Deliverance

39 komentarjev 7.06.2008 Muki

Srečal sem ga na izhodu iz trgovine oblečenega v modre delavne hlače in razvlečeno reklamno majico neke pivovarne, rahlo trhljenega in krepko porejenega.
Iz ust mu je prihajal v pozdrav dobrodušni bariton, podkrepljen z ubijalsko pijandursko sapo s katero bi menda lahko zatiral tudi veliki mrčes.
Videti je bilo, da je v blagi zadregi nalezljivega tipa, ki se je v momentu prenesla tudi name.
Sem namreč eden tistih oslov, ki jim postane neprijetno ob zadregi drugih.
Renično se mi je mudilo, tako da sva dejansko izmenjala samo nekaj vljudnostno površinskih in že sem se kipal v avto in že razmišljal kako mi nikakor ni bilo usojeno tega človeka spoznati bolj podrobno, bolj osebno in ali sem si tega sploh kdaj resnično želel.

Rekli smo jim hribovci. In mišljeno je bilo dejansko malce do bolj zaničevalno. Uradno so bili vozači, kar naj bi se slišalo lepše, v resnici pa jih je samo označevala kot drugačne in kakašne posebne koristi od leporečja menda niso imeli.
Bili so izključno moškega spola in to me zdaj, ko o tem razmišljam, mimogrede malce čudi.

V razredu smo imeli dva. Prvi velik, rdečelas, kodrast in pegast. Drugi, majhen debelušen, rdečeličen, ravnih rjavih las v katerih si lahko občasno ugledal ostanke poljskih trav.
Bila sta redkobesedna, resna in kot se spomnim povečini ves čas bolestno zaspana.
Ko sta v zanosu sem in tja naglo spregovorila, jima je iz ust običajno prihajalo nerazumljivo momljanje, kot da bi se jima v ustih skrival cel piščanec.
Posebnost obeh je bilo tudi nelogično ali nenavadno oblačenje, ki je večinoma mejilo na komedijo.
Običajno sta gonila kariraste “resne” hlače naključnih dolžin likane na multipli rob.
Ob posebnih priložnostih sta se prikazala v prozorno tankih belih srajcah, ki so ju delale še bolj drugačne in bedaste ter še bolj opazne kot sta si menda sama želela.
Oba sta bila tudi vedno brez šolskih copat in manjšemu so nogavice običajno lezle s stopal in prazno opletale pred prsti.
Tudi telovadne opreme nista imela in v kratkih hlačah jih nisem videl svoj živi dan.

Družbo sta si delala povečini sama in iskreno povedano, na videz sčasoma delovala povsem samozadostno.
Pa, da ne bo pomote, komunikacija je seveda obstajala, vendar samo na nekem površinskem, vedno pokroviteljskim in pretežno enosmernem nivoju.
Imela sta nekakšno državo v državi, ali bolje rečeno začasno karanteno, menda ne po lastni izbiri, ali malce pač.
In tako, vse dokler se nismo nekega dne dokončno razšli…

Manjšega sem nato prvič srečal na deseti obletnici valete, ko se je na začudenje vseh, vizualno popolnoma nespremenjen, prikazal na srečanju in za trenutek, kasneje postal celo nekakšna zvezda večera.
Molče je brzinsko tolkel špricerje in se sramežljivo smehljal, po nekaj urah celo sem ter tja povedal kakšno lovsko.
Nekajkrat je tudi nenadno s pestjo klepnil po mizi, da so bližnji prašičje zacvilili in se zbali za svoje mastne riti, nato pa rekel…aaa… bomo…alll… ne bomo…
Kasneje je v nekem trenutku tako resnično neopazno izginil, da menda še sam ni vedel kdaj in kam.

Veliki “come back” je tisti večer doživel v poznih jutranjuh urah, ko se je čudežno pojavil v ženskem stranišču, kjer ga je našla ena od bivših sošolk in nas o tem v solznem smehu seznanila.
Ležal je na tleh stranišča ob školjki, in straniščni papir, ki se je iz držala vil navzdol proti tlem, mu je delno ovijal glavo, se motal okoli vratu in se iztekal nekje na roki, ter za tiste z bogato domišljijo, dajal vtis nekakšne neizgotovljene, ponesrečene mumifikacije.
Brezbrižno se je pajsal v lastnem soku, obložen z izvrženimi na pol prežvečenimi kosi prekajenih klobas in krompirja in izgledal…menda žalostno…ali…kaj jaz vem…morda smešno.

Pijansko razigrana druščina ga je smeje se zvlekla ven, ga osvežila s hladno vodo, ga malce popedenala in ko se je malce ovedel ter se pričel prestrašeno smehljati, odobravajoče spodbujala in trepljala po ramenih.
Videti je bilo, kot bi ga vzeli za svojega in sebi enakega, kot da se je vrnil davno izgubljeni zatajeni sin.
Celo svojega dela zapitka mu ni bilo treba plačati in ne bi se čudil, če bi izvedel, da je imel drugi dan v denarnici več denarja, kot ga je tisti večer vzel s seboj.
Druščino je s svojim kozlanjem dobesedno fasciniral.
Ekstra zanj je v stranišče, na krilih omamljenih, celo priplaval prelivajoči se glažek hladnega špricerja…
Desetletnih odpustkov in blagoslova zbranim, navkljub, se mi zdi, velikim pričakovanjem množice ni podelil in tudi solze radosti niso dočakali. Le zadovoljno je rignil, se bedasto nasmehnil in to je bilo tudi vse.

V smehu so ga na rokah dobesedno ponesli v taksi, obilno otovorjenega s frazami: faca, model in tis ta glavn. Se mu svinjsko dobrikali ter govorili o njem še nekaj časa za tem, ko je že odšel, kot da bi ravnokar presegel samega sebe in vse nas…

Tudi tisti večer o njem nisem izvedel popolnoma nič, kar je na žalost ali srečo (nisem si povsem na jasnem) ekvivalent temu, kar sem o njem vedel tudi prej.

Spraševal sem se koliko smo vplivali na njegovo osebnost z ignorantskim, zaničevalnim odnosom in ali bi lahko vse skupaj morda izpadlo tudi drugače?
In preden si razjasnim o čem bi hipotetično sploh lahko govorila in kam bi bolj konkretno druženje oba pripeljalo, mi misli preglasijo besede enega od navzočih sošolcev…
Besede, ki so mi tisti večer, še dolgo za tem, ko je famozni Hillbilly že zapustil prizorišče in poniknil v nadaljnjo, desetletno anonimo, zvenele v glavi…
“Ej, folk a kdo ve, kako je modelu sploh ime?”

V bližnjem neonesnaženem gozdičku si naberite dišečih bezgovih cvetov iz katerih boste pripravili osvežilen bezgov sirup, ali pa v testu ocvrte bezgove cvetove.

Recept:
1,5 litra sirupa
(do 5 lit. redčenega soka)

Bezgov sirup

25 bezgovih cvetov
1 kg sladkorja
1 liter vode
4 limone (ne škropljene)

Priprava

V vodo stresite sladkor in kuhajte do vretja. Ko zavre kuhamo še 5-10 minut, da se malce zgosti. Ohladimo do mlačnega. V mlačen sirup narežemo 1 limono z lupino vred in dodamo še 25 očiščenih bezgovih cvetov brez zelenih pecljev. Pustimo stati od 12-24 ur, nato pa sirup precedimo skozi gosto cedilo ali gazo. Na koncu dodamo še sok treh limon oziroma po okusu.
Sirup redčimo v poljubnem razmerju z vodo. V kozarec dodamo kocke ledu in rezino limone.
Žličko ali dve ga lahko dodamo tudi v kozarec ohlajene suhe penine.

Recept:
4 osebe

Ocvrto bezgovo cvetje v testu.

3 jajca
15 dkg moke
8 večjih bezgovih cvetov s peclji
1 dcl vode(oz. po potrebi)
akacijev med(ali bezgov sirup)
sladkor v prahu
sol, kristalni sladkor

Priprava

Rumenjake ločimo od beljakov. Iz rumenjakov, moke, žličke sladkorja, ščepca soli in vode naredimo gladko testo. Beljake stepemo v sneg in jih vmešamo v testo. Cvetove pomočimo v testo in spečemo v ponvi z oljem. Ko namočen cvet položite v ponev, s pecljem potisnete cvet proti dnu ponve, da se lepo splošči in se lepše zapeče.
Cvetove zlatorumeno ocvremo, odcedimo na papirnatem prtiču, posujemo s sladkorjem v prahu in medom ali bezgovim sirupom.

Cvetove ne nabirajte ob prometnih cestah in jih pred cvrtjem ne perite z vodo.Le vizualno jih preglejte in odstranite morebitni mrčes. Sveži cvetovi v zaprti posodi v hladilniku zdržijo tudi 3 dni.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice, prigrizek Tagi: , , , , , , , , , , , , ,

V zimsko jutro te peljem…

43 komentarjev 26.02.2008 Muki

Ko se temperature povzpnejo nad 30 stopinj se v vročem popoldnevu običajno valjam v ležalniku na trati, v polsenci domačega drevesa in gibanje zreduciram na minimum, kot avtohtoni afričani. Tudi verbalno komunikacijo skušam oklestiti le na najnujnejše besede, ki še omogočajo funkcioniranje…
Čez glavo si poveznem brisačo ali majico, v kozarec nalijem ledene pijače in pričnem…
Smotrno bi bilo misliti na nič, kajti naprezanje možganov je trošenje dragocene energije in to maščevje je menda porabi ogromno preveč.
Blagi vetrič, simbolnih razsežnosti skuša sušiti kaplice potu, ki se prično zbirati na prsnem košu in pod težo gravitacije drsijo nižje po trebuhu.
Skozi bisačo mi navkljub zaprtim očem, skozi veke prodira moteča bleščava, rumenobelega nadiha. Brezobzirno rine in ne sliši želje…mikrokozmos tja ne seže.

Na vratu začutim dotik in gibanje, ki ga skušam dešifrirati po stopnji nevarnosti, takoj za tem pa nagonsko z roko sežem po mestu kontakta. Zgodilo se je preudarno, kot v stanju visoke koncentracije.
Čutila imam vseeno na preži.
Vsiljivca ustavim s prvim poiskusom in zavržem na sveže pokošeno travo ter mu tako določim zadnje počivališče, ne da bi premaknil os svojega telesa in trenil z očesom. En svet, preveč različnih meril…
Po občutku bi sklepal, da sem pokončal mravljo. Pravzaprav sem prepričan, da sem pokončal mravljo. Nehote…
Dotik bedi …dogovarjanja nisem slišal…

Zvoki ki jih zaznavam, po večini niso moteči, vendar jih ni moč izklopiti, stikalo upravlja nekdo drug. Sluh ugasne šele, ko dobi jasne signale nadrejenih. V navidezni negibnosti okolice zdaj jasno čutim valovanje. Zdi se mi, da je vsa inteligenca tega sveta dokončno brezpredmetna. Menda sonce ve?

Muhe trepetalke z izrazitim zvokom občasno preletavajo moje ozemlje.
Prepoznam vas po enakomernem in hitrem zvoku, ki ne menja smeri in mi da vedeti, da imate jasne namene in vnaprej določene cilje kot začrtane z ravnilom. Zummmmmm…

Ptičjega petja ne slišim, očitno je savanska vročina osušila njihove kljune. Na varni razdalji se v žareči vročini pajsajo kobilice, ki s svojim ščemečim zvokom poudarjajo moč peklenske vročine. Koža reagira zmedeno in preplavi me kurja polt.
Brisačo privzdignem le toliko, da odkrijem levo oko in lociram položaj ledeno hladne pijače, po kateri sežem ležerno in z užitkom ter odpijem dva krepka požirka, ki sta zgodba zase. Miže…

Roke sklenem nad glavo, prepletem prste in začutim pregreto brisačo, ki več ne nudi potrebne zaščite. Danes si moj sovražnik…
Menda me resnično pregreva… v kotičkih oči začutim topel pot, ki se je zlil s čela in skušal postati solza, pa le blago skeli in megli vid. Ne vzdržim več…
Poslednje kar uzrem je sivočrn rumenokljun v zavetju senčnega pušpana, ki me gleda in ocenjuje…
Vem, da boš ob sončnem zahodu govoril celemu svetu…

Stopim v hišo, v notranjost zasenčene sobe, kjer v trenutku izgubim vid in tavam kot netopir čakajoč, da se zenice razširijo.
Tipajoč se premikam proti kopalnici božajoč ostrino hladnih sten…medtem spregledam. Skorajda čudežno, mehkobno.

Hladna voda se curkoma zliva skozi lase in hladi, nekontrolirano riše žive potoke in išče neobstoječo vijugasto pot… skozi razgreto telo navzdol.
Misli bežijo…ne bodi njihov gospodar…sestavljajo pogrešane snežinke…
Glavo nagibam k ramenu in zaprtih oči opazujem…oddaljen horizont. Zimske sanje… in sneg in jezen veter… in megleno… megleno jutro… čim prej, čim prej…prosim…šepetam.

Malce pozabljen rižev narastek-soufflé je presneto slasten.

Recept:
4-5 oseb

250-300g riža
1 L in 2 dcl mleka
120g masla
120g sladkorja
4-5 jajc

200g svežih jagod ali zamrznjeno sadje
pol čajne žličke soli, vanilij sladkor

Priprava:

Riž kuhamo v osoljenem mleku dokler ne vpije vse mleko in postane gostljat. Maslo stepemo skupaj s sladkorjem, dodamo rumenjake in dodatno stepamo 1-2 minuti. Vse skupaj vmešamo v napol ohlajen riž. Beljake stepemo v trd sneg in jih na koncu vmešamo v riževo zmes. Zmes takoj stresemo v z maslom pomaščen pekač ali manjše modelčke, potresemo s svežimi jagodami ali odtajanim sadjem in pečemo 30-40 minut pri 190 C. do zlatorjave barve. V manjših modelčkih 10-15 minut.
Narastek mora na vrhu še rahlo vibrirati, ko potresemo pekač. Ne prepecite ga! Pečenega potresemo z vanilijevim sladkorjem. Lahko ga tudi naknadno sladkamo po okusu.
Sadje lahko tudi segrejemo s sladkorjem in ga naknadno prilijemo k že serviranemu narastku.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Simbioza

36 komentarjev 13.02.2008 Muki

Ko gledam sprehajalce na topel sončen dan, vsakega s svojim živinčetom na štriku, se spomnim na lastno sobivanje z raznoterimi živalskimi vrstami.
Prvo kosmato bitje, ki je prestopilo meje našega praga, je bil sivo bel tigrast mucek, ki ga je bratu podtaknil, kot gnilo jajce, šolski prijatelj.
Mačja družina je bila menda tako številčna, da domača familija ni bila več sposobna živeti spodobnega tuzemskega življenja. Mlade mačke so sosedski otročadi, ki jih je hodila gledat, potiskali v drhteče ročice z upanjem, da jih naslednji dan ne prinesejo skesano nazaj v spremstvu brezsrčnih okrutnih mater.

Kasneje sem jih na različne načine, za dalj časa v hišo privlekel nekaj tudi sam in se z njimi podili po stanovanju, neskončno užival v njihovi družbi ter se ob zimskih večerih čutil zaslužnega za dobro mačje počutje, ko so od neznanskega ugodja predle v mojem naročju.

V nekem obdobju sem se iz mačjeljubca transformiral v pasjeljubca in domov začel vlačiti mlade pse. Za osemletnika bi rekli, povsem običajno početje.
Eden mi je še posebej ostal v spominu zaradi uporniške narave in značaja mladostnega delikventa.
Stal me je natanko 5 takratnih dinarjev lastne žepnine in glede na to, da je bil garantirano čistokrvni nemški ovčar, je bil to dober nakup.

Seveda ni nikoli zrasel, četudi sva si to menda oba po dveh letih, še vedno potihem obetala. Celotna imaginarna slika mogočnega psa se je nekako spridila in s tistim prifrknjenim repom je resnično izgledal nekako neugledno, celo bedno če sem odkrit.
Edina kompenzacija za njegove slabe gene bi bila, da bi takrat v momentu spregovoril.

Ker je bil včasih ponoči glasen, dresura pa se je končala pri skoku za rezino salame, mu je oče večkrat odprl dvoriščna vrata in ga »milostno« spustil v temno noč k njegovim potepuškim prijateljem, ki so ga nemalokrat že čakali pred hišo.

Jutra po takšnih pijankah so nam vedno prinašala novih in novih presenečenj.
Ob vhodnih vratih se je najprej znašla s kemičnim svinčnikom popisana plastična pupa z manjkajočo nogo in roko ter priprtim desnim očesom.
Skrivnostni prinašalec krame je bil seveda naš “nemški ovčar”, ki se je po prekrokani noči rad še malo poigral s tem ali onim in iz ne vem kakšnih razlogov nato raznotere artefakte privlekel še na domače dvorišče.

Kasneje se je pojavil še kak star čevelj ali zgonjen natikač in zaskrbelo me je že, da naš ovčar trpi za sindromom muce copatarice.
Nekoč je privlekel celo velikanski gumijast škorenj, ki je bil definitivno večji od njega in nam s tem vzbudil celo malce občudovanja.
V hrambo za nedoločen čas smo dobili še predpasnik, nekaj palic neznane namembnosti, kopico preluknjanih slinastih žog in žogic, lopar za badbinton, dva predpražnika, ropotuljo in celo eno neugledno moško srajco ter umazano modro delovno haljo…

Na začetku smo stvari odmetavali v leseno gajbico pod stopnicami, ker nismo vedeli komu zadeve pripadajo. Kasneje pa, ko si je sosed prišel sposodit lojtro in prepoznal svoj pred časom misteriozno izginuli škorenj ter vzkliknil “prekleti voluhar”, pa smo jo prestavili pred vrtna vrata in nanjo zapisali “izgubljeni predmeti”.

Nato zopet vrnitev h koreninam. Lep srebrn muc, mešanica med perzijcem in sijamcem je bil zaključna epizoda mojega živalskega kraljestva. K nam je prišel že starejši, s svojimi navadami in kapricami vred. Bil je samček, vsaj tako je ženi rekla prejšnja lastnica, in poimenovali smo ga Vili.

Že po štirinajstih dneh je Vili pokazal kdo bo vodil gospodinjstvo. Jedel je samo najbolšo hrano in zasedal najboljše place v hiši. Počasi a zanesljivo je ustrahoval celotno družino in se ustoličil v stilu Idi Amina. Spraskal nam je stene, uničil zavese, prevrnil nekaj vaz…
Proti večeru se je preganjal po stanovanju z usločenim hrbtom in poševne drže, nas zalezoval tik pred spanjem ter nam skakal na nepokrita stopala. Kot višek vsega pa je nekega februarja celo spremenil spol in od takrat naprej postal Vilma. No pravzaprav je bil Vilma že od nekdaj, le da smo to dejstvo spregledali.

Naokoli smo hodili spraskanih rok in okrvavljenih obrazov, neprespani in s podočnjaki pod očmi. Po hitrem posvetu in najhitrejši skupni odločitvi v zgodovini, smo ga po hitrem postopku oddali v drugo familijo. Malce slabe vesti smo resda imeli nekaj dni, ker smo pretežni del njegove pasje narave gladko zamolčali. Menda so preživeli.

To je bil hkrati tudi zadnji predstavnik živali s katerim sem živel pod isto streho in od takrat naprej si težko predstavljam kakršnokoli sobivanje, tudi z zlato ribico ne.
Prijatelju pa, ki mi je nekaj let kasneje v pogovoru omenil, da je od domačih živali imel le gliste in uši ter da v nekaterih primerih pač ne gremo skupaj, pa sem le pomenljivo pokimal in zasanjano počohal sosedovega mačka, ki je skočil čez plot in se nama diskretno motal pod nogami.

Ob Valetinu se po mačje pocrkljajte, čokoladni mousse.

Recept:
6 oseb

15 dkg jedilne čokolade
30 g    masla
3 jajca
3 žlice sladkorja
1 žlica ruma ali čokoladnega likerja (lahko tudi brez)
2,5 dcl sladke smetane ( uporabite alpsko)

Priprava:

Rumenjake, sladkor in rum stepeš, da močno naraste. Nato stepeš beljake s ščepcem soli do trdega. Sladko smetano stepeš nesladkano. Čokolado stopiš in ji vmešaš maslo.
Najprej previdno skupaj zmešaš sneg in stepeno sladko smetano . Nato zmešaš posebaj še stopljeno čokolado s stepenimi rumenjaki. Takoj zatem pa še vse skupaj. Vliješ v kakšne modelčke ali kozarčke ter v hladilniku hladiš1-2 ure. Serviraš s stopljeno belo ali temno čokolado, ali kakšnim podobnim prelivom. Dekoriraš lahko tudi z jagodami.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , ,

Ladja norcev

37 komentarjev 31.01.2008 Muki

Pred časom sem se silom prilike znašel na ljubljanski troli in imel možnost testirati svoje živce.

Avtobusa kljub relativno pozni uri 17:00, ko je špica že pretežno mimo, ni bilo od nikoder.

V tem času se nas je nateplo za celo gručo in ko je končno prišel, se je čreda neolikancev brezkompromisno zgrnila nad vhodna vrata. Kot vedno sem zganjal oliko in predse spuščal starejše in obnemogle, skupino invalidov, ki je vstopala v kosu s spremljevalko vred in na koncu še komolčarje v dobri fizični kondiciji.

Kot običajno sem se zataknil v sprednjem delu in obstal stoječ v pozi nekakšnega indijskega jogija na eni nogi in z drevesno vejico v roki. Živec je pričel nežno pulzirati.

Z desne me je prešala debela rit nestabilne gospe, z leve pa enormno velik ruzak šolarja, ki je izgubil občutek za prostor. Nenajavljenih dotikov tujcev ne prenašam najbolje, dasiravno se mi toleranca v neizogibni gneči rahlo dvigne.

Šofer je našponal nervozno glasbo, ki mi je dodatno najedala načet živec in za povrhu še noro bremzal vsakih sedem metrov in si verjetno mislil: “Kle mate golazen, evo vam kulture”. To je bilo seveda njegovo edino orožje in privoščil si ga je obilo.

Zamašeni požiralnik so odmašili na naslednji postaji hrabri šolarji gimnazije moste, ki so se usuli in plužili po celotni dolžini trole do njenega prehitrega konca in dodatno segrevali mojo vnetljivo substanco s svojo aroganco.

Nekako sem se prebil do ljube mi sredine, neljubega mi prevoznega sredstva, se trdno vkopal in mislil, da je najhujše mimo.

Seveda sem nepobolšljivo naiven. Že na naslednji postaji so se usuli mrki vrečkarji izmučenih in utrujenih obrazov ter se utaborili v moji bližini. Pričakoval sem boj, a dobil le malo česna, malo čebule in še kaj za čez bi se našlo. Bili so vsaj tiho in tudi guncali se niso kot afne na visečih štrikih. Le zgonjene vrečke nabasane z ne vem čim so jim bingljale iz rok in zaradi maščevalnega voznikovega zaviranja občasno provokativno opletale v bližini mojega telesa.

Nasproti stojita dve najstnici v belih bundah z nekakšnimi mufi na ovratnikih in brskata po mobitelih. Že v naslednjem trenutku se iz napravic ulije predirljiv zvok nekakšne balkan-rap mešanice, ki smo si jo potniki neznansko želeli slišati. Gonili sta svoje do nezavesti in v nedogled.

Pomalem so me glodali z vseh koncev.

Proti koncu poti se ladja norcev počasi prazni. Zvoki in vonji začno polahko zamirati in opazim, da na “kavljih” visi vse manj svinjskih polovic…

Privoščim si izpraznjen zic ob vrečkarju, ki dremlje sproščeno kot v domači dnevni sobi in na zarošeno steklo izrišem dva krogca za vpogled v svet »tam zunaj«, da odvrnem misli. Prime me, da bi izrisal še nasmejana usta, a se zavem okolice in bedastega početja in vse skupaj razmažem v klasični bus-šipni zmazek.

Brnenjenje mobitela v neposredni bližini mi preseka misli in nagonsko ocenjujem komu zvoni.

Zvonilo je nenormalno dolgo in dokler niso ostale glave mrko začele pogledovati k izviru nadležnega zvoka, ni kazalo da se bo lastnik javil.

Nato je skomignil z rameni, češ: “A moj da je?”, s prstom pokazal nase in se javil.

Seveda sem ga slišal kaj govori, saj je sedel tik ob meni.

Okoličani z mano vred so sinhronizirali svoje sonarje in nestrpno pričakovali prve ignorantove besede.

Rekel je: “Prosim?”,

nato: “Laže kad ti kažem…”.

In potem: “…video ja jutros…”

in na koncu: “Odnjeli ga Japanci.” ter hladno končal.

Večina je bila nad pogovorom verjetno razočarana, jaz pa sem bil dobesedno navdušen nad slišanim. Vrečkarja sem si nato bolj natančno ogledal, ga v celoti skeniral in upal, da registriram še kakšno dodatno informacijo, ki bi mi prišla prav za sestavljanje ozadja pogovora. Dal mi je misliti.

Koga za vraga so “odnjeli japanci”?

Z različnimi scenariji sem dopolnjeval skrivnostno ozadje slišanega in napletal vsemogoče bizarnosti s trupli vred.

Zavedal sem se, da je zadeva nerešljiva in prav to mi je bilo v veliko veselje.

Misterij!

Zadovoljen in zamišljen sem zapustil bus in zatopljen v skrivnostne “japance” počasnega koraka stopal proti domu. Še nekaj dni sem se ukvarjal z dogodkom in se z nasmehom na ustih spraševal, kdo laže? Koga je videl vrečkar? Ter koga ali kaj so “odnjeli japanci” in kam???

Čokoladni tartufi za nepobolšljive uživače.

Recept:

Do 30 kosov, odvisno od velikosti izdelave

150 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)

150 ml sladke smetane

25 g masla

1 žlica jogurta

2 žlici rum ali konjak, lahko tudi liker

(1-2 žlici sladkorja za tiste, ki ste bolj nagnjeni k sladkemu.)

Priprava:

Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano, maslo,(dodaten sladkor) in alkohol segrejemo do tik pod vreliščem in odstavimo. Takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo. Dodamo jogurt in premešamo.

Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.

Naslednji dan oblikujemo kroglice, ki jih tik pred serviranjem povaljamo v kakavu ali kar vam je pač ljubše (kokos, krokant, sesekljani lešniki, mandlji, sladkor v prahu…)

Opcije: V tartuf lahko potisnemo pražen lešnik, mandelj ali kroglico obogatenega marcipana (meta, kokos, vanilija….).

Tartufe lahko tudi prelijemo s čokoladno glazuro. Oblikujemo lahko tudi kocke, tako da še toplo maso vlijemo v model in potem ohlajeno poljubno režemo na razne oblike.

Ljubitelji bolj sladkih zadev lahko v smetano dodajo kako žlico sladkorja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Sladice Tagi: , , , , , , ,

Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega

17 komentarjev 20.01.2008 Muki

Po Ljubljani se že prekleto dolgo nisem brezciljno potikal. Zdaj sem človek s familijo in če se kam odpravim je to običajno z namenom, načrtom in ciljem-racionalno.
Predno odidem od doma spijem kozarec vode, preverim , če imam v žepu papirnate robčke in zadostno količino cvenka. Za vsak slučaj stopim še na domač wc in opravim, če je kaj opraviti treba, v izogib neprijetnim situacijam, ki bi me lahko doletele z iskanjem javnega wc-ja.

Ljubljanski javni in gostilniški wc-ji so bili v preteklosti črna luknja spremljajoče gostinsko turistične ponudbe. Osebno sicer nisem clean freak, a se mi je navkljub temu v marsikaterem javnem ali gostilniškem wc-ju obračal želodec.

Pri Sokolu smo ga mladci radi od vikendih žurali in po parih perih, sem začel prestrašeno pogledovati proti koncu hodnika, kjer se je nahajal wc in v njem pojava, ki sem se je, ne vem zakaj, takrat tako zelo bal.
Imeli so wc maherko, ki je vsaj meni izgledala blagorečeno nenavadno. Zagotovo je imela že krepkih šestdeset in kadilski glas z rahlo zagrobno noto. Nesigurna majava hoja, zakrčene roke in shujšano telo. Na sebi je imela vedno sprano sivo haljo v stilu komične čistilke in prevelike, ohlapno viseče žabe, ki so se ji v nepravilni-abstraktni spirali vile po atrofiranih mečih.
Vzbujala mi je mešane občutke od strahu, včasih simpatije, do usmiljenja.

Menda ji je bilo v predprostoru wc-ja, za zgonjeno leseno mizo, blazno dolgčas, kajti vsakega obiskovalca je glasno pozdravila in ga kasneje – kar je bilo glede na po večini opito populacijo, ki je običajno navrgla tudi kako bistro pijansko – ob odhodu tudi glasno oblajala. Govorila je resnično veliko in če je začutila obiskovalčevo negotovost in sramežljivost še toliko bolj. Včasih je bila, ampak resnično redko, celo nenormalno olikana, celo gosposko prefinjena, skorajda aristokratska.

Običajno sem moral počakati, da se je mehur napolnil še komu, da sem potem v varnem zaveterju oddrsal z njim, kot senca. Jaz z njo nisem znal. Jaz sem bil samo njena žrtev. Od tam imam verjetno še danes dokaj dobro natrenirane »dize«.
Stranišče seveda ni bilo čisto, ni pa bilo tudi, po domače povedano ober usrano. Na steni si sem in tja lahko uzrl, z »drhtečo« se roko zapisane črke, famozne wc poezije in proze v stilu »Imam samo 13 cm velikega rad bi imel večjega« in pripis » kdor z majhnim ni zadovoljen velikega ni vreden«. To branje včasih pogrešam.

Zloglasni štacjonski wc, sem, mislim da, obiskal samo enkrat in to v situaciji takoimenovane življenske nuje, ko dejansko ni bilo drugega izhoda. Pojdi ali umri!
Ta kletni wc je bil na slabem glasu zaradi domnevnega protektorata gay populacije, ki naj bi se, pravtako domnevno, zadrževala v njegovih »sobanah« in nadlegovala ter zalezovala naključne uporabnike. Morda res morda ne, ne vem. Jaz sem tistikrat opravil in preživel, ter jo brez plačila »vodarine«, pod vtisom zgodb o nadležnih »homičih« brzinsko ucvrl na svež zrak. Homofob nisem, to naj bo jasno. Sem pa bil mlad in prestrašen.

Tistega v Plečnikovem podhodu sem menda obiskal večkrat, čeprav je spomin blago »zamegljen«. Podhod je deloval dokaj obljuden in neprijetnosti tam običajno nisem pričakoval. Sem pa nekoč padel vanj ko je vse plavalo v vodi, ki se je tja zlivala iz puščajočega stropa. Nekdo je v svoji hladni preprostosti celo z eno roko na ramenu podpiral odprt dežnik. Za nameček pa je svetila samo ena luč in še tista je psihodelično utripala. Zaznati je bilo tudi zibajoče se silhuete, ki so pod vplivom slabe vidljivosti in pozne ure, sem in tja izpustile kak nečloveški – savanski krik. Bejžmo.

Z nemškimi wc-ji nimam posebnih, neprijetnih izkušenj, wc-ji kot wc-ji pač. V enem od nemških wc-jev sem se seveda zblamiral izključno sam. Ko sem na neki pumpi zapuščal wc, sem si ob umivalniku v kotu želel še posušiti roke na fenomatu. Roke sem molel podenj zaman, kajti škatla kljub trdemu “balkanskemu prijemu” z leve in desne ni hotela izpustiti niti sapice. Zadevo mi je pojasnil smejoči se stodvajsetkilski bavarec, ki je opazil moje balkanske prijeme na trmastem aparatu. Od takrat natančno poznam razliko med fenomatom in kondomatom.
Znameniti šaljivi stavek Erice Jong v razpravi o wc školjkah in ključu do strahot Tretjega Reicha “Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega!”, mi zatorej še vedno pušča dvom. :) Učimo se celo življenje.
Balkanske wc-je bom v izogib verjetne, sedem letne izgube apetita raje izpustil.

Napredna wc tehnika in arhitektura pa me je najmanj dvakrat spravila v zagato v Italiji. Pred nekim wc-jem se je delala strašanska vrsta in jaz stojim v njej. Začudeno sem se spraševal v čem je problem italijanske prehrane in prebave in zakaj zaboga vsak drugi visi v njem resnično nespodobno dolgo. Seveda se mi je kasneje, ko sem prišel na vrsto popolnoma zdanilo. Ko sem zapuščal težko dočakani wc prostor nikjer nisem našel ročke-tipke za proženje vode v wc ju. Po nekaj mučnih minutah sem zbral prepotrebno količino poguma za takšno dejanje, si rekel bilo šta bilo in brez da bi potegnil vodo, rdečih lic in sklonjenega pogleda zapustil wc. Voda se je seveda prožila samodejno po odpiranje vrat oz. po zapuščanju wc-ja. Bedasto do konca.

Druga italijanska zagata pa se nanaša na majhnost wc-ja. Vstopiti je bilo dokaj normalno, ko pa sem wc zapuščal sem moral dobro preštudirati kam naj se postavim in kako naj se obrnem, da bom lahko odprl vrata in prostor tudi brez vratolomnih zviranj zapustil. Klavstrofobično.

Nekaj let kasneje pa sem v eni od gorenjskih gostiln doživel celo wc razodetje.
Ne vajen čistih in dišečih gostilniških wc-jev, sem se tam sprva počutil malodane nelagodno. V prostoru je bilo slišati petje rajskih ptic in nekje v ozadju je bilo slišati žuborenje kristalno čistega potočka. Nirvana. Zaščitna prevleka na deski se je menjala sama, na elektriko, o čistoči prostora pa niti ne mislim izgubljati besed. Če bi mi konjak s cigaro takrat servirali kar tam ne bi imel nič proti. Nenavadno.

Imam pa frišno izkušnjo z javnim wc-jem na ljubljanski tržnici. Konec poletja 2007. Seveda sem pričakoval urejen prostor. Ga vi 20 let po padcu berlinskega zidu ne bi?
V zavetju ljubljanskega zmaja, ki je čepel na mostu, sem se po stopnišču spustil v ozek, slabo osvetljen wc, ki je močno spominjal na vhod v grajske ječe.
Preden me je zaradi začasne slepote razočaral vid, me je ob prvem globokem vdihu razočaral tudi vonj.
Plavalec in potapljač nisem bil nikoli in zraka v pljučih več kot minuto nisem mogel zadrževati. Pljuča mi je rezal smrad in noge so bile telečje zaradi spolzkih tal. Oči pa so me zaradi jedkih izparin pekle še par minut zatem, ko sem wc, sicer blago omotičen in z ohromljenimi čuti, tudi zapustil.
Wc maher pa mi je v roko, za spomin, potisnil tudi hudo lično karto, ki se je nebi sramoval niti manjši teater.
Japonski turisti na tržnici so zame od takrat naprej junaki. V ljubljani pa se je, če ne drugega in drugje, prav čas – zares ustavil – v javnih wc-jih.

Če niste popolnoma izgubili apetit, si privoščite ananas presenečenja.

Recept :
Za 4 -6 oseb

2 srednje velika ananasa( ali 6 mini)
1000 ml vanilijevega sladoleda
3 beljaki
300 g poljubnega sadja( pomaranče, jagode, banane)
2 žlici ruma ali vanilijevega likerja
6-12 piškotov Savoiardi
4-5 žlic sladkorja
vanilijeva omaka

Vaniljeva omaka:

2,5 dcl mleka
1/2 stroka vanilije
2 žlici sladkorja
2 rumenjaka
1/2 žličke škroba

Mleko segrejemo do tik pod vreliščem in damo vanj ostrgana semena pol stroka vanilije in sam ostrgan strok. Segrevamo 5 minut da se mleko navzame vanilijeve arome in odstavimo. Rumenjaka stepemo s sladkorjem da narastejo ter vanju vmešamo žlico škroba. Jajčno zmes vlijemo v odstavljeno mleko ter mešamo z metlico, da se zadeva zgosti. Po potrebi lahko postaviš nazaj na ogenj(pospešuje goščenje) vendar zavreti ne sme. Odstavljeno nato z električnim stepalnikom stepaj kakšno minuto, da se speni (ni nujno). Če se ti zdi pregosta dodaš mleko in če je preredka dodaš škrob, pač po želji.
Ohladimo za 2-3 ure v hladilniku nato omako precedimo.

Priprava:

Svež ananas na zgornji četrtini zarežemo in odpremo. Izdolbemo sredico in jo narežemo na kocke. Na dno izdolbljenega ananasa položimo Savoiarde, nanje naložimo ohlajene ananasove koščke oziroma mešanico različnega sadja-vendar ne več kot do 2/3 volumna. Pokapamo z rumom ali vanilijevim likerjem. Stepemo trd sneg iz beljakov v katerega postopoma vmešamo 4-5 žlic sladkorja.
Pečico segrejemo na 250 stopinj-grill.
Na sadje v ananasu naložimo sladoled do vrha odprtine. Vse skupaj prekrijemo s snegom.
Postavimo v razgreto pečico za 2-3 minute da vrhovi beljaka porjavijo. Serviramo takoj z vanilijevo omako.
Če imate več manjših-porcijskih ananasov, servirate vsakega posebej. V nasprotnem primeru pa na posamezne krožnike vlijete le nekaj vanilijeve omake in vsebino ananasa naložite naknadno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,

Nazaj


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM