Ladja norcev

37 komentarjev 31.01.2008 Muki

Pred časom sem se silom prilike znašel na ljubljanski troli in imel možnost testirati svoje živce.

Avtobusa kljub relativno pozni uri 17:00, ko je špica že pretežno mimo, ni bilo od nikoder.

V tem času se nas je nateplo za celo gručo in ko je končno prišel, se je čreda neolikancev brezkompromisno zgrnila nad vhodna vrata. Kot vedno sem zganjal oliko in predse spuščal starejše in obnemogle, skupino invalidov, ki je vstopala v kosu s spremljevalko vred in na koncu še komolčarje v dobri fizični kondiciji.

Kot običajno sem se zataknil v sprednjem delu in obstal stoječ v pozi nekakšnega indijskega jogija na eni nogi in z drevesno vejico v roki. Živec je pričel nežno pulzirati.

Z desne me je prešala debela rit nestabilne gospe, z leve pa enormno velik ruzak šolarja, ki je izgubil občutek za prostor. Nenajavljenih dotikov tujcev ne prenašam najbolje, dasiravno se mi toleranca v neizogibni gneči rahlo dvigne.

Šofer je našponal nervozno glasbo, ki mi je dodatno najedala načet živec in za povrhu še noro bremzal vsakih sedem metrov in si verjetno mislil: “Kle mate golazen, evo vam kulture”. To je bilo seveda njegovo edino orožje in privoščil si ga je obilo.

Zamašeni požiralnik so odmašili na naslednji postaji hrabri šolarji gimnazije moste, ki so se usuli in plužili po celotni dolžini trole do njenega prehitrega konca in dodatno segrevali mojo vnetljivo substanco s svojo aroganco.

Nekako sem se prebil do ljube mi sredine, neljubega mi prevoznega sredstva, se trdno vkopal in mislil, da je najhujše mimo.

Seveda sem nepobolšljivo naiven. Že na naslednji postaji so se usuli mrki vrečkarji izmučenih in utrujenih obrazov ter se utaborili v moji bližini. Pričakoval sem boj, a dobil le malo česna, malo čebule in še kaj za čez bi se našlo. Bili so vsaj tiho in tudi guncali se niso kot afne na visečih štrikih. Le zgonjene vrečke nabasane z ne vem čim so jim bingljale iz rok in zaradi maščevalnega voznikovega zaviranja občasno provokativno opletale v bližini mojega telesa.

Nasproti stojita dve najstnici v belih bundah z nekakšnimi mufi na ovratnikih in brskata po mobitelih. Že v naslednjem trenutku se iz napravic ulije predirljiv zvok nekakšne balkan-rap mešanice, ki smo si jo potniki neznansko želeli slišati. Gonili sta svoje do nezavesti in v nedogled.

Pomalem so me glodali z vseh koncev.

Proti koncu poti se ladja norcev počasi prazni. Zvoki in vonji začno polahko zamirati in opazim, da na “kavljih” visi vse manj svinjskih polovic…

Privoščim si izpraznjen zic ob vrečkarju, ki dremlje sproščeno kot v domači dnevni sobi in na zarošeno steklo izrišem dva krogca za vpogled v svet »tam zunaj«, da odvrnem misli. Prime me, da bi izrisal še nasmejana usta, a se zavem okolice in bedastega početja in vse skupaj razmažem v klasični bus-šipni zmazek.

Brnenjenje mobitela v neposredni bližini mi preseka misli in nagonsko ocenjujem komu zvoni.

Zvonilo je nenormalno dolgo in dokler niso ostale glave mrko začele pogledovati k izviru nadležnega zvoka, ni kazalo da se bo lastnik javil.

Nato je skomignil z rameni, češ: “A moj da je?”, s prstom pokazal nase in se javil.

Seveda sem ga slišal kaj govori, saj je sedel tik ob meni.

Okoličani z mano vred so sinhronizirali svoje sonarje in nestrpno pričakovali prve ignorantove besede.

Rekel je: “Prosim?”,

nato: “Laže kad ti kažem…”.

In potem: “…video ja jutros…”

in na koncu: “Odnjeli ga Japanci.” ter hladno končal.

Večina je bila nad pogovorom verjetno razočarana, jaz pa sem bil dobesedno navdušen nad slišanim. Vrečkarja sem si nato bolj natančno ogledal, ga v celoti skeniral in upal, da registriram še kakšno dodatno informacijo, ki bi mi prišla prav za sestavljanje ozadja pogovora. Dal mi je misliti.

Koga za vraga so “odnjeli japanci”?

Z različnimi scenariji sem dopolnjeval skrivnostno ozadje slišanega in napletal vsemogoče bizarnosti s trupli vred.

Zavedal sem se, da je zadeva nerešljiva in prav to mi je bilo v veliko veselje.

Misterij!

Zadovoljen in zamišljen sem zapustil bus in zatopljen v skrivnostne “japance” počasnega koraka stopal proti domu. Še nekaj dni sem se ukvarjal z dogodkom in se z nasmehom na ustih spraševal, kdo laže? Koga je videl vrečkar? Ter koga ali kaj so “odnjeli japanci” in kam???

Čokoladni tartufi za nepobolšljive uživače.

Recept:

Do 30 kosov, odvisno od velikosti izdelave

150 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)

150 ml sladke smetane

25 g masla

1 žlica jogurta

2 žlici rum ali konjak, lahko tudi liker

(1-2 žlici sladkorja za tiste, ki ste bolj nagnjeni k sladkemu.)

Priprava:

Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano, maslo,(dodaten sladkor) in alkohol segrejemo do tik pod vreliščem in odstavimo. Takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo. Dodamo jogurt in premešamo.

Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.

Naslednji dan oblikujemo kroglice, ki jih tik pred serviranjem povaljamo v kakavu ali kar vam je pač ljubše (kokos, krokant, sesekljani lešniki, mandlji, sladkor v prahu…)

Opcije: V tartuf lahko potisnemo pražen lešnik, mandelj ali kroglico obogatenega marcipana (meta, kokos, vanilija….).

Tartufe lahko tudi prelijemo s čokoladno glazuro. Oblikujemo lahko tudi kocke, tako da še toplo maso vlijemo v model in potem ohlajeno poljubno režemo na razne oblike.

Ljubitelji bolj sladkih zadev lahko v smetano dodajo kako žlico sladkorja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Sladice Tagi: , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM