Gobarjenje za telebane

22 komentarjev 10.11.2008 Muki

ljisic23fd0.jpg

Že nekaj let zapored s prijetno družbo gobarim v pokljuških gozdovih in tudi letos ni bilo nič drugače. Malce zabave in malce gozdnega potepanja pravzaprav toplo priporočam vsakomur. Glejte le, da ste v družbi zanesljivih ljudi, ki informacije o najdiščih (in razuzdanih žurih) ne bodo izdali v nobenem primeru, tudi, če bi jih podvrgli znameniti surfing mučilni metodi. To morajo biti ljudje s katerimi bi delili zadnjo skorjo kruha in s katerimi bi brez zadržkov jedli tudi nore gobe iz istega, polpraznega korita.

Tokrat torej o gobarjenju. No, o gobarjih pravzaprav. Seveda je gobarjenje kompleksno delo. Celo neke vrste znanonst in umetnost. Z njim pridejo pri gobarjih na plano mnogotere človeške lastnosti in talenti. Nekaj dobrih, nekaj slabih, no pri mnogih menda samo slabih.
Za boljši vpogled v zaključno jesensko gozdno dogajanje, neobremenjenim laikom in novopečenim, morebitnim gobarjem v napotek, navajam nekaj svaril in zlatih pravil gobarjenja.
Prvo gobarsko pravilo: Bodi v hosti prvi. Po možnosti še v trdni temi in z zanesljivo baterijo, ki lahko služi tudi kot orožje, ker le tako boš lahko prehitel stotero krvoločnih in pohotnih, konkurenčnih iskalcev in si do vrha napolnil svojo XXL košaro. Avto parkiraj na široko in zasedi čim več prostora, na morebitni preostali prostor pa navleci debele hlodovine in težkega skalovja, kar bo nedvomno odvrnilo morebitne slinarje s tvojega placa.

ljisicsoup213hx3.jpg

Drugo gobarsko pravilo: Ne izdajaj najdišč. Ko se zvedavi, konkurenčni hudiči rinejo okrog tvoje polne košare in ritolizniško sprašujejo: »Kje ste pa taku lepe nabral?«, jih vehementno pošljite v najgostejši, najtemačnejši in najbolj neprehoden del gozda, poln klopov in zlobne zverjadi, porasel z gostim smrečjem ali še bolje, v blatno močvirje iz katerega se po možnosti ne bodo več znali vrniti.

gobovajuha90hs9.jpg

Tretje gobarsko pravilo: Širi glas o divjih zvereh in pošastih iz nizke podrasti. Le tako boš vsaj delno zmedel, zavedel in prestrašil morebitno konkurenco. Z zgodbami o pokljuškem medvedu, ki ti je menda hotel storiti silo, ter o volku in Rdeči kapici, ki sta vse skupaj samo nemo opazovala z blago priprtimi očmi in ciničnim nasmehom na ustih, pa jih boš preusmeril v sušne in nerodovitne puščave kjer niti trava ne raste.
Skratka potrebno je biti prefrigan, izkušen, samozavesten, morda tudi malce podel. Morda tudi zelo podel. Plašni, naivni in odkritosrčni so že v izhodišču obsojeni na propad in globoko razočaranje. Če ne premorete vsaj treh od zgoraj naštetih »vrlin« vam gobarjenja ne priporočam. Morda bi bilo bolje, da v tem času v domačem gugalniku štrikate pisane zimske puloverje.

gobovajuha67gq4.jpg

Še najmanj, kar vas lahko tako nedolžno neizkušenega in nepripravljenega v neznanem gobarskem rajonu, polnem izprijenih mesarjev z nabrušenimi pipci lahko doleti je: prazna izropana košara, strgana palerina, ukraden pipec, poteptan in polomljen kompas, na pol požrt sendvič ter kot ultimativna gobarska grožnja, perje sveže praproti zataknjeno v vašo naivno rit!

Seveda vam potemtakem ne bo preostalo drugega kot, da boste razočarano-začudeni ženi prodajali zgodbice o preveč sušnem-vetrovnem vremenu, neprimernem terenu ali pa jokcali o nekakšni prazni luni in neprimerni relativni vlažnosti v gozdu. Z gobovo juho pa se bodo seveda greli in crkljali drugi.
Za hladno jesen in zimo  topla gobova juha z lisičkmi in pehtranom.

Recept:
200 g lisičk
2 dcl sladke smetane
2 krompirja
4 dcl mleka
4 dcl vode ali jušne osnove
½ čebule
2 stroka česna
Pol žličke suhega pehtrana, sol, poper, malo moke.
Priprava:
Čebulo drobno sesekljaj in svetlo popraži. Dodaj lisičke in počakaj dokler ne izpustijo vode. Nato dodaš česen in na kocke narezan krompir, dodaš žličko moke, premešaš in zaliješ z vodo in mlekom. Ko zavre dodaš sladko smetano in prevreš. Po dvajsetih minutah, ko je krompir kuhan ga tretjino pretlači z vilico, da se juha malce zgosti. Soliš popraš. Odstaviš z ognja ter dodaš pehtran. Premešaš, počakaš 5 minut in serviraš.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, juhe Tagi: , , , , , , ,

Bagdad, Panama, Mombasa…

23 komentarjev 14.09.2008 Muki

Mrači se. Stopim do hladilnika in z rešetke snamem ohlajeno steklenico, ki je na hladnem že dober teden.
Mimogrede preverim še pečeno okroglino, ki se je hladila na leseni deski in čaka, da temperaturno dozori.
Obe zadevi zbašem, vsako v svoj papirnat škrnicelj in zapustim hišo skozi zadnja vrata, na domač vrt.
Pošasti, ki so se nakopičile v škatli kratkoročnih slabih spominov so se počasi razblinjale in se zadovoljne zlivale s temo na domačem dvorišču, ki jih je voljno vsrkavala.
Sezujem copate in na vrt stopim bos…

Temnomoder polmrak  počasi seda na domač poraščen vrt, po katerem se je širi vonj sveže pokošene trate in cipres.
Mimo temnih senc drevja in grmovnic, počasi stopam po toplem, starem kamnitem tlaku, proti travniku in čez…
Mamljiva vsebina, ki jo nosim pod pazduho me izmenjaje hladi in greje.

V glavo se mi zaletavajo pijani majski hrošči in zvok večerne travniške džungle se meša z zvokom mojih stopinj po visoki travi.
Ko zagledam sence visokih storžcev – lesenih prekelj poraslih s stročjim fižolom vem, da sem blizu.
Z rokami odmikam gosto rastje kosmatih plezalk, ki mi svoje listje lepijo na majico in se med njimi prebijam v središče vrtička, kamor sem pravzaprav tudi namenjen.

»Si ti?« vpraša z dobrodušnim glasom v temo in mi namami nasmeh.
»Jaz ja,« odgovorim.
Sedel je na leseni klopi narejeni iz starih železniških tramov, učvrščenih z velikanskimi črnimi klamfami in počasi kadil.
Prisedem, in iz olajšanja, nekako, kot vzdihnem.
»Zakaj vzdihuješ?« vpraša .
»Mah. Odpada veš. Nesnaga. V takšnih toplih petkovih večerih se to rado dogaja, pravim. In paše.«
Škrnicelj postavim na mizo in izvlečem steklenico, ter jo postavim na sredino.
On iz zaboja za hrbtom, v katerem je hranil pol domače kuhinje, izvleče kos preproste bele sveče, in jo prikuri.
Oba dobiva zdaj bolj jasne obrazne poteze, čeprav zaradi migetajočih senc bolj trde, ostre.
»Uh si grd, iz leta v leto bolj. Ta škrnicelj bi moral imeti na glavi in ne pod pazduho,« pravi z nasmehom na ustih in mi ponudi roko v pozdrav.
»Ja, menda res. In ti si vsako leto bolj star, čuden in nor.«
»Ma, ja, čuden, nor…star…Hja, menda tudi res. Ampak starost je privid. Velika prevara. Jaz temu ne nasedam« pravi.
»Imaš kozarce s sabo?« vpraša.
»Žal ne.«
In čudežna skrinja za njegovim hrbtom se zopet odpira, in pol ga skoraj izgine v njej.
Še preden zapre pokrov, vpraša:
»Imaš odpirač?«
»Nop«
»Pa kam se ti tako mudi človek? Ej, jej, jej…«
In ne, da bi počakal odgovor, že premetava nekakšno železje v tisti skrinji.
Ta tvoja fina, gosposka, v buteljkah niso zame pravi, ter mi zopet izvabi nasmeh, nato pa nalašč skremži obraz, ob požirku Batiča, ki sva ga srknila kar iz starih kozarcev za vlaganje.
»Probaj tole,« in izvlečem še toplo rožmarinovo pogačo. »Bolj primorska varianta, » pravim. »Da ti bo šlo vino lažje dol.«
»O, še topla,« zamomlja in odtrga grižljaj dva z zagorelo utrujeno roko.

Kot že večkrat, sem poslušal njegove zgodbe ter sočasno občudoval njegovo širino, iskrenost in preprostost, ki ji nikoli ni videti dna.

In je govoril o nekakšnih vročih, rdečih in rumenih puščavah, ter črnih in zelenih morjih, ki jih je davno nazaj videlo njegovo oko.
Nato je govoril še o ljudeh, ki jih je nekje daleč srečal in spoznal…
Bagdad, Panama, Mombasa…
Govoril je in se smejal. Vmes tudi vzkliknil in povišal glas, če je bilo potrebno, ko je dobesedno opisoval kak pogovor ali dogodek, zavit v desetletja debele meglice.
Včasih je tudi malce potihnil in se pomenljivo zamislil, se nato samemu sebi začudeno nasmehnil, tako kot bi se dejansko znašel v neki davno doživeti zgodbi v nekem trenutku, in nato zamomljal…
Tako je bilo ja, točno tako…

Pozno v noč sva nato sedela in govorila še o tem in onem, se vrnila v sedanjost in skakala v preteklost, kasneje celo ogovarjala njegovo mlado korenje, paradižnik in poslušala rasti fižol, ker je menda tako, po njegovem tudi prav.

Ob mojem zvedavo naivnem vprašanju o velikih resnicah in globokih smislih, pa se je s prsti najprej počasi dotaknil čebulnega perja, nekako tako… kot, da bi božal Zlatolasko, nato pa prste previdno potisnil v rahlo zemljo in mirno rekel. Zdi se mi, da samo to šteje… Vidiš? Samo to…
In resnično zadovoljna, sva bila nato oba.

Za prigrizek Rožmarinova pogača.

Recept:
25 dkg moke
25 g kvasa
2 stroka česna
Žlička rožmarina
Žlička masla
Žlička olivnega olja
Sol, voda

Priprava:
Vzhajan kvas dodamo k moki, prilijemo 2 dcl tople soljene vode in dobro pregnetemo.
Testo vzhajamo 1 uro v hladilniku. Pregnetemo in vzhajamo še 1 uro na sobni temperaturi.
Pregnetemo in oblikujemo okroglo, za prst debelo pogačo in vanjo z hrbtnim delom noža vtisnemo zareze v obliki kare ali kocke.
Pečico segrejemo na 230 stopinj in pogačo pečemo 15minut. Nekaj minut pred koncem pečenja jo vzamemo ven in po zarezah nanesemo mešanico stopljenega masla, olivnega olja, česna, rožmarina in ščepca soli, ter pečemo še 5 minut.Po želji lahko dodamo tudi sesekljano temno olivo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, prigrizek Tagi: , , , , , , ,

Ostrenje čutil

22 komentarjev 4.08.2008 Muki

Takoj za visokimi kovanimi vrati, kjer se prične moj raj, mi je pogled pobegnil navzgor, v nebo, na katerem so viseli kosmi bele vate in obetali čudovit dan.
Za pogledom navzgor, sledi globok vdih…vdih s katerim bi menda, če bi lahko, posrkal vse razpoložljive vonje tega kraja…

Po nekaj korakih ga zaslišim…kako pljuska…in se ziba v svoji modri zibki…
Zakrivajo ga grmi oljk, lovorja in cvetočih oleandrov… vendar vem, vem, da je tu…kot, da čaka…le name…

Delček tudi za vas, tokrat brez recepta.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM