Jaz, ti in on

36 komentarjev 12.03.2008 Muki

A se ga kdaj tkole, ane, sm pa ke… namečete, naližete, nasisate, natolčete a? Alkohol, nekaterim veliki ljubimec, prijatelj spet drugim sovražnik, ubijalec. Običajen povprečen človek ga konzumira vsaj občasno, morda ob hrani, morda celo kot degustator. Mislim predvsem na vino, če bi mislil na žganico bi vam že podtikal.
O ja, osebno ga spijem, nisem anti-proti. V priljubljenem medicinskem žargonu bi mero moral opredeliti v steklenicah piva. “Povprečno en pir na teden, gospod doktor nič več.”
In to je res. To ni podla laž ali izmišljotina, to ni zavajanje kogarkoli, tudi sebe ne.
Povedati je bilo treba, da se ve s kom imate opravka, da si nalijemo čistega vina ane. Tudi zaradi dobrega oziroma bolj natančnega izhodišča.

Torej ga pijemo, ali pa tudi ne. Saj niti ne vem kdo je na boljšem, oziroma morda bi bilo bolj smotrno reči, kdo je na slabšem, redni a prevdarni pivci, zmerni priložnostni pivci, alkoholiki ali abstinenti? No, alkoholike bi menda le moral izvzeti. Čeprav sem imel priložnost tudi osebno spoznati alkoholike, ki so povsem spodobno funkcionirali na vseh ravneh družbenega življenja, vključno z družinskim. Morda se bo slišalo bedasto, vendar nekateri so bili tudi ljubeči očetje.

Pokojni sosed ni imel mere. Ob sobotah se ga je običajno nacuzal kot veper in potem s tisto pijasko bingljajočo fasungo v vrečki zamujal na kosilo. Običajno si je po poti domov tudi kakšno pel ali pa vsaj vzpodbudno mrmral, meni se je zdelo, da zbira pogum za “soočenje”. Sem in tja se je ustavljal, komuniciral z “navideznimi” in odrinjal vedno bolj bližajoči se dom ter daljšal krajšajočo se razdaljo pred seboj.

Ooo ga je oprala, pošteno in brez milosti, ko se je pohlevno privlekel domov in skušal interpretirati treznost. Pa mu ni najbolje uspevalo, tisto pijansko omrtvičenost lahko skriješ samo pivskemu bratcu na istem ali višjem promilu. Slišati je bilo pretežno njo, on pa je bil bolj tiho. Morda zaradi čiste ponižnosti ali občutka krivde, morda pa iz povsem praktičnega razloga. Ko se ga namreč pošteno naližeš, če vam je slučajnoooo znano, ti misli prično prehitevati besede, ki so nekako že izrečene, medtem, ko se grimase obraznih mišic šele sestavljajo in na koncu obupajo in usta pač ne izdavijo nič. Popolna zvočna izolacija. Prevelik napor je to za jalovo delo, podobno kot je na primer iskanje lažnivih opravičil, ki jim soseda že dolgo ni več nasedala.

V nedeljo je bil potem priden. Običajno je prav zagnano pral avto in po kosilu odnesel smeti. Z bližnjimi sosedi je opravil na hitro vendar vljudno. Običajno je bil tudi sveže obrit in odišavljen s ceneno brivsko vodico. Kakšna tlaka ga je čakala v hiši bi znal povedati samo on. Občutek teže priklenjene topovske krogle, ki jo je vlekel po hiši, je že dolgo poznal. Hja, menda se mu je splačalo. Je že moral imeti računico, ne glede na posledice, ki so ga naslednji dan doletele. In bil je vztrajen, zelo vztrajen. Tudi pozimi jo je mahal v trgovino peš in ko se je vračal so mu v ulici običajno začele pohajati moči. Menda je res namenoma odlagal neizbežno, ali pa je imel dozo dejansko tako natančno odmerjeno, da je tik pred ciljem pričel izgubljati tempo. No običajno mu je zmanjkalo recimo kakšnih 25 metrov, ki jih je prebredel leže, sede ali plaze se.

Tisto zimo se je tik pred domom zvrnil v kup snega in se v njem kopitljal kot zadovoljen otrok ali osvobojeno žrebe. Naša mama ga je videla skozi okno in rekla “Stari Mrvež se ga je spet napil”. In ker je bila dobra duša sama in je bil dobra duša tudi on, se ji je zasmilil. Rekla je tudi, “Saj bo še zmrznil”, in me prosila naj grem z njo. Takole od daleč ga je bilo povsem fino gledat, ko pa sva prišla do njega mi je srce začelo močneje tolči. Bil je ogromen dec, mama je kasneje rekla da je bil težek kot medved. Vlekla ga je za rokav, pa se ni dal, rekla je naj ji pomagam, pa sem tam samo stal in se čudil. Čudil sem se vzroku, kraju, času in celotnemu sestavljenemu trenutku. Sneg mu je rinil za ovratnik, stari Mrvež pa se je samo zadovoljno smehljal. Menda se mu je res fino zdelo, da se nekdo tam v mrazu celo ukvarja z njim. Ker ga ni mogla premakniti niti za meter, jaz pa se ga niti dotakniti nisem upal, stari Mrvež pa tudi ni kazal strašanske volje in zalog moči, je rekla naj ga pazim, ona pa da gre po Mrveževo Fani.

In je ležal tam na hrbtu v mehkem snegu z zaprtimi očmi in govoril kdo ve s kom, o kdo ve čem. Jaz pa nisem vedel kaj natančno naj bi pomenilo tisto, da naj ga pazim in sem se mu pokroviteljsko približal. Izgledal je resnično star, če bi me kdo takrat vprašal koliko, bi kot iz topa izstrelil da najmanj sto let. Dihal je težko in glasno in postalo me je strah. Mižal je in suhe snežinke so mu padale na košate brke in obraz ter se talile v hladne solze. Ni mi bilo jasno, kako je možno, da to trpi in si ne zakrije lica. Nekakšno trdnost, odločnost in vzdržljivost je takrat pokazal in se mi po tem vtisnil za vedno v spomin.

Pa je prišel glas iz globočin, ko sem ga najmanj pričakoval in tudi roke so mu začele migati. “Kaj me pa ti tko gledaš” je rekel, in čakal na odgovor…pa nisem našel primernih besed. Menda mu je bilo toplo, kajti z eno nogo je pričel sezuvati čevelj na drugi in mimogrede momljati še nek znan napev. Takrat pa je bilo že slišati Mrveževo Fani, ki je vijočih se rok in odločnega glasu ter koraka od daleč klicala proti nama, ja Stane, ja Stane, ja Stane…kaj s pa naredu…
“Padu sm, padu sm”, je ponavljal, pa da drsi in podobne je slabotno šepetal, skorajda ječaje. In že v naslednjem trenutku sta jo skupaj rezala proti domu…

Vrnila sva se v hišo in mama je skuhala čaj, ki sem ga potem srebal ob oknu. Gledal sem padajoče snežinke in Mrvežev odtis v snegu, ki se je počasi razblinjal. Snežinke pa so postajale vse večje in večje, kot ptičje glave in spraševal sem se, če bi stari Mrvež tudi to preizkušnjo prenesel.
Naslednji dan sem ga srečal, ko sem mimo vlekel sani on pa je že veselo kidal novozapadli sneg, nekak zarotinško mi je pomežiknil in se nasmehnil, potem pa lahkotno kidal naprej belo perje in bil do naslednje skušnjave priden kot angel.

Indijančki za ortodoksne sladkorne odvisneže.

Recept:
5-6 oseb

Krema:

4 beljaki
30 dkg sladkorja
5 kapljic arome limone ali žlica limoninega soka,
5 kapljic vanilijeve arome.
čokolada za preliv

Priprava kreme:

Beljake stepamo in postopoma dodajamo sladkor. Dodamo še aromo vanilije in limone. Ko se krema prične gostiti in je v njej ves sladkor, posodo prestavimo nad soparo in stepamo še približno 10 minut, da postane še bolj čvrsta.(uporabil sem električni stepalnik). Počakamo 5 minut nato pa nabrizgamo na ohlajen biskvit in prelijemo s čokoladnim prelivom. Pripravimo dan prej in dobro ohladimo v hladilniku.

Biskvit:

2 jajci
50 g sladkorja
50 g moke
50 g škroba

Priprava biskvita:

Sladkor in rumenjake stepemo, da zmes naraste.Beljake stepemo v trd sneg. Skupaj zmešamo moko in škrob. Sneg vmešamo v stepene rumenjake in na rahlo vmešamo še mešanico moke in škroba. Pekač obložimo s peki papirjem in nanj nabrizgmo ali pa naložimo testo z žlico, v manjše kupčke, ki se čez čas sesedejo v ploščate kroge. Pečemo do 10 minut pri 190 C. Ohladimo.

Kremo lahko uporabite tudi za druge vrste peciva. Za večje količine uporabite 75g sladkorja na en beljak.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM