Moj boj

54 komentarjev 29.04.2008 18:22 Muki

Ta objava bi morala govoriti o nečem povsem drugem. Govoriti bi morala o rdečih češnjah, o Mrletu in meni. O otroštvu in poletju, o prijateljstvu.
Izbral sem recept, ki naj bi zgodbo spremljal in pripravil sestavine, ki so potrebne za utelešenje izbranega peciva z znano zvenečim imenom, Macarons (fr.).
Zavajajoče ime seveda nima nič skupnega z makaroni oziroma testeninami.
Po sestavinah in postopku izdelave bi jih uvrstil med nezahtevno pecivo, ki naj bi ga brez težav pripravil tudi popolni aberveznik.
Narejeni so, oh kako preprosto, iz samo treh sestavin. Sladkor, beljak, mandlji, plus poljubni nadev. Skorajda ponižujoče za relativno izkušenega mazača.
Tu pa se preproščina, videno-pričakovanega, nepričakovano, magično zakomplicira in izsili, da se odločim spremeniti spremljajočo objavo oz. tekst ter tokrat pišem – samo in konkretno izključno exkluzivno – o objavljenem receptu.

V takšni-francoski-obliki jih pri nas ne poznamo in tudi videl in jedel jih še nisem v naših krajih.
V polovični različici-brez polnjenja-jih ponuja naša draga Felicita K. v eni od svojih knjižnih izdaj pod imenom makroni in to je seveda tudi vse kar sem o njih izbrskal pri nas.
Torej, bodite makroni. Čokoladni makroni.

Nastanek in ime izbranega posladka naj bi po nekaterih podatkih prihajalo iza zidov enega od italijanskih samostanov in sega v dalnje leto 1792.
Prvotna oblika se je seveda razlikovala od danes znane in razširjene in je bila bolj sorodna Amarettom, osnovne sestavine pa so ostale praktično nespremenjene do današnjih dni.
Veliki remake prvotnih samostanskih makronov so okrog leta 1930 naredili seveda francozi.
Če smo še bolj natančni, za današno obliko je menda kriv francoski slaščičar Pierre Desfontaines, ki jih je v takšni obliki, takrat prvič ponudil v čajnici in slaščičarski delavnici Ladurée.
Dva ovalna mandljeva piškota je združil v sendvič, polnjen s slastno čokoladno kremo imenovano, ganaše.

Z inovativno obliko in polnjenjem je Desfontaines na strežaj odprl vrata bolj pogumnim in makroni so iz osnovne bež barve, explodirali v mnogih barvah in še več okusih.
Seveda so postali francosko tradicionalno pecivo in se do danes, po zaslugi pariških slaščičarjev, razširili v vse svetovne prestolnice od Londona do Tokia.
Najbolj znan pariški izdelovalec je seveda sloviti Pierre Hermé, čigar izdelki so postali malodane kultni, njegova kuharska knjiga pa ne sme mankati ob vašem kuhinjskem pultu.
Potem je tu še londonski maher Paul Boulangerie, tokijski Joël Robuchon ali pa zadnji preostali Manhattanski, luksuzni, Fauchon.
Skratka z njimi se baše celi svet in zakaj se ne bi koneckoncev tudi jaz, ali mi?

Prva težava, ki me je doletela, je dobesedno obilje receptov, ki se razlikujejo po tehnologiji in različnih variacijah-razmerjih sestavin.
V drugo se pojavi še množica diskretnih svaril o grozoviti težavnosti izdelave makronov, ki pa sem si jih tolmačil, kot javkanje nesposobnih diletantov, ki o kuhi in peki nimajo niti najmanjšega pojma.
In sem preletel celi svet-splet in kukal na stranice znanih kuharjev ter za nasvete baral najbolj znane svetovne food blogerje.
Prevdarno sem izbral prvi recept, ki je bil podkrepljen še z zelo prepričljivimi fotografijami brezhibnih makronov in začel.
In končal, neuspešno..
Seveda se ni zgodilo prvič. V preteklosti mi je kak recept izsilil tudi do pet ponovitev.
In sem krivdo zvalil na recept in lažnivega pacača, ki si je tako lažniv recept sploh drznil objaviti.

Pa sem brskal dalje in se odločil za drugega.
In je bil rezultat drugega identičen prvemu.
Seveda je bil resnično ničelno klavrn, kar me prisili, da zadevo vzamem skrajno-dosledno resno in seveda še bolj natančno.
Tretji recept se konča v prvem poiskusu enako kot prva dva, vendar se ga odločim še enkrat ponoviti, zaradi možnosti pri odstopanju pri temperaturi peke.
Četrti polom.

Četrti recept sem iskal deset dni. Z natančnostjo navodil in fotografijami celotnega postopka me dokončno prepriča in mi da nov zagon.
Zdejle bo, zdejle pa bo…
Padec pete “reublike” je bil skrjno boleč in ponižujoč, začela mi je padati morala.
Na tem mestu se odločim, da bom zadevo speljal do konca pa če bo to zadnja stvar, ki jo bom naredil v svojem življenju in jo objavil na spletu.

Peti recept sem iskal šest dni in že je kazalo, da se bo objava malce zavlekla.
Ponavljal sem ga trikrat in enkrat celo doživel polovični uspeh.
Makron se je dvignil v višave po natanko treh minutah in vseh pravilih, se v osmi minuti sesul sam vase, vendar vseeno obdržal obliko s klasično “nogico”, kot se za pravilno izdelan makron spodobi.
Osmi delni polom s pridržkom.

Začnem razmišljati, da bi vzel teden dni dopusta in nasprotnika dokončno fino-slastno diskretno “zaklal” in zmagal ter za vedno končal to poglavje.
Četrti teden me žena ob odhodu v trgovino vpraša, če kupi kilo mandljev in 60 jajc za naslednji mesec mojega boja. Odgovorim pritrdilno.
Od enajstega poiskusa dalje spim slabo in zdi se mi, da razmišljam in sanjam samo še o makronih.
Obsesija.

Po dvanajstem neuspehu si obljubim, da v življenju več ne poskusim mandljev in istočasno iz neznanega razloga pričnem sovražiti Francoze.

Mesec je okoli. Porabil sem dve roli peki papirja 2,2 kg mandljev, več kot 5 kg sladkorja in jato jajc. Napredka ni.

Poiskus številka, xx. Po dveh minutah se čokoladni makron dvigne na delovno višino in po 6 minutah še stoji. Temperatura pečice 175 stopinj.
Program “goli ventilator”. Sobna temperatura 22 stopinj. Zračni pritisk 1015 mb in raste.
Vreme, sončno 17 stopinj, vlažnost ozračja 85%
Sedma minuta… nervozno hodim po stanovanju in se nato naglo vračam k pečici ter pogledujem skozi steklo v “sarkofag”.
Temperaturo spustim na 160 stopinj in upam v najbolje.
Osma minuta… makron izgubi četrtino višine, vendar še ni v smrtni nevarnosti.
Deveta minuta…padla je odločitev. Odprem pečico in makrone položim na dnevno svetlobo. Stojijo…še stojijo…obstojijo.
Končno mi je uspelo. Vsaj za silo. Zakaj? Ne bi vedel. Se mi niti ne sanja. Ne sprašujte me. Pojma nimam. Višja sila.

Bili pa so resnično slastni. S tisto hrustljavo krhko skorjico in mehko sočno sredico so nas vse navdušili. Kraljevsko! Francosko!
Pospravili smo jih v pičlih petnastih minutah.
Je bilo vredno? Mislim da. Sicer ne samo zaradi okusnega peciva…v tem je bilo nekaj več, menda mnogo več.
Preiskusite se.

Za osebe s trdnim karakterjem :) . Čokoladni makroni (Macarons) polnjeni s čokoladno ali karamelno kremo.

Recept:
do 20 sendvič makronov

180 g sladkorja v prahu
110 g mletih lupljenih mandljev
25 g kakava
95 g beljaka
45 g kristalnega sladkorja

Sol in par kapljic limoninega soka(predvsem psihološki učinek :) )

Priprava:

Beljake stepemo in vmešamo kristalni sladkor, ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka.
Mandlje fino zmeljemo in zmešamo s sladkorjem v prahu ter dodamo kakao.
Mešanico mandljev in sladkorja nežno vmešamo v stepen beljak.
Na peki papir nabrizgamo kupčke v velikosti večje češnje in počakamo, da se sploščijo in malce posušijo (15 minut). Pečemo pri temperaturi 160 stopinj, 10 do 15 minut.
Ohladimo na pekaču preden jih odstranimo. Polovičko namažemo s poljubno kremo, pokrijemo z drugo ter rahlo stisnemo (sendvič).

V primeru, da želimo obarvane makrone, uporabimo živilske barve ali sadje z močno barvo (maline, borovnice) kakao pa izpustimo!

Čokoladna krema:
100 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)
100 ml sladke smetane
30 g masla

Priprava:

Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano in maslo segrejemo ter takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo.
Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Sladice Tagi: , , , , , , , ,

Fobijo mam, pa je nikomur ne dam

54 komentarjev 31.03.2008 17:00 Muki

Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.

Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija – strah pred pajki. In mi je lažje živeti.

Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.

Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.

Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.

Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.

Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.

Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.

Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php

Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija

Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.

Recept:
6-8 oseb

500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin

Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Jaz, ti in on

36 komentarjev 12.03.2008 19:09 Muki

A se ga kdaj tkole, ane, sm pa ke… namečete, naližete, nasisate, natolčete a? Alkohol, nekaterim veliki ljubimec, prijatelj spet drugim sovražnik, ubijalec. Običajen povprečen človek ga konzumira vsaj občasno, morda ob hrani, morda celo kot degustator. Mislim predvsem na vino, če bi mislil na žganico bi vam že podtikal.
O ja, osebno ga spijem, nisem anti-proti. V priljubljenem medicinskem žargonu bi mero moral opredeliti v steklenicah piva. “Povprečno en pir na teden, gospod doktor nič več.”
In to je res. To ni podla laž ali izmišljotina, to ni zavajanje kogarkoli, tudi sebe ne.
Povedati je bilo treba, da se ve s kom imate opravka, da si nalijemo čistega vina ane. Tudi zaradi dobrega oziroma bolj natančnega izhodišča.

Torej ga pijemo, ali pa tudi ne. Saj niti ne vem kdo je na boljšem, oziroma morda bi bilo bolj smotrno reči, kdo je na slabšem, redni a prevdarni pivci, zmerni priložnostni pivci, alkoholiki ali abstinenti? No, alkoholike bi menda le moral izvzeti. Čeprav sem imel priložnost tudi osebno spoznati alkoholike, ki so povsem spodobno funkcionirali na vseh ravneh družbenega življenja, vključno z družinskim. Morda se bo slišalo bedasto, vendar nekateri so bili tudi ljubeči očetje.

Pokojni sosed ni imel mere. Ob sobotah se ga je običajno nacuzal kot veper in potem s tisto pijasko bingljajočo fasungo v vrečki zamujal na kosilo. Običajno si je po poti domov tudi kakšno pel ali pa vsaj vzpodbudno mrmral, meni se je zdelo, da zbira pogum za “soočenje”. Sem in tja se je ustavljal, komuniciral z “navideznimi” in odrinjal vedno bolj bližajoči se dom ter daljšal krajšajočo se razdaljo pred seboj.

Ooo ga je oprala, pošteno in brez milosti, ko se je pohlevno privlekel domov in skušal interpretirati treznost. Pa mu ni najbolje uspevalo, tisto pijansko omrtvičenost lahko skriješ samo pivskemu bratcu na istem ali višjem promilu. Slišati je bilo pretežno njo, on pa je bil bolj tiho. Morda zaradi čiste ponižnosti ali občutka krivde, morda pa iz povsem praktičnega razloga. Ko se ga namreč pošteno naližeš, če vam je slučajnoooo znano, ti misli prično prehitevati besede, ki so nekako že izrečene, medtem, ko se grimase obraznih mišic šele sestavljajo in na koncu obupajo in usta pač ne izdavijo nič. Popolna zvočna izolacija. Prevelik napor je to za jalovo delo, podobno kot je na primer iskanje lažnivih opravičil, ki jim soseda že dolgo ni več nasedala.

V nedeljo je bil potem priden. Običajno je prav zagnano pral avto in po kosilu odnesel smeti. Z bližnjimi sosedi je opravil na hitro vendar vljudno. Običajno je bil tudi sveže obrit in odišavljen s ceneno brivsko vodico. Kakšna tlaka ga je čakala v hiši bi znal povedati samo on. Občutek teže priklenjene topovske krogle, ki jo je vlekel po hiši, je že dolgo poznal. Hja, menda se mu je splačalo. Je že moral imeti računico, ne glede na posledice, ki so ga naslednji dan doletele. In bil je vztrajen, zelo vztrajen. Tudi pozimi jo je mahal v trgovino peš in ko se je vračal so mu v ulici običajno začele pohajati moči. Menda je res namenoma odlagal neizbežno, ali pa je imel dozo dejansko tako natančno odmerjeno, da je tik pred ciljem pričel izgubljati tempo. No običajno mu je zmanjkalo recimo kakšnih 25 metrov, ki jih je prebredel leže, sede ali plaze se.

Tisto zimo se je tik pred domom zvrnil v kup snega in se v njem kopitljal kot zadovoljen otrok ali osvobojeno žrebe. Naša mama ga je videla skozi okno in rekla “Stari Mrvež se ga je spet napil”. In ker je bila dobra duša sama in je bil dobra duša tudi on, se ji je zasmilil. Rekla je tudi, “Saj bo še zmrznil”, in me prosila naj grem z njo. Takole od daleč ga je bilo povsem fino gledat, ko pa sva prišla do njega mi je srce začelo močneje tolči. Bil je ogromen dec, mama je kasneje rekla da je bil težek kot medved. Vlekla ga je za rokav, pa se ni dal, rekla je naj ji pomagam, pa sem tam samo stal in se čudil. Čudil sem se vzroku, kraju, času in celotnemu sestavljenemu trenutku. Sneg mu je rinil za ovratnik, stari Mrvež pa se je samo zadovoljno smehljal. Menda se mu je res fino zdelo, da se nekdo tam v mrazu celo ukvarja z njim. Ker ga ni mogla premakniti niti za meter, jaz pa se ga niti dotakniti nisem upal, stari Mrvež pa tudi ni kazal strašanske volje in zalog moči, je rekla naj ga pazim, ona pa da gre po Mrveževo Fani.

In je ležal tam na hrbtu v mehkem snegu z zaprtimi očmi in govoril kdo ve s kom, o kdo ve čem. Jaz pa nisem vedel kaj natančno naj bi pomenilo tisto, da naj ga pazim in sem se mu pokroviteljsko približal. Izgledal je resnično star, če bi me kdo takrat vprašal koliko, bi kot iz topa izstrelil da najmanj sto let. Dihal je težko in glasno in postalo me je strah. Mižal je in suhe snežinke so mu padale na košate brke in obraz ter se talile v hladne solze. Ni mi bilo jasno, kako je možno, da to trpi in si ne zakrije lica. Nekakšno trdnost, odločnost in vzdržljivost je takrat pokazal in se mi po tem vtisnil za vedno v spomin.

Pa je prišel glas iz globočin, ko sem ga najmanj pričakoval in tudi roke so mu začele migati. “Kaj me pa ti tko gledaš” je rekel, in čakal na odgovor…pa nisem našel primernih besed. Menda mu je bilo toplo, kajti z eno nogo je pričel sezuvati čevelj na drugi in mimogrede momljati še nek znan napev. Takrat pa je bilo že slišati Mrveževo Fani, ki je vijočih se rok in odločnega glasu ter koraka od daleč klicala proti nama, ja Stane, ja Stane, ja Stane…kaj s pa naredu…
“Padu sm, padu sm”, je ponavljal, pa da drsi in podobne je slabotno šepetal, skorajda ječaje. In že v naslednjem trenutku sta jo skupaj rezala proti domu…

Vrnila sva se v hišo in mama je skuhala čaj, ki sem ga potem srebal ob oknu. Gledal sem padajoče snežinke in Mrvežev odtis v snegu, ki se je počasi razblinjal. Snežinke pa so postajale vse večje in večje, kot ptičje glave in spraševal sem se, če bi stari Mrvež tudi to preizkušnjo prenesel.
Naslednji dan sem ga srečal, ko sem mimo vlekel sani on pa je že veselo kidal novozapadli sneg, nekak zarotinško mi je pomežiknil in se nasmehnil, potem pa lahkotno kidal naprej belo perje in bil do naslednje skušnjave priden kot angel.

Indijančki za ortodoksne sladkorne odvisneže.

Recept:
5-6 oseb

Krema:

4 beljaki
30 dkg sladkorja
5 kapljic arome limone ali žlica limoninega soka,
5 kapljic vanilijeve arome.
čokolada za preliv

Priprava kreme:

Beljake stepamo in postopoma dodajamo sladkor. Dodamo še aromo vanilije in limone. Ko se krema prične gostiti in je v njej ves sladkor, posodo prestavimo nad soparo in stepamo še približno 10 minut, da postane še bolj čvrsta.(uporabil sem električni stepalnik). Počakamo 5 minut nato pa nabrizgamo na ohlajen biskvit in prelijemo s čokoladnim prelivom. Pripravimo dan prej in dobro ohladimo v hladilniku.

Biskvit:

2 jajci
50 g sladkorja
50 g moke
50 g škroba

Priprava biskvita:

Sladkor in rumenjake stepemo, da zmes naraste.Beljake stepemo v trd sneg. Skupaj zmešamo moko in škrob. Sneg vmešamo v stepene rumenjake in na rahlo vmešamo še mešanico moke in škroba. Pekač obložimo s peki papirjem in nanj nabrizgmo ali pa naložimo testo z žlico, v manjše kupčke, ki se čez čas sesedejo v ploščate kroge. Pečemo do 10 minut pri 190 C. Ohladimo.

Kremo lahko uporabite tudi za druge vrste peciva. Za večje količine uporabite 75g sladkorja na en beljak.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,

V zimsko jutro te peljem…

43 komentarjev 26.02.2008 19:45 Muki

Ko se temperature povzpnejo nad 30 stopinj se v vročem popoldnevu običajno valjam v ležalniku na trati, v polsenci domačega drevesa in gibanje zreduciram na minimum, kot avtohtoni afričani. Tudi verbalno komunikacijo skušam oklestiti le na najnujnejše besede, ki še omogočajo funkcioniranje…
Čez glavo si poveznem brisačo ali majico, v kozarec nalijem ledene pijače in pričnem…
Smotrno bi bilo misliti na nič, kajti naprezanje možganov je trošenje dragocene energije in to maščevje je menda porabi ogromno preveč.
Blagi vetrič, simbolnih razsežnosti skuša sušiti kaplice potu, ki se prično zbirati na prsnem košu in pod težo gravitacije drsijo nižje po trebuhu.
Skozi bisačo mi navkljub zaprtim očem, skozi veke prodira moteča bleščava, rumenobelega nadiha. Brezobzirno rine in ne sliši želje…mikrokozmos tja ne seže.

Na vratu začutim dotik in gibanje, ki ga skušam dešifrirati po stopnji nevarnosti, takoj za tem pa nagonsko z roko sežem po mestu kontakta. Zgodilo se je preudarno, kot v stanju visoke koncentracije.
Čutila imam vseeno na preži.
Vsiljivca ustavim s prvim poiskusom in zavržem na sveže pokošeno travo ter mu tako določim zadnje počivališče, ne da bi premaknil os svojega telesa in trenil z očesom. En svet, preveč različnih meril…
Po občutku bi sklepal, da sem pokončal mravljo. Pravzaprav sem prepričan, da sem pokončal mravljo. Nehote…
Dotik bedi …dogovarjanja nisem slišal…

Zvoki ki jih zaznavam, po večini niso moteči, vendar jih ni moč izklopiti, stikalo upravlja nekdo drug. Sluh ugasne šele, ko dobi jasne signale nadrejenih. V navidezni negibnosti okolice zdaj jasno čutim valovanje. Zdi se mi, da je vsa inteligenca tega sveta dokončno brezpredmetna. Menda sonce ve?

Muhe trepetalke z izrazitim zvokom občasno preletavajo moje ozemlje.
Prepoznam vas po enakomernem in hitrem zvoku, ki ne menja smeri in mi da vedeti, da imate jasne namene in vnaprej določene cilje kot začrtane z ravnilom. Zummmmmm…

Ptičjega petja ne slišim, očitno je savanska vročina osušila njihove kljune. Na varni razdalji se v žareči vročini pajsajo kobilice, ki s svojim ščemečim zvokom poudarjajo moč peklenske vročine. Koža reagira zmedeno in preplavi me kurja polt.
Brisačo privzdignem le toliko, da odkrijem levo oko in lociram položaj ledeno hladne pijače, po kateri sežem ležerno in z užitkom ter odpijem dva krepka požirka, ki sta zgodba zase. Miže…

Roke sklenem nad glavo, prepletem prste in začutim pregreto brisačo, ki več ne nudi potrebne zaščite. Danes si moj sovražnik…
Menda me resnično pregreva… v kotičkih oči začutim topel pot, ki se je zlil s čela in skušal postati solza, pa le blago skeli in megli vid. Ne vzdržim več…
Poslednje kar uzrem je sivočrn rumenokljun v zavetju senčnega pušpana, ki me gleda in ocenjuje…
Vem, da boš ob sončnem zahodu govoril celemu svetu…

Stopim v hišo, v notranjost zasenčene sobe, kjer v trenutku izgubim vid in tavam kot netopir čakajoč, da se zenice razširijo.
Tipajoč se premikam proti kopalnici božajoč ostrino hladnih sten…medtem spregledam. Skorajda čudežno, mehkobno.

Hladna voda se curkoma zliva skozi lase in hladi, nekontrolirano riše žive potoke in išče neobstoječo vijugasto pot… skozi razgreto telo navzdol.
Misli bežijo…ne bodi njihov gospodar…sestavljajo pogrešane snežinke…
Glavo nagibam k ramenu in zaprtih oči opazujem…oddaljen horizont. Zimske sanje… in sneg in jezen veter… in megleno… megleno jutro… čim prej, čim prej…prosim…šepetam.

Malce pozabljen rižev narastek-soufflé je presneto slasten.

Recept:
4-5 oseb

250-300g riža
1 L in 2 dcl mleka
120g masla
120g sladkorja
4-5 jajc

200g svežih jagod ali zamrznjeno sadje
pol čajne žličke soli, vanilij sladkor

Priprava:

Riž kuhamo v osoljenem mleku dokler ne vpije vse mleko in postane gostljat. Maslo stepemo skupaj s sladkorjem, dodamo rumenjake in dodatno stepamo 1-2 minuti. Vse skupaj vmešamo v napol ohlajen riž. Beljake stepemo v trd sneg in jih na koncu vmešamo v riževo zmes. Zmes takoj stresemo v z maslom pomaščen pekač ali manjše modelčke, potresemo s svežimi jagodami ali odtajanim sadjem in pečemo 30-40 minut pri 190 C. do zlatorjave barve. V manjših modelčkih 10-15 minut.
Narastek mora na vrhu še rahlo vibrirati, ko potresemo pekač. Ne prepecite ga! Pečenega potresemo z vanilijevim sladkorjem. Lahko ga tudi naknadno sladkamo po okusu.
Sadje lahko tudi segrejemo s sladkorjem in ga naknadno prilijemo k že serviranemu narastku.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Simbioza

36 komentarjev 13.02.2008 20:56 Muki

Ko gledam sprehajalce na topel sončen dan, vsakega s svojim živinčetom na štriku, se spomnim na lastno sobivanje z raznoterimi živalskimi vrstami.
Prvo kosmato bitje, ki je prestopilo meje našega praga, je bil sivo bel tigrast mucek, ki ga je bratu podtaknil, kot gnilo jajce, šolski prijatelj.
Mačja družina je bila menda tako številčna, da domača familija ni bila več sposobna živeti spodobnega tuzemskega življenja. Mlade mačke so sosedski otročadi, ki jih je hodila gledat, potiskali v drhteče ročice z upanjem, da jih naslednji dan ne prinesejo skesano nazaj v spremstvu brezsrčnih okrutnih mater.

Kasneje sem jih na različne načine, za dalj časa v hišo privlekel nekaj tudi sam in se z njimi podili po stanovanju, neskončno užival v njihovi družbi ter se ob zimskih večerih čutil zaslužnega za dobro mačje počutje, ko so od neznanskega ugodja predle v mojem naročju.

V nekem obdobju sem se iz mačjeljubca transformiral v pasjeljubca in domov začel vlačiti mlade pse. Za osemletnika bi rekli, povsem običajno početje.
Eden mi je še posebej ostal v spominu zaradi uporniške narave in značaja mladostnega delikventa.
Stal me je natanko 5 takratnih dinarjev lastne žepnine in glede na to, da je bil garantirano čistokrvni nemški ovčar, je bil to dober nakup.

Seveda ni nikoli zrasel, četudi sva si to menda oba po dveh letih, še vedno potihem obetala. Celotna imaginarna slika mogočnega psa se je nekako spridila in s tistim prifrknjenim repom je resnično izgledal nekako neugledno, celo bedno če sem odkrit.
Edina kompenzacija za njegove slabe gene bi bila, da bi takrat v momentu spregovoril.

Ker je bil včasih ponoči glasen, dresura pa se je končala pri skoku za rezino salame, mu je oče večkrat odprl dvoriščna vrata in ga »milostno« spustil v temno noč k njegovim potepuškim prijateljem, ki so ga nemalokrat že čakali pred hišo.

Jutra po takšnih pijankah so nam vedno prinašala novih in novih presenečenj.
Ob vhodnih vratih se je najprej znašla s kemičnim svinčnikom popisana plastična pupa z manjkajočo nogo in roko ter priprtim desnim očesom.
Skrivnostni prinašalec krame je bil seveda naš “nemški ovčar”, ki se je po prekrokani noči rad še malo poigral s tem ali onim in iz ne vem kakšnih razlogov nato raznotere artefakte privlekel še na domače dvorišče.

Kasneje se je pojavil še kak star čevelj ali zgonjen natikač in zaskrbelo me je že, da naš ovčar trpi za sindromom muce copatarice.
Nekoč je privlekel celo velikanski gumijast škorenj, ki je bil definitivno večji od njega in nam s tem vzbudil celo malce občudovanja.
V hrambo za nedoločen čas smo dobili še predpasnik, nekaj palic neznane namembnosti, kopico preluknjanih slinastih žog in žogic, lopar za badbinton, dva predpražnika, ropotuljo in celo eno neugledno moško srajco ter umazano modro delovno haljo…

Na začetku smo stvari odmetavali v leseno gajbico pod stopnicami, ker nismo vedeli komu zadeve pripadajo. Kasneje pa, ko si je sosed prišel sposodit lojtro in prepoznal svoj pred časom misteriozno izginuli škorenj ter vzkliknil “prekleti voluhar”, pa smo jo prestavili pred vrtna vrata in nanjo zapisali “izgubljeni predmeti”.

Nato zopet vrnitev h koreninam. Lep srebrn muc, mešanica med perzijcem in sijamcem je bil zaključna epizoda mojega živalskega kraljestva. K nam je prišel že starejši, s svojimi navadami in kapricami vred. Bil je samček, vsaj tako je ženi rekla prejšnja lastnica, in poimenovali smo ga Vili.

Že po štirinajstih dneh je Vili pokazal kdo bo vodil gospodinjstvo. Jedel je samo najbolšo hrano in zasedal najboljše place v hiši. Počasi a zanesljivo je ustrahoval celotno družino in se ustoličil v stilu Idi Amina. Spraskal nam je stene, uničil zavese, prevrnil nekaj vaz…
Proti večeru se je preganjal po stanovanju z usločenim hrbtom in poševne drže, nas zalezoval tik pred spanjem ter nam skakal na nepokrita stopala. Kot višek vsega pa je nekega februarja celo spremenil spol in od takrat naprej postal Vilma. No pravzaprav je bil Vilma že od nekdaj, le da smo to dejstvo spregledali.

Naokoli smo hodili spraskanih rok in okrvavljenih obrazov, neprespani in s podočnjaki pod očmi. Po hitrem posvetu in najhitrejši skupni odločitvi v zgodovini, smo ga po hitrem postopku oddali v drugo familijo. Malce slabe vesti smo resda imeli nekaj dni, ker smo pretežni del njegove pasje narave gladko zamolčali. Menda so preživeli.

To je bil hkrati tudi zadnji predstavnik živali s katerim sem živel pod isto streho in od takrat naprej si težko predstavljam kakršnokoli sobivanje, tudi z zlato ribico ne.
Prijatelju pa, ki mi je nekaj let kasneje v pogovoru omenil, da je od domačih živali imel le gliste in uši ter da v nekaterih primerih pač ne gremo skupaj, pa sem le pomenljivo pokimal in zasanjano počohal sosedovega mačka, ki je skočil čez plot in se nama diskretno motal pod nogami.

Ob Valetinu se po mačje pocrkljajte, čokoladni mousse.

Recept:
6 oseb

15 dkg jedilne čokolade
30 g    masla
3 jajca
3 žlice sladkorja
1 žlica ruma ali čokoladnega likerja (lahko tudi brez)
2,5 dcl sladke smetane ( uporabite alpsko)

Priprava:

Rumenjake, sladkor in rum stepeš, da močno naraste. Nato stepeš beljake s ščepcem soli do trdega. Sladko smetano stepeš nesladkano. Čokolado stopiš in ji vmešaš maslo.
Najprej previdno skupaj zmešaš sneg in stepeno sladko smetano . Nato zmešaš posebaj še stopljeno čokolado s stepenimi rumenjaki. Takoj zatem pa še vse skupaj. Vliješ v kakšne modelčke ali kozarčke ter v hladilniku hladiš1-2 ure. Serviraš s stopljeno belo ali temno čokolado, ali kakšnim podobnim prelivom. Dekoriraš lahko tudi z jagodami.

  • Share/Bookmark


Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , ,

Naprej Nazaj


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM