V zimsko jutro te peljem…

43 komentarjev 26.02.2008 Muki

Ko se temperature povzpnejo nad 30 stopinj se v vročem popoldnevu običajno valjam v ležalniku na trati, v polsenci domačega drevesa in gibanje zreduciram na minimum, kot avtohtoni afričani. Tudi verbalno komunikacijo skušam oklestiti le na najnujnejše besede, ki še omogočajo funkcioniranje…
Čez glavo si poveznem brisačo ali majico, v kozarec nalijem ledene pijače in pričnem…
Smotrno bi bilo misliti na nič, kajti naprezanje možganov je trošenje dragocene energije in to maščevje je menda porabi ogromno preveč.
Blagi vetrič, simbolnih razsežnosti skuša sušiti kaplice potu, ki se prično zbirati na prsnem košu in pod težo gravitacije drsijo nižje po trebuhu.
Skozi bisačo mi navkljub zaprtim očem, skozi veke prodira moteča bleščava, rumenobelega nadiha. Brezobzirno rine in ne sliši želje…mikrokozmos tja ne seže.

Na vratu začutim dotik in gibanje, ki ga skušam dešifrirati po stopnji nevarnosti, takoj za tem pa nagonsko z roko sežem po mestu kontakta. Zgodilo se je preudarno, kot v stanju visoke koncentracije.
Čutila imam vseeno na preži.
Vsiljivca ustavim s prvim poiskusom in zavržem na sveže pokošeno travo ter mu tako določim zadnje počivališče, ne da bi premaknil os svojega telesa in trenil z očesom. En svet, preveč različnih meril…
Po občutku bi sklepal, da sem pokončal mravljo. Pravzaprav sem prepričan, da sem pokončal mravljo. Nehote…
Dotik bedi …dogovarjanja nisem slišal…

Zvoki ki jih zaznavam, po večini niso moteči, vendar jih ni moč izklopiti, stikalo upravlja nekdo drug. Sluh ugasne šele, ko dobi jasne signale nadrejenih. V navidezni negibnosti okolice zdaj jasno čutim valovanje. Zdi se mi, da je vsa inteligenca tega sveta dokončno brezpredmetna. Menda sonce ve?

Muhe trepetalke z izrazitim zvokom občasno preletavajo moje ozemlje.
Prepoznam vas po enakomernem in hitrem zvoku, ki ne menja smeri in mi da vedeti, da imate jasne namene in vnaprej določene cilje kot začrtane z ravnilom. Zummmmmm…

Ptičjega petja ne slišim, očitno je savanska vročina osušila njihove kljune. Na varni razdalji se v žareči vročini pajsajo kobilice, ki s svojim ščemečim zvokom poudarjajo moč peklenske vročine. Koža reagira zmedeno in preplavi me kurja polt.
Brisačo privzdignem le toliko, da odkrijem levo oko in lociram položaj ledeno hladne pijače, po kateri sežem ležerno in z užitkom ter odpijem dva krepka požirka, ki sta zgodba zase. Miže…

Roke sklenem nad glavo, prepletem prste in začutim pregreto brisačo, ki več ne nudi potrebne zaščite. Danes si moj sovražnik…
Menda me resnično pregreva… v kotičkih oči začutim topel pot, ki se je zlil s čela in skušal postati solza, pa le blago skeli in megli vid. Ne vzdržim več…
Poslednje kar uzrem je sivočrn rumenokljun v zavetju senčnega pušpana, ki me gleda in ocenjuje…
Vem, da boš ob sončnem zahodu govoril celemu svetu…

Stopim v hišo, v notranjost zasenčene sobe, kjer v trenutku izgubim vid in tavam kot netopir čakajoč, da se zenice razširijo.
Tipajoč se premikam proti kopalnici božajoč ostrino hladnih sten…medtem spregledam. Skorajda čudežno, mehkobno.

Hladna voda se curkoma zliva skozi lase in hladi, nekontrolirano riše žive potoke in išče neobstoječo vijugasto pot… skozi razgreto telo navzdol.
Misli bežijo…ne bodi njihov gospodar…sestavljajo pogrešane snežinke…
Glavo nagibam k ramenu in zaprtih oči opazujem…oddaljen horizont. Zimske sanje… in sneg in jezen veter… in megleno… megleno jutro… čim prej, čim prej…prosim…šepetam.

Malce pozabljen rižev narastek-soufflé je presneto slasten.

Recept:
4-5 oseb

250-300g riža
1 L in 2 dcl mleka
120g masla
120g sladkorja
4-5 jajc

200g svežih jagod ali zamrznjeno sadje
pol čajne žličke soli, vanilij sladkor

Priprava:

Riž kuhamo v osoljenem mleku dokler ne vpije vse mleko in postane gostljat. Maslo stepemo skupaj s sladkorjem, dodamo rumenjake in dodatno stepamo 1-2 minuti. Vse skupaj vmešamo v napol ohlajen riž. Beljake stepemo v trd sneg in jih na koncu vmešamo v riževo zmes. Zmes takoj stresemo v z maslom pomaščen pekač ali manjše modelčke, potresemo s svežimi jagodami ali odtajanim sadjem in pečemo 30-40 minut pri 190 C. do zlatorjave barve. V manjših modelčkih 10-15 minut.
Narastek mora na vrhu še rahlo vibrirati, ko potresemo pekač. Ne prepecite ga! Pečenega potresemo z vanilijevim sladkorjem. Lahko ga tudi naknadno sladkamo po okusu.
Sadje lahko tudi segrejemo s sladkorjem in ga naknadno prilijemo k že serviranemu narastku.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Bantu črnci, rad vas imam

48 komentarjev 27.12.2007 Muki

Kot mulc sem ta grafit-napis prebral na neki fasadi v Ljubljani, predvidevam, da pred kakimi dvajsetimi leti. Ne vem več, če se je glasil prav do besede tako, v vsakem primeru pa vsaj približno.
Takrat je bilo srečati temnopoltega človeka prava redkost. S tem zakaj je napis nastal in kaj je – takrat še eden redkih grafitarjev- z njim želel sporočiti, se takrat nisem spuščal. Pač čuden napis na fasadi kot na mnogih drugih po Ljubljani. Sem ga pa sprejel z odobravanjem. Črnce sem imel vedno – nekak rad. Pred dvajsetimi leti verjetno iz drugačnih razlogov. Kot pravim, bili so rariteta, in raritete so cenjene in iskane. Drugačnost in posebnost nas je najstnike običajno vlekla kot magnet.
Pojaviti se na kakem žuru v družbi črnca je bila skorajda senzacija. In gostiti črnca na zabavi je bila velika čast za gostitelja, ki mu je njegova prisotnost zagotovila vpis žura v žurerski hall of fame. Celoten žur je samo z eno figuro takoj pridobil malce New Yorškega alter pridiha.
O tem žuru se je govorilo še dolgo, pa čeprav ni bil v ničemer drugačen kot drugi, če seveda odštejem prisotnost črnca. Vsi so seveda želeli biti njegovi prijatelji, vsi bi radi rekli , » žural sem z Jimijem, sej veš s tistim črncem«. In Jimi je bil car in bil je kul in bil je iskana roba-hot stuf. Iz njegovih ust je prihajala brezhibna slovenščina z ljubljanskim sleng naglasom. Vse skupaj pa je izgledalo-zvenelo zelo surrealistično, skorajda kot nemška sinhronizacija špageti vesterna.
Nevem ali je bil Bantu. Še manj v katero pleme je sodil, če sploh. Ovambo, Sotho, Zulu, Rundi…
Bil je le črnec. Pravzaprav bil je celo lep črnec, s polnimi ustnicami in njegov izgled je zelo spominjal na Hendriksa. Od tod morda tudi njegovo ime za katero niti ne vem če je bilo pravo. Morda je bil v resnici celo Jože ali…Shlomo. :) In vse to je bilo dovolj, več kot dovolj.
Časi so bili seveda drugačni. V jugi vidnejšega rasizma ni bilo vsaj naspram črncem ne.
»Stari« je bil njihov največji prijatelj, glavni in morda edini beli »massa«, ki jih je sprejemal kot sebi enake, vsaj izgledalo je tako. In tako smo delali tudi mi in to je bilo dobro.

Spominjam se dogodka kakšno leto nazaj, ob nekem drinku in sproščenem klepetu, ko je nekdo iz družbe rekel, da je videl-doživel nekaj nenavadnega in medtem, ko je hitel razlagati začudeno bolščal, da me je postalo strah, kaj bo padlo ven.
Menda se je po njihovi soseski tisti dan vozil črnec. In to na kolesu. “Resno, vam povem folk!” …je govoril… Izpadlo je kot štos. Vseeno pa smo dogodek analizirali tudi rahlo “trezno-resno” in prišli do sklepa, da s tem prelomnim dogodkom črnci več niso nekaj posebnega. Zdaj, ko se vozijo naokoli s kolesi, so postali povsem običajni ljudje in šele zdaj bodo postali nevidni osebki, ki so se zlili z okolico, neglede na barvo svoje kože. Ja tako je to… kolo je s črncev vrglo še zadnji predsodek in jih demistificiralo… :)
Sledi še dogodek v domačem kraju, ko se je sin vkrcal na avtobus, in mu je pristopil črnec, ga veselo pozdravil ter prisedel. Sin ga seveda ni poznal, vendar sta vseeno napletla nekakšno debato. Kasneje se je celo izkazalo, da se je črnec zmotil in ga z nekom zamenjal, rekoč, da mu vsi izgledamo isto. In ko smo doma govorili o tem, in se seveda veselo režali, smo celo ugotovili, da se nam je ta »vsi isti« zazdela resnično zamalo, in da ti tako povrhu vsega strese črnec in to sredi ljubljane je res huda.  :)
Iz te perspektive se še nismo videli. Zdaj imamo še en tuj pogled na lastni izgled več, s katerim- upam- postanemo bolj uravnoteženi.
Kdo je v resnici Jimi in kje je, ter kdo in zakaj je imel pred dvajsetimi leti rad Bantu črnce in želel srečo deliti s celim svetom, seveda še danes ne vem.
Vem pa, da jih imam še vedno rad tudi jaz – črnce nasploh.

Sledeči recept sem kopiral po izgledu, vonju, okusu in spominu iz ponudbe ljubljanske restavracije Chez Eric, ki sem jo pred kratkim obiskal.
Slavnostna, rahla in nezahtevna sladica, jagode z maskarpone kremo na bretonskem biskvitu, (Verrine de fraises ŕ la mascarpone et biscuit Breton) pa vam bo, če drugega ne, prišparala 4,30 evrov, ki bi jih plačali na originalni lokaciji pri chefu Ericu.

Vsem obiskovalcem mojega bloga in blogfrendom pa želim vse naj naj v novem letu, veliko domišljije in uspeha pri pisanju blogov in poln koš sladkih komentarjev. :)

Muki

Recept: 
Za 4-6 oseb

150 g mascarpone sira
1 jajce
2-3 žlici sladkorja
250 ml sladke smetane
100 g svežih jagod
4-6 bretonskih piškotov*
žlička vanilijeve arome
za dekor -posip mešanica vanilij-karamel sladkorja

Bretonski biskvit-piškot*
(lahko jih nadomestite s kupljenimi)

150 g masla
100 g sladkorja
1 veliko jajce
1 žlička vanilij arome
280 g moke
ščepec soli in 1/2 žličke pecilnega praška

V posodi zmešajte zmehčano maslo in sladkor dokler ne nareste(2-3) minute. Dodajte jajce in vanilij aromo ter stepajte da se poveže.
Dodajte moko, sol, pecilni prašek in mešajte, da se sestavine povežejo. Ne preveč(over mix), ker bo postalo pocasto
Oblikujte kroglo, jo razdelite na dva dela ter vsakega zavijte z folijo za živila .Postavite v hladilnik za 1 uro
Pečico segrejete na 180 stopinj.
Testo razvaljate na debelino 1 cm in z modelčki izrežete poljubne oblike(original bretonci so v obliki nalistane okrogle rože-marjetice).
Piškote pomažete z mešanico jajca in žlico vode.
Položite na peki papir in pečete na srednji rešetki približno 15-20 minut.
Svetlejši imajo blažji okus. Zlatorjavi pa bolj aromatičnega.

Priprava:

Penasto stepemo 1 rumenjak, aromo vanilije in 2-3 žlici sladkorja. Dodamo približno 4-5 žlic maskarpone sira in na koncu rahlo vmešamo še trd sneg enega beljaka.
Sladko smetano stepemo z žlico sladkorja vendar ne pretrdo.
Jagode narežemo na tanke vzdolžne rezine-lističe.

V kozarčke nalomimo po 1 bretonski piškot, nato dodamo 1 do 1 in pol žlice maskarpone kreme. V vsak kozarec dodamo še eno do 2 nalistani jagodi. Na vse skupaj nadevamo 1-2 žlici stepene sladke smetane. Posujemo s posipom karamel- vanilij

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM