Hobotnica po ljubljansko drugič – 2/4

15 komentarjev 7.12.2008 Muki

…..

Torej, če bi v soboto zjutraj krenil k mesarju po svinjsko kračo in bi me na poti kdo vprašal kam sem namenjen, bi mu odgovoril, da k mehaniku. Če bi šel k frizerju bi rekel, da grem k psihiatru in če bi hitel po tople rogljiče bi bil takorekoč namenjen k župniku.

Vsi trije so bili tudi »prijatelji«. Javno sta se sicer družila predvsem, mesar in brivec, pek pa je bil le občasni, oziroma član po potrebi in po povpraševanju.
V zelje si niso hodili, so si pa informacije – »novice«, ki so se stekale v njihovih ordinacijah vsaj delno zaupali ob nedeljski partiji šaha in jih vlagali v nekakšen skupni fundus za hude čase, čigar ključar in upravljalec je bil brivec osebno.

Tako smo pri mesarju večkrat naleteli na tablo z napisom »sem pri peku«, in pri brivcu z napisom »sem pri mesarju«. Enako pa seveda tudi v drugih možnih kombinacijah.
Opoldne je pri peku na primer večkrat dišalo po pečenih rebrcih in pri brivcu po slastnih krofih.

Brivec je bil menda lider tria fantastikus, najtrši vezni člen in genialni »zločinski« um, ki je navezo dodobra utekel in zrutiniral.
Drugače pa…se je ob hladnem špricerju in trenutku spozabe, z omrtvičenim jezikom, predvsem mesar rad hvalil, da brez njega, njegove modrosti, dobrote in pomembnosti, celoten kraj takojci propade.

Arhivsko gradivo o prebivalcih in njihovi psihološki profili so bili tako iz leta v leto debelejši, obsežnejši in natančnejši.
Pri brivcu si na primer lahko izvedel kaj te v prihajajočem dnevu, tednu ali mesecu šele čaka.
Pred teboj samim je na primer vedel, kdo te bo obiskal, kdo si bo prišel kaj sposodit ali pa, kaj je pri tvojem prvem sosedu novega. Vedel je tudi kje in kdaj te lahko doletijo morebitne nepričakovane skrbi.
Seveda je bil dodobra seznanjen tudi z zdravstvenim stanjem strank kot, da bi imel direkten vpogled v zdravstveno kartoteko in te včasih spomnil, da bi bil čas za obisk pri zdravniku.
Govorilo se je, da je za lokalnega poštarja napovedal celo dan in kraj smrti…

…..

Naprej naslednjič.

Račja pašteta s tartufi se odlično maže na popečeno francosko štruco.

Recept:

70g račjih jeter
70g hamburške slanine
20 g masla
40g čebule
20g česna
Čajna žlička sesekljanih tartufov (beli ali črni)
žlica olivnega olja
1/3 čajne žličke mletega pimenta
1/3 čajne žličke mlete kumine
¼ čajne žličke popra(oz. po okusu)
Ščep muškata, timijana, bazilike, majarona, peteršilja, za noht lovorja, glavica ene nageljnove žbice, sol po potrebi.

Priprava:

Čebulo in jetra drobno sesekljamo. Slanino zrežemo na manjše koščke.V ponvi segrejemo žlico olja in dodamo čebulo, slanino ter sesekljana jetra in pražimo 5-10 minut.
Medtem v terilniku stremo skupaj vse naštete začimbe s česnom, da dobimo dobro vezano začimbno mešanico. Pražena jetra odstavimo in počakamo nekaj minut nato pa jih stresemo v električni sekljalnik-mikser, dodamo maslo in postopoma dodajamo mešanico začimb.
Ni nujno, da uporabite vso začimbno mešanico. Dodamo maslo in na koncu še sesekljane tartufe. Solimo po potrebi.
Namesto svežih tartufov lahko uporabite tudi tartufato(30% delež tartufov). Namesto račjih lahko uporabimo piščančja jetra.

Z žlico iz paštete oblikujemo žličnike in serviramo s še toplimi popečenimi rezinami francoske štruce, ki smo jih pred peko namazali z maslom.

  • Share/Bookmark

Kategorija: hladna predjed, prigrizek Tagi: , , , , , , , ,

V objemu rdečih češenj

41 komentarjev 18.05.2008 Muki

Sem in tja je lokalna ulična banda, nehote, padla tudi v kakšno neprijetno situacijo oziroma težavo in iznajdljivost zalotenega je bila tedaj na preizkušnji. Naj smo rabutali češnje, se maščevali hudobnim, spuščali kolesne zračnice, metali petarde ali pa zalezovali nič hudega sluteče zaljubljence v bližnjem parku, vedno smo ostali na mestu zločina v podporo zasačenemu, seveda na varni razdalji…in čakali razplet…
Če je naneslo, da je bil v prvih vrstah Mrle in naneslo je mnogokrat, smo že takoj vedeli, da bo v primeru neuspeha najverjetneje plačal nekdo od nas ostalih, a smo se v zavetju črede vseeno počutili varno.
Mrle si ni dovolil priznati storjenega mu greha. Poraze je vidno slabo prenašal in zato je hočeš nočeš morebitno nesrečo običajno zgrnil na koga od bližnjih. Te sposobnosti ostali v tolikšnem izobilju nismo premogli in včasih nas je to tudi nekaj stalo.

Nekoč sva samozavestna in prepričana v svojo zvitost, celo sredi belega dne lazila na eno od prepovedahih češenj hrustavk, ki so vabile s svojimi zrelimi plodovi. Mrle je imel med pripravami pobudo in vsak moj skeptični zakaj, zabil s svojim prepričanim zato. Poteptal mi je ves zdravi skepticizem in me napumpal kot osla, s konjsko dozo verbalnih poživil. In vse je bilo slišati tako resnično lahkotno. In Mrletu sem verjel in z njim bi hodil po robu prepada smeje se.

In sva zlezla mukoma po tistem gladkem deblu. Najprej Mrle, da pokaže odločnost, pogum, spretnost in nato še jaz. Če sem odkrit me je strah minil takoj za tem, ko sem pogoltnil prvo sladko češnjo in hvaležen sem mu bil do nebes, da me je vzel s seboj.
Mrle si jih je vesil za ušesa, kjer so veselo bingljale in poplesavale kot nekakšne trofeje in sem isto storil tudi sam. Kljub takrat vročemu poletju, še danes čutim hladne dotike bingljajočih svilnatih češenj za svojimi ušesi, za kar ima seveda vse zasluge Mrle.

Polnih ust se je Mrle pokroviteljsko nasmihal ob gladko tekočem lopovluku.
Zadovoljno je pogledoval proti meni in privzdigoval obrvi, češ a sm ti reku, a sm ti reku pizda, da bo šlo vse kot puterček. Drži se me, pa ti bo lepo na tem svetu je namigoval. Velika čast, velika slast.
Govorila sicer nisva nič, no morda malce, šepetaje, in to bodo vsi, ki so kdaj viseli v krošnji prepovedanih dreves razumeli.
Počasi so se zapolnili še zadnji prosti kotički najinih želodcev in pričela se je druga faza.

Basala sva jih v žepe in nato še v majice, ki sva jih poprej zatlačila za pas.
Tempo obiranja je pri meni upadal in počasi, se mi zdi, sem pričel razmišljati, da bi najini telesi elegantno spustila iz krošnje, ter se preselila v visoko travo bližnjega travnika, kjer bi lahko v miru prebavila materialno in doživeto vsebino.
Vendar je Mrle hotel več. Spokati je hotel vse kar se je rdečega lesketalo med tistim listjem, na tistem drevesu. Načela mu niso dopuščala, da bi se dostojno odlepil s krošnje in bi skupaj odšla kot zmagovalca. Basal je resnično histerično, pohlepno blazno, kot bi mu bili to zadnji gržljaji, ki jih bo naredil v svojem življenju.

Jaz pa sem imel dokončno dovolj, a sem iz solidarnosti do njega in njegovih načel, apatično prežvekoval naprej. Seveda le najslajše, najdebelejše in najbolj zdrave plodove, kot to delajo živali, ko jih včasih doleti nenadno obilje.

Pa me iz blažene zamaknjenosti v krošnji rdečih češenj zdrami zvok raskavega lubja, ki ga je seveda povzročil Mrle s svojim vratolomnim spustom proti zemlji. Za trenutek sem pomislil, da je omedlel in se zbal za njegovo telo, pa je oko reklo drugače.
Mrle je s svojim izurjenim očesnim kotičkom prestregel grozečo in zibajočo se silhueto , ki se je naglo približevala in aktiviral svoj načrt pobega s katerim pa jaz na žalost nisem bil seznanjen.
Le začudeno in otrplo, sem spremljal njegov spust in se prepustil usodi, ki je že začela dobivati razločno temačne obrise.
Vse je izgledalo tako dokončno in nespremenljivo določeno, kot da drugače menda, niti ne bi moglo biti.

Le sekunda in že je visel in bingljal iz dokaj visoke zadnje drevesne veje in se z nje tudi- ne oklevajoč- naglo odlepil.
Z nogami se je dotaknil tal in zazdelo se mi je, da je dosegel nebesni prag,  jaz pa sem zgoraj v peklu pokorno vdan, čakal na zadnjo sodbo.

Nekaj češenj se mu je izpod majice pri vratu vsulo na tla, vendar jih ni pobral, ampak se samo napol privzdignil in takoj zatem nizko štartal ter se brezglavo oddaljil . Brez besed.
Za seboj je menda pustil, če odštejem sebe, gniti le prgišče raztrosenih češenj, zvok šelestečega listja in temno senco, ki se je premikala pod deblom rdečih češenj…

…zlobna  senca me skuša sklatiti z dolgo prekljo, jaz pa se nagonsko pomikam v vse višje dele utesnjene kletke z zastraženim izhodom…misli mi begajo sem in tja, in senca skladno z njimi, pleše svoj maščevalni ples pod drevesom…

…v visoki travi Mrle opazuje modro nebo in misli mu letijo med bele oblake, ki se počasi premikajo skozi njegovo vidno polje…razmišlja o silni sreči, ki ga vedno znova rada doleti…z roko podpira glavo, druga pa mu uslužno nosi rdeče češnje v nasmejana usta.

Petelin v vinu ( fr. coq au vin ), tradicionalna jed, s katero boste okusili francosko podeželje.

Recept:
6-8 oseb

Domač petelin, kokoš ali piščanec ( cca. 2,5 kg ali več),
ter lastna drobovina(srce, jetra, želodec)
2 in pol srednje veliki rdeči čebuli
200 g korenja
100 g gomoljaste zelene
100 g kvalitetne pancete
200 g šampinjonov
60 g masla
1 liter kvalitetnega rdečega vina
1 dcl konjaka
0,5 dcl olja
3 stroki česna
2-3 vejici timijana
2 vejica petrešilja
1-2 lista lovorja
4-5 poprovih zrn
mleti poper, sol, (opcija, bogokletna žlica kakava)

Priprava:

Perutnino razrežemo na manjše kose in jo postavimo v primerno posodo. Nanjo drobno nasekljajmo polovico korenja, vso čebulo, zeleno, česen, vejico peteršilja in ga zalijemo z vsem vinom in malce olja. Premešamo in postimo stati vsaj 6 ur, najbolje skozi noč.

Drobovino, kremplje, vrat in morebitne ostanke kosti (če ste prsa ločili od kosti) postavimo v lonec ter zalijemo z vodo. Dodamo vejico peteršilja, poprova zrna in polovico čebule v kosu. Zavremo in nato zmanjšamo temperaturo na minimum. Kuhamo 1 uro. S to juho boste po potrebi zalivali perutnino.

Panceto sesekljamo na koščke.V posodi razpustimo polovico masla in na njem počasi popečemo panceto do rumene barve. Ko je popečena jo odstranimo iz posode(shranimo).

Perutnino vzamemo iz marinade jo osušimo s prtičem, solimo in popramo, marinado shranimo. Popečemo jo v posodi, kjer se je pražila panceta, do zlatorumene barve, 10 minut..
S penovko iz marinade poberemo zelenjavo, (tekočino ki ostane pa shranimo) jo odcedimo in dodamo perutnini v posodo, ter skupaj pražimo 5-10 minut.
Po 10 minutah zalijemo s tekočim ostankom marinade, dodamo timijan, lovor.
Kuhamo 40-60 minut (če ste uporabili piščanca pol manj)in po potrebi dolivamo juho.
Ko je meso mehko( ne sme pa odstopati od kosti) ga poberemo ven.
Precedimo vso nastalo omako skozi cedilo in zavržimo vse trdne delce. Omako bomo kasneje vrnili v posodo.

Perutnino postavimo nazaj v posodo dodamo praženo panceto in flambiramo s konjakom. Pustimo, da ogenj ugasne sam. Pazite na obrvi! ;)
Zalijemo s precejeno omako, dodamo polovico na koleščke narezanega korenja in kuhamo še 10 minut oz. do željene gostote.

V ločeni ponvi razpustimo 30 g masla in dodamo šampinjone. Pustimo jih cele, če so majhni, drugače pa jih režemo na polovice in četrtinke. Prepražimo na maslu, da izpustijo vodo(5-8 minut) nato pa jih dodamo v posodo s perutnino in serviramo ob poljubni prilogi( krompir testenine, riž).

Če je omake več in je preredka, jo lahko zgostite z žlico kakava, ki ga prej razpustite v lončku z malce vroče omake.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, glavna jed Tagi: , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM