih simbolov, vendar, kdo je lahko prepričan v pravilnost tolmačenja le teh in kaj bi si s tem dejansko lahko pomagal? V resnici me tolmačenje niti ne zanima kaj prida. Bistveno je samo, da sanjam, da mine sanjska abstinenca..
V otroštvu sem velikokrat sanjal, da letim-lebdim. Na kakšni pokrovki ali konzervi fižola. Zlil sem se z letečim orodjem, oziroma sam sem postal leteči predmet in usmerjal ter vijugal po nebu le spomočjo misli. In ta filing zdaj malo pogrešam, je fleten.

(Zobatec fotografiran v HDR – high dynamic range tehniki) 

Velikokrat sem sanjal tudi kako padam, z neke police, stavbe…malo strašljivo… dokler se po večkratnih ponovitvah ne navadiš in tako rekoč veš, da se ti nebo zgodilo nič.
Sanje o padanju so menda povezane z našim prakolektivnim spominom-tako sem nekje slišal. Naši drevesni predniki so velikokrat padali z dreves in ker je bil strah pred padcem z veje v bistvu trenutek, ko se je odločalo o preživetju, se je dogodek zapekel v podzavest in postal prastrah. V sanjah ga podoživljajo samo tisti, ki so padce preživeli. Nekako logično. :)
Drugi prastrah je strah pred temo. Navlekli smo si ga s selitvijo z dreves v votline in mislili, da smo se rešili ene nadloge.
Ob varnem zavetju ognja in sten smo z velikimi očmi zrli v smrtno nevarno temo, po kateri se je klatila vsemogoča svojat in nam kratila nočni spanec. Le o čem smo takrat sanjali?
Danes nam spanec kratijo tudi nočne more, ki naj bi bile povezane s psihičnim stanjem oz. naj bi nastale kot refleksija na neke bližnje doživete stiske sanjača. To bi bilo tudi vse, kar o sanjah vem in do koder sem se v njih pripravljen dejansko poglabljati.

Seveda me tudi more ne tlačijo več. Vsaj nekaj koristnega ob tem pomankanju sanj.
Osebno imam najraje sanje v katerih je kup zmedenih dogodkov brez repa in glave in ne puščajo neprijetnega občutka, le prijeten spomin.
Imate kdaj erotične sanje. Njihova posebnost je, da se običajno končajo v najbolj napetih trenutkih. In če se še tako trudimo zaspati nazaj, ter nadaljevati prekinjeno epizodo, nam to nikakor ne uspe. Smešno.
O svojih sanjah -ko sem še sanjal- niti ne vem ali so bile barvne ali črno-bele. Nisem mogel niti ugotoviti ali so sanjske osebe v mojih sanjah govorile ali z menoj komunicirale telepatsko. Kaj naj bi počel s tem podatkom ne vem, mi pa vseeno vzbuja zanimanje.
Bebek je z Gumbi zjutraj pel sanjski komad, (privošči si ga tu–>) Sanjao sam nočas, da te nemam…. in sanj sem si zaželel še bolj. Upam, da se vrnejo. Lepe in grde, zmedeno razrezane…. samo, da jih kmalu spet imam.

Sanjski Zobatec po toskansko je zadnji v vrsti slavnostnih jedi, ki se mi zdijo primerne za decemberske zabave.

Recept:
4-6 oseb

1,3-1,5 kg zobatec
18 črnih oliv
3 stroki česna
2 vejici petršilja
2-3 paradižniki
2-3 žlici masla
1 jajčevec- manjši
80 dkg krompirja
2,5 dcl sladka smetana
4 žlice balzamični kis
groba sol, bazilika, rožmarin, poper, olivno olje, četrtinka od cele čebule

Priprava:

Zobatca očistimo vendar ne oluskamo.(PEČENO KOŽO KASNEJE ZAVRŽEMO). Čez hrbet ga 5-6 krat zarežemo. Nasolimo z grobo soljo. Sesekljamo 3 olive, 3 stroke česna, vejico petršilja in rožmarin, sestavinam dodamo3 žlici olivnega olja ter s tem natremo zobatčevo notranjost in zareze na hrbtu. Pustimo stati 30-40 minut. Pekač namastimo z olivnim oljem. Olupljen krompir narežemo na kolesca ter ga enakomerno razporedimo po celotnem pekaču in solimo z grobo soljo. Postavimo v ogreto pečico in pečemo 30 minut pri 220 stopinjah.
V posodico postavimo jajčevce narezane na 5 mm debele kolesca, ki jih križno prerežemo še na četrtine. Dodamo cele olive in paradižnik razrezan na osminke. Vse skupaj blago solimo, poškropimo z balzamičnim kisom, olivnim oljem ter posujemo s sesekljano baziliko. Pustimo stati.
Po 30 minutah na krompir položimo Zobatca. Po krompirju potresemo sesekljano čebulo.
20 minut za Zobatcem v pekač dodamo marinirane olive in jajčevce, ter jih enakomerno porazdelimo po krompirju in zalijemo s smetano (smetano prilijte tudi čez ribo). Po pekaču in ribi razporedite tudi koščke masla (3 žlice).
10 minut za jajčevci ter olivami dodate v pečico še marinirane paradižnike. Vse skupaj pečemo še 10 minut.

Pečeno ribo s posodo vred postavimo na mizo in filiramo pred gosti. RIBJO KOŽO ZAVRŽEMO! NEOLUSKANA NI UŽITNA!
Na krožnike najprej naložimo pečen krompir in na krompir filirane kose Zobatca, ter obložimo s pečenimi paradižniki, jajčevci in olivami.
Skupni čas peke krompirja 70 minut.
Skupni čas peke Zobatca 40 minut.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, glavna jed Tagi: , , , , , , , , , , , , , , ,

The Nightmare Before Christmas

12 komentarjev 10.12.2007 Muki

V decembru mnogi spremenijo vsakdanji pogled na svet in ga okrasijo z velikimi pričakovanji.
Tisti pa, ki večino leta preživijo umirjeno in predvidljivo, se v dokaj dinamičnem mesecu ne znajdejo najbolje in odreagirajo rahlo nervozno. Opažam, da se njihova predbožična mora prične z zadnjimi dnevi novembra in traja najverjetneje z manjšimi svetlimi prebliski do sredine januarja.
Trenutno me skrbijo asocialneži. Ta mesec bo trdnost njihovega libida in natančnost izogibalnih načrtov na zaključni letni preizkušnji.
Navzven niso prepoznavni, zunanji izgled ne izdaja kakršnega koli viška ali pomanjkljivosti.
Ni rečeno, da spadajo v katerega od revnejših slojev prebivalstva in bi trpeli zaradi občutka pomanjkanja denarja. Ravno nasprotno v nekem smislu imajo občutek presežka, preobilja, deliričnega mrgolenja, – zgoščenosti kritične mase – seveda družbenih stikov – ki pa so dejansko tudi vzročno povezani z večnim pomanjkanjem – pomanjkanjem lastnega ega.
Stres jim povzročajo že sami osebni stiki in izročanje ter sprejemanje eventuelnih daril, od prijateljev, družine, sodelavcev…
Seveda trpijo po malem vse leto, v decembru, pa primerljivo z tovornimi konji.
In verjemite mi, ni jih malo.

Nepredstavljiv problem jim lahko povzroči že namišljenana situacija, v kateri sprejemajo osebno čestitko znanca ali stisk roke kakšnega hiperaktivneža, nasnifanega z božičnim vzdušjem, ki jim že pred samim dogodkom v glavi povzroči obrazno bledico, morda rdečico…
Sprašujejo se kakšno voščilo izreči znancu? Katere besede izbrati? Se poljubiti? In celo kolikokrat na katero lice in s katere strani pričeti. Kje hoditi, kam stopiti, kako se izogniti…
Poznam primer starejšega gospoda pri šestdesetih, ki se vsako leto znova in znova sprašuje, koliko dni po novem letu, naključnem prazniku ali rojstnem dnevu, še lahko izreče čestitke-voščilo in ne bo izpadel totalni idiot ter si še poglobil zadrego. In to ga žre. In to mu praznike pretvarja v moro.
Za ostale so običajno največjo obremenitev darila – komu kaj. Stroški – komu koliko. Tajmingi – h komu kdaj in koga, kdaj.
Največji pritisk običajno povzročajo stroški. Ti se v želji zadovoljiti vsakogar, začno pohotno ploditi in v zadrego spravljati osebni ali družinski proračun.

Nekateri, z asocialneži vred, zapadejo v evforično nevrobesnilo in na rob živčnega zloma zaradi samih priprav na sprejem gostov, za recimo, božično večerjo.
Nič hudega sluteči gostje so nato ob prihodu deležni, nekakšnih, vljudnostnih opravičevanj, ki kar vrejo iz psiho-fizično izmučenih živčnih razvalin, sesutih od strmenja k popolnosti. Prazniki terjajo od njih perfekcionizem. Vsaj izgleda tako. Slike idiličnih hollywoodskih družinskih srečanj so se dokončno zapekle v zavest in ne dopuščajo površnosti.
Navodila » Kako nestresno preživeti december« ali »Osvobodimo asocialneža« še niso napisana in tudi jaz ne vidim rešitev, ki bi mnogim olajšale zadrego.
Vsekakor je slutiti, da najmanj tretjina populacije od praznikov nima popolnoma nič.
Oziroma…. prazniki jim podarijo prazne denarnice, načete živce, nezadovoljne obdarjence, koš opravljivih opazk – nehvaležnih gostov, mačkaste in zapite desce-rožice, nekulturno poscan domač wc, razbit kristal, polite preproge, ter nekaterim celo zelo osebno -darilo- v celofan zavito depresijo z veliko rdečo pentljo.
Ko bo v januarju ugasnilo tisoče modrih lučk in bo Božiček prenehal z dilanjem rdeče-bele iluzije se bo vsakdo z mračno januarsko sivino in pošastmi iz nizke podrasti – kot vedno- moral znajti sam.

Limonin sorbet postrezite in zaužijte, ko gre zabava….ali živci….. h koncu in vse bo izgledalo bolj preprosto.

Recept:

Za 4-5 oseb

300 ml vode
90 ml soka ožetih limon ( pribl.2 limoni)
130 g sladkorja
1-2 pomaranči
beljak enega jajca
ščepec soli, ribana lupinica ene limone(eko), cimet, pehtran.

Priprava:

Vodo, sladkor, limonino lupinico in sol pristavimo na štedilnik. Ko zavre, vremo še 10 minut in odstavimo. Dolijemo limonin sok. Počakamo, da se ohladi. Precedimo. Tekočino vlijemo v avtomat za pripravo sladoleda in končamo po navodilih in pred koncem dodamo stepen beljak. Če aparata nimamo, postavimo posodo s tekočino v zamrzovalnik, pokrijemo in vsako uro(prve tri ure) močno premešamo. Po petih do šestih urah, preložimo strjen sorbet v kak mikser ali multipraktik ter ga na hitro premešamo. Ročno vmešamo čvrsto stepen beljak in zamrznemo še za 3-4 ure.
V ohlajene kozarce damo najprej žličko ali dve stisnjenega soka pomaranče in nato še rezine svežih pomaranč z lupino. Na pomaranče naložimo sorbet, ki ga posujemo s cimetom ali z v prah zdrobljenim, suhim pehtranom.

Opcija: Namesto cimeta ali pehtrana lahko sorbet posujete samo z ribano lupinico sveže (ekološke) limone ali pa v sorbet vmešate kandirane limone ali pomaranče. Možna je tudi kombinacija z drugimi vrstami sadja in soka. Servirate lahko tudi v izdolbljenih limoninih lupinah.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , ,

Metamorfoze

30 komentarjev 3.12.2007 Muki

V katerem momentu in zakaj človeško telo obsede selektivna izbirčnost do določene vrste hrane, mi nikakor ne uspe ugotoviti.
Če pomislm nazaj, se pri večini zgodi že v ranem otroštvu, v obdobju, ko še lastnega telesa nismo bili sposobni postaviti na dve nožici. Imeli pa smo že močan vpliv na izbor gošče in tekočin, s katerimi bi nas radi pitali zavzeti starši.
Ali je izbirčnost posledica napačnega psihološko vzgojnega pristopa do male »pošasti«, ki vneto šobi ustnice in zavrača z ljubeznijo pripravljen obrok, ali v dejanski odvratnosti pripravljene piče, si nikakor ne morem razčistiti.
Dogaja pa se dejansko vsem – tudi najbolšim familijam.
Otročad vas bo počasi in diplomatsko pripravila do nakupov prav določenih – the one and only – prehrambenih artiklov, ki so nepreklicno najbolši in edini vredni velike časti, da jih zaužijejo.
Vi boste seveda v trenutku nepopisne vzhičenosti in sreče, z mislijo – dobro da sploh kaj jedo- peresno lahki zakrižarili med police marketov in si dopovedovali, da izpolnjujete takorekoč božansko poslanstvo – zadovoljiti potrebe potomcev po golem preživetju.

In smo jedli samo Poli salamo. Samo pečene piščančje prsi na tisoč in en način. Samo Gavrilovič pašteto. Samo pičančje hrenovke. Samo Helmans majonezo. Samo Barilla spaghettini No.3……. Samo in samo ta in ta proizvod, pa konec!
In nismo jedli svinjskega mesa in nismo jedli govejega, nismo jedli morskih rib in mehkužcev ter lupinarjev. In nismo jedli zajcev, koz, ovac, konj in paradižnika. In nismo jedli zelene solate in nismo jedli juh in nismo jedli sira.
In nas je motila nerazkuhana čebula v čemerkoli in nas je motila kumina in nas je motil preredek pire in so nas motili trdi svaljki in so nas motili mehki svaljki, krvavice in špinača. Katastrofa.

Nekaj let spolzi…. se ustavi….in zaspi.
In se utrne svetlo modra zvezda… ter zaplava v kodre nekdaj deških las…se sprehodi po telesu njunem….Adamov pusti pečat….močne prsi…. neobrito lice….nelagodje… ne dovoli
njunega dotika.

Stavek, ki si ga boste najverjetneje zapomnili za celo življenje – in se vam »bo zgodil« prej ali slej – se bo glasil približno takole:
»A bomo zdej do nezavesti sam to Poli salamo žulel, al kaj?!«.
Morda izrečenih besed ne boste takoj dojeli. Brskali boste po svojem znanju eksotičnih jezikov in ugotovili, da ni ne Zulu, ne Svahili, temveč preprosta slovenska beseda, z vam nedoumljivim sporočilom.
Metamorfoza vašega mladostnika se je pričela in je v polnem teku.
Zahtevali bodo Ljubljansko salamo, Mortadelo, Kranjske klobase, pršut…
Čez noč pričnejo spraševati zakaj ste naredili tako malo solate in se čuditi, če v nedeljo ni na mizi juhe. Lokalno trgovino boste oropali paradižnika in solat ter ostale zelenjadi.
In da ne pozabim. Jedli bodo ogromno, takorekoč parazitsko.
Skupaj bodo metali nenavadne zadeve in jih kombinirali v supersize sendvičih za katere bi potrebovali najmanj orožni list.
Goveje hrenovke postanejo odkritje stoletja in ne bo jim jasno zakaj se do teh spoznanj niso dokopali že prej. Dogodke lahko primerjamo z zapoznelim spoznanjem, da je človek pristal na luni.
Skratka, silna prehransko kulinarična izbirčnost se bo pričela razblinjati. Servirali jim boste lahko tudi eksotične jedi na katere pred letom ali dvema niti pomislili niste.

Vseeno ne pretiravajte. Kuhane kozje oči ali znamenite podsaharske specialitete Mumtali jamal (polnjena kamela)- vsaj za enkrat- še ne vlecite na krožnik. Lahko pa jih, za začetek, seznanite z receptom zanjo, ki ga dobite tu.

V zgodnjih tridesetih, bo večina moške populacije, izgubila še poslednje zametke skorajda patološke izbirčnosti in se po večini konvertirala v vsejedce ter doživela prehransko “razsvetljenstvo”.
Tu pa se že soočamo z drugim sovražnikom, ki moškim v srednjih letih povzroča tako more kot užitke. Mastno, blazno slastno. Mastni prsti so navlekli že marsikoga.
Takoimenovani sindrom “neuravnovešenega želodca”, ;) lahko povzroči prekomerno zatekanje k vpijanju in zlorabi živalskih maščob ter možnost predoziranja le-teh. Vendar o tem morda kdaj drugič.
Ponujam vam hitri test za preverjanje domače populacije na temo izbirčnost. Najinima otrokoma je ta jed v ne tako daljni preteklosti, vzbujale nepopisen gnus, zdaj pa je dokončno postala delikatesa par excellence.
Na praznično pogrnjeno decembersko mizo, kot toplo predjed ponudite, Gratinirane Jakobove Pokrovače-Capesante. In razčistite!

Recept:
Topla predjed
Za 4 osebe (2 školjki na osebo)

8 večjih svežih školjk pokrovač-kapesant
80 ml kvalitetnega oljčnega olja
50 g masla
1 večji paradižnik
200 g sira (priporočam Grojer)
5 strokov česna
2 žlici krušnih drobtin
8 žličk bešamela( 1 dcl mleka in kos masla,sol poper)
šopek petršilja, sol, poper

Opcija dodatek:
Kos parmezana Reggiano
Šopek rukole
Mozzarella

Priprava:

Školjke operete, očistite in meso ločite od lupine. Uporabite le tako imenovan oreh(belo meso) in corail (oranžne ikre). Vse sive dele školjke zavržemo.
V ponvi segrejte oljčno olje in razpustite maslo. Dodate drobno sesekljan česen in peteršilj ter takoj za tem nalistano školčje meso, solite poprate. Pražite le eno minuto. Odstavite.
V izpraznjene školčje lupine, položite za žlico praženih školjk, skupaj z omako v kateri so se pražile (ne preveč, da se vam ne bo omaka prelivala ven, eventuelni presežek omake, lahko v manjši količini polijete po krožnikih). Nadev posujte še s ščepcem ali dvema krušnih drobtin.
Nato v vsako školjko dodajte še čajno žličko bešamela in pokrijte s tanko rezino paradižnika.
Čez paradižnik naribate sir.
Gratinirate -na hitro popečete- v močno ogreti pečici (žar) 5-8 minut. Oziroma dokler se sir ne stopi in dobi lepe zlatorumene lise.
Ob že serviranih školjkah ponudite tudi bel kruh in kos parmezana, ki ga gostje uporabijo po želji.
Postrezite z belim suhim vinom.

Opcija dodatek:
Polovico školjk lahko pripravite tudi z dodatkom rukole namesto paradižnika in dodatnim koščkom mozzarelle pod grojerjem.
Med pripravo školjk v ponvi, možen tudi dodatek belega vina ali limoninega soka.

  • Share/Bookmark

Kategorija: topla predjed Tagi: , , , , , , , , , , , , ,

Nazaj


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM