Fobijo mam, pa je nikomur ne dam

54 komentarjev 31.03.2008 Muki

Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.

Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija – strah pred pajki. In mi je lažje živeti.

Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.

Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.

Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.

Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.

Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.

Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.

Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php

Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija

Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.

Recept:
6-8 oseb

500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin

Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Zbogom orožje

11 komentarjev 26.11.2007 Muki

 

Če želite ženski del razigrane družbe spraviti v obup in jih pripraviti do zehanja, potegnite na plan zgodbe iz vojaške epizode vašega življenja. Naj se še tako trudimo, se nam tej temi ne uspeva najbolje izogniti. Pravzaprav ne vem, če je beseda izogniti se sploh prava. O vojaških dogodivščinah smo pripravljeni govoriti kadarkoli in s komerkoli neglede na čas, prostor in priložnost v kateri smo bili izzvani o tej temi. Do onemoglosti in dehidracije.
Zgodbe o služenju vojaškega roka so posebna epizoda bojevitih mož in v najslabšem primeru boste ob poslušanju le teh dobile občutek, da opisujemo dogodke iz Soške fronte ali junaštva španskih borcev iz leta 1936.
Več ali manj imajo vse zgodbe nerazložljive podobnosti, pa najsi vam jih servira beograjski, prištinski, splitski ali osiješki “prvoborec” izpred 20 ali 30-ih let.
Zgodbe imajo tudi svoj železni repertoar, ki ga lahko razdelimo na nekaj poglavij.
O zajebanih oficirjih. O vzdržljivosti-iznajdljivosti. Večnem kroženju ukradene opreme “lopovluku”. Železni disciplini in solidarnosti. O obstoju nepisanih pravil (skorajda tajnih lož) in skupinskega obrednega kaznovanja samovoljnih, egoističnih ali “nečistih” (prljavih). Omenjalo se bo tudi pregovorno dobro “kazan” hrano, ki je ženske niti pod razno niso sposobne pripraviti.
Poslušanju famoznih tortur, kot je čiščenja wc školjk z zobnimi krtačkami ali pobiranja čikov z golimi rokami se ne boste mogli ogniti.
Poslastica za konec seveda. Dragulj vseh draguljev vojaških zgodb. Ponarodela skupinska tuširanja in pridih gay zajebancije ob padlem kosu mila, ki ga nevednež ležerno pobere s tal, da o bolj žmohtnih ne govorim naprej.

Nadaljeval bom seveda drugače in spomnil na dogodke, ki jih je vsaj do neke mere doživel skoraj vsak drugi vojak.
Za zasuk je seveda kriva ženina žilica za kronološko urejanje domačih arhivov.
Ob brskanju po neurejeni stoletni dokumentaciji so se iz ene od škatel usula pozabljena pisma neštetih pastelnih barv, ki so v hipu pričela šepetati svojo zgodbo.

Pisma vojaku in pisma dekletu.
Prvo pismo njej nosi datum 16.1.1986
(dobesedni prepis)

14:20 postaja Novo mesto.
To pismo pričenjam pisati na postaji v Novem mestu, ker sem se šele zdaj malo zbral. Ura je natanko 14:20. Pred uro in dvajset minut sem komaj odšel iz Ljubljane, pa se mi zdi že cela večnost v samoti. Občutki, ki jih imam zdaj so še precej čudni in zdi se mi kot da bova zvečer spet skupaj…….avtobus je speljal in pismo bom nadaljeval najverjetneje v Zagrebu ko se zopet ustavimo….

14:38
…Ne morem čakati na Zagreb, ker takrat, ko ti pišem čutim tvojo prisotnost, saj veš kako mislim…..

15:35
Zagreb…na puloverju sem našel lep rjav skodran las, ki je sigurno tvoj….spravim ga v etui kjer imam tvojo sliko….

18:25
Speljali smo proti Banja luki…šofer pregleduje karte na svoj način…samo zavpil je: “Dvigni karte!”…in vsi dvignemo roke s papirčki ter pregled kart je končan….spravil me je v smeh….

21:16
….prispeli smo srečno……naslov dobiš takoj ko ga izvem…ljubim te….tvoj….

Ugotoviva, da so pisma pravcata zlata jama, tako po zapisih kot po dodatkih. Zgodb dogodkov in spominov v njih kar mrgoli.
Pismo dekletu št.2 vsebuje pramen las, ki so mi jih tisti teden ostrigli.
V pismu vojaku št.139 je koledarček, ki je do mene prispel v pismu št. 3 in sva si ga izmenično pošiljala 12 mesecev in križala minule dneve do zadnjega.
Eno od njih hrani posušene liste vrtnic. V drugem štiriperesna detelja. Nekatera so nosila težo poslanih barvnih fotografij druga nežne odtise našminkanih ustnic.
Več jih je tudi dišalo po parfumu, ki sem ji ga kupil ob božiču leta 85, o njem pa lahko povem praktično vse (kreiran v hiši Rochas leta 84 z imenom Lumiere, pakiran v čudovito rožnato stekleničko z zlatim pokrovom in zlatimi napisi. Klasična cvetna nota z dodatkom zelenega sadja in ponoto sandalovine, kupljen v takratnem Filipovem dvorcu za velik denar. Seveda se ga ne dobi več, vsaj v takšni obliki ne. :) škodaaa

Za nekatera se mi zdi kot bi napisal nekdo drug, spet druga me potegnejo v vrtinec takratnih dogodkov in čustev.
Veliko pesmi, še več romantičnih besed…ljubim te in pogrešam te. Začuda celo nekaj prepirov ????
Prvo pismo, ki ga povzemam obsega štiri gosto pisane strani in še vmesne zapise ločene po urah zatorej prepišem le nekaj vrstic.
Sledi še 138 pisem dekletu in 121 vojaku. Do dne, ko sem dokončno rekel zbogom orožje, se jih je skupaj nabralo 259.
Še dolgo jih bova z užitkom prebirala.

Morda je vse skupaj le preveč osebno. Morda nebi smel povzeti niti besede.
Morda pa bo prihodnjič moška družba ob vrčku hladnega piva spregovorila tudi o tej temi, ki ji bodo ženska ušesa verjetno lažje prisluhnila.
Neglede….. vojaška hrana je definitivno zanič. Od vse hrane, ki sem jo pojedel v tistem letu, sem si zapomnil samo burek, ki sem ga v bližnjem mestu v osrčju Bosne pojedel na mah. Takšnega nikoli kasneje več nisem okusil.

Zatorej tokrat variacije na temo Burek. Ali morda le mediteranski zelenjavni zvitki?

Recept:

20 dkg špinače (lahko tudi zmrznjene kremne)
20 dkg svežega zelja
20 dkg jajčevcev
3 črne olive
1 čebula
2 stroka česna
2 dcl tekoči jogurt
2,5 dcl grški jogurt (ali 1 navaden in kisla smetana v razmerju 2:1)
500 g vlečeno testo
sol, poper, olivno olje, rožmarin

Priprava:

Pol čebule sesekljamo in damo v pomaščeno ponev. Dodamo sesekljano kuhano svežo (ali zmrznejno) špinačo ter za 5 minut pokuhamo solimo popramo in odstavimo (opcija dodatek bazilike).
V drugi ponvi prepražimo preostalo polovico čebule z svežim zeljem, solimo popramo in dodamo čajno žličko sladkorja. Počakamo da zelje rahlo potemni in upade, nato odstavimo(opcija dodatek majarona).
Jajčevec narežemo na 2 mm debele rezine in posolimo. Počakajmo 5 minut, da spusti vodo. Žličko olivnega olja segrejemo v ponvi (ali žar) ter dodamo jajčevce, ki jih na hitro popražimo 1-2 minuti. Odstavimo, solimo, popramo, dodamo sesekljan česen in sesekljane olive in rožmarin.
Vlečeno testo razrežemo na kvadrate 15×20 cm. Pomažemo s tekočim jogurtom. Na rob s krajšo stranico položimo žličko ali dve nadeva, malo zapognemo robove(zavijanje sarme) in zvijemo v obliko zvitka širokega 10 cm. Polagamo v namaščen pekač ter pečemo pri 200 stopinjah približno 30 minut.

Postrežemo kot toplo predjed ali prigrizek z rahlo popranim grškim jogurtom ali mešanico navadnega jogurta in kisle smetane v katerega bodo gostje pomočili zavitek. Zamenjava nadevov (druga zelenjava, meso, skuta, krompir, gobe….) in kombinacije drugih začimb so dobrodošle.

  • Share/Bookmark

Kategorija: topla predjed Tagi: , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM