Trenutno sem pri F, kot Fuentes

11 komentarjev 6.07.2008 Muki

Debatirali smo o aktualnih knjižnih uspešnicah-bestselerjih in o morebitnem, bolj ali manj lahkotnem, poletno-morskem čtivu, ki bi ga bilo prav tako, morebiti, pametno zbasati v dopustniško prtljago.
Ugotovil sem, da nisem na tekočem. Blage veze nimam kaj je aktualno in kaj so knjižne novosti na slovenskem in svetovnem trgu.
Preostalo mi ni drugega kot, da sem pomenljivo kimal, sem in tja navrgel kakšno blefesko- splošno-univerzalno-kompatibilno in mimogrede že razmišljal, kako se mi je to zgodilo in upal, da sogovorniki ne opažajo moje literarne prozornosti.

Ne da bi vedel kdaj, ne zakaj, se nekoč iz majhnega in zvedavega bralca, izleže pohlepno vpojni goltač, vsemogočega knjižnega čtiva, merjeno po kilah, vatlih, litrih ali metrih, ne glede.
Prvotno izbiram po žanrih in potem po uglednih avtorjih, ter splošno znanih, množično razširjenih naslovih.
Občasno malce zaniham, se zazibljem in guncam, od proze k poeziji in spet nazaj.
Sem in tja kakšna domačija, v otroštvu osovražena klasika, nerazumljeni pijanci, lenuhi in občasno, izprijenci. Presenetljivo sveže. Paše.
Skratka, kolobaril sem obilno in zagnano med romani, tragedijo, komedijo, domovino in tujino, dramo in nazaj.

V nekem trenutku se nato zazdi, da ni slabih knjig in avtorjev, ampak obstajajo le nesrečna naključja, po katerih dotična knjiga zgreši ciljno uho in posili naključno doseglega bralca, ne meneč se za želje, ne prvega ne drugega.
Naključje, naključje, višje sile, višji cilji…
In naključno dosegli, bi iz spoštovanja do avtorja, in doletele ga usode, menda zapisane v neštetih zvezdah, moral -se mi zdi- srkniti vsiljeno mu branje in poslušati kaj mu ima avtor povedati, nedvomno do zadnje zapisane besede. In tako nato počnem.
Iz vljudnosti. In olike. In kot pravim, spoštovanja.

Nekega dne, tako izberem naključno, po obliki, barvi, velikosti in legi knjige na polici.
Za foro, iz dolgčasa, iz pomankanja svežih namigov…iz objestnosti…
Nato, ne vem natančno zakaj, izbiram tako še dolgo za tem.
S polic najraje klatim tiste visokoležeče, kotne, nevpadljive in neugledne po videzu, neznanih avtorjev in naslovov, tudi miže…
O ja te potegne.
Zmes loterije, naključja, firbca, usode, presenečenja in včasih sreče.
V nesrečni roki, sem in tja, seveda po spletu naključij, ki jih vodijo višje sile, občasno konča tudi težko prebavljiva krama, ki zna biti preveč tudi za ljudi širokega duha in tolerantnih misli. Pa bi vas iz olike… spomnil…še na spoštovanje, in …zdaj že…ničvredno nepotrebno vljudnost…

V peklenskih mukah žvečim neljube mi vsebine, a si vseeno prisežem, da preberem vse…kot sem rekel…do zadnjega lista, ne glede na obupno nevrotično, votlo vsebino, pa četudi končam na individualnih terapijah.
Da, da…iz ničvredne, nepotrebne vljudnosti, bedastega spoštovanja in ja, nekakšne…kakšne olike neki, lepo vas prosim?
Nato sem brezglavo, pravilo uvedel tudi za domači, še ne raziskani fundus, kolikor ga pač še je in tu se je prava štala šele začela…
Pa je bilo zabavno…do neke mere…na začetku…

Pravzaprav vse do zgoraj omenjene debate in vzroka za mojo literarno stagnacijo, ki me že tri mesece ne izpusti iz krempljev, mi krade čas in krati spanec ter velikemu trudu navkljub še traja in traja.

Tisti dan sem z domače police potegnil težo. Velik kaliber. Malce ne pozorno. Res brezglavo. Menda zaradi barve. Splet okoliščin, seveda. Zdaj vem, da me jih čaka skupaj osem, mastnih, sedemsto listnih bajs.
Še zadnjič…iz olike, vljudnosti in spoštovanja…
Začetek je asketski, skorajda puščavniški.
Prične se s črko A,a, končuje menda z Ž,ž.
Mimogrede…trenutno sem pri F, kot…
Fuentes,Carlos, mehiški pripovedovalec in romanopisec; r.1928. Slika sodobno družbo in eksperimentira v iskanju proznega izraza, pogosto se prepušča sanjam in podzavesti. Dela; La muerte de Artemio Cruz; La región más transparente…

Tisoč listov ( it.Millefoglie; fr. Mille-feuille) spominja na domačo kremšnito.

Recept:
Za 10+ oseb

Vir recepta,
http://www.gurman.eu/recepti.php?S=6&Article=1953

Slaščičarska krema:
5 dl mleka
4 jajca
100 g sladkorja
2 vaniljeva sladkorja
1 žlička limoninega soka
2 lista želatine
ščepec soli
1 vaniljev strok

Drugo:
150 g jagodičevja
2 žlici pistacijevih jedrc
3 žlice sladkorja v prahu

Predpriprava:

■ Listnato testo odmrznemo.
■ Želatino namočimo v malo vode.
■ Pečico segrejemo na 180 °C.
■ Testo razdelimo na dva dela, ki ju v obliki pekačev razvaljamo na debelino hrbtne strani noža.
■ Dva pekača oplaknemo s hladno vodo, potem pa nanju položimo po list testa. Testo prepikamo z vilicami, podolžno razpolovimo, potem pa ga po širini trikrat prerežemo, da dobimo 16 kvadratov

Priprava:

■ Pekača s testom za 25 do 30 minut potisnemo v segreto pečico.
■ Mleko pristavimo z razpolovljenim vaniljevim strokom, zavremo in odstavimo.
■ V loncu, na katerega se prilega naš kotliček, pristavimo malo vode za vodno kopel.
■ Beljake s ščepcem soli stepemo v čvrst beljakov sneg.
■ V kotličku penasto umešamo rumenjake in sladkor, potem pa med stepanjem postopoma prilijemo vroče mleko, iz katerega smo odstranili vaniljo. Kotliček položimo nad vodno kopel, vsebino pa stepamo, da se zgosti.
■ Zgoščeno kremo odstavimo in vmešamo beljakov sneg, ožeto želatino, vanilij sladkor in precejen limonin sok. Kremo pustimo, da se ohladi in nekoliko zgosti.
■ Jagodičevje očistimo; večje sadeže zrežemo na manjše koščke.
■ Pistacije grobo sesekljamo.

serviranje
Na štiri krožnike položimo po košček testa. Namažemo jih s kremo, ki jo prekrijemo z naslednjimi koščki testa. Postopek ponavljamo, da porabimo vse sestavine; na vrhu naj bo krema. Po kremi na vrhu razdelimo pripravljeno sadje, vse skupaj pa potresemo s sesekljanimi pistacijami in sladkorjem v prahu. Tisoč listov (ital. millefoglie) je znana italijanska sladica.

nadomestek
■ 5 centimetrov vanilijevega stroka lahko nadomestimo z 1 žličko, 20 centimetrov pa z 1 žlico vanilijevega izvlečka (ekstrakta).
■ Jagodičevje nadomestimo z aromatičnim sezonskim sadjem.

izboljšanje
Slaščičarski kremi lahko primešamo čokolado, kavo, lešnike ali podobno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , , , ,

Fobijo mam, pa je nikomur ne dam

54 komentarjev 31.03.2008 Muki

Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.

Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija – strah pred pajki. In mi je lažje živeti.

Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.

Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.

Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.

Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.

Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.

Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.

Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php

Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija

Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.

Recept:
6-8 oseb

500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin

Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM