20.01.2008 16:38
Muki
Po Ljubljani se že prekleto dolgo nisem brezciljno potikal. Zdaj sem človek s familijo in če se kam odpravim je to običajno z namenom, načrtom in ciljem-racionalno.
Predno odidem od doma spijem kozarec vode, preverim , če imam v žepu papirnate robčke in zadostno količino cvenka. Za vsak slučaj stopim še na domač wc in opravim, če je kaj opraviti treba, v izogib neprijetnim situacijam, ki bi me lahko doletele z iskanjem javnega wc-ja.
Ljubljanski javni in gostilniški wc-ji so bili v preteklosti črna luknja spremljajoče gostinsko turistične ponudbe. Osebno sicer nisem clean freak, a se mi je navkljub temu v marsikaterem javnem ali gostilniškem wc-ju obračal želodec.
Pri Sokolu smo ga mladci radi od vikendih žurali in po parih perih, sem začel prestrašeno pogledovati proti koncu hodnika, kjer se je nahajal wc in v njem pojava, ki sem se je, ne vem zakaj, takrat tako zelo bal.
Imeli so wc maherko, ki je vsaj meni izgledala blagorečeno nenavadno. Zagotovo je imela že krepkih šestdeset in kadilski glas z rahlo zagrobno noto. Nesigurna majava hoja, zakrčene roke in shujšano telo. Na sebi je imela vedno sprano sivo haljo v stilu komične čistilke in prevelike, ohlapno viseče žabe, ki so se ji v nepravilni-abstraktni spirali vile po atrofiranih mečih.
Vzbujala mi je mešane občutke od strahu, včasih simpatije, do usmiljenja.
Menda ji je bilo v predprostoru wc-ja, za zgonjeno leseno mizo, blazno dolgčas, kajti vsakega obiskovalca je glasno pozdravila in ga kasneje - kar je bilo glede na po večini opito populacijo, ki je običajno navrgla tudi kako bistro pijansko - ob odhodu tudi glasno oblajala. Govorila je resnično veliko in če je začutila obiskovalčevo negotovost in sramežljivost še toliko bolj. Včasih je bila, ampak resnično redko, celo nenormalno olikana, celo gosposko prefinjena, skorajda aristokratska.
Običajno sem moral počakati, da se je mehur napolnil še komu, da sem potem v varnem zaveterju oddrsal z njim, kot senca. Jaz z njo nisem znal. Jaz sem bil samo njena žrtev. Od tam imam verjetno še danes dokaj dobro natrenirane »dize«.
Stranišče seveda ni bilo čisto, ni pa bilo tudi, po domače povedano ober usrano. Na steni si sem in tja lahko uzrl, z »drhtečo« se roko zapisane črke, famozne wc poezije in proze v stilu »Imam samo 13 cm velikega rad bi imel večjega« in pripis » kdor z majhnim ni zadovoljen velikega ni vreden«. To branje včasih pogrešam.
Zloglasni štacjonski wc, sem, mislim da, obiskal samo enkrat in to v situaciji takoimenovane življenske nuje, ko dejansko ni bilo drugega izhoda. Pojdi ali umri!
Ta kletni wc je bil na slabem glasu zaradi domnevnega protektorata gay populacije, ki naj bi se, pravtako domnevno, zadrževala v njegovih »sobanah« in nadlegovala ter zalezovala naključne uporabnike. Morda res morda ne, ne vem. Jaz sem tistikrat opravil in preživel, ter jo brez plačila »vodarine«, pod vtisom zgodb o nadležnih »homičih« brzinsko ucvrl na svež zrak. Homofob nisem, to naj bo jasno. Sem pa bil mlad in prestrašen.
Tistega v Plečnikovem podhodu sem menda obiskal večkrat, čeprav je spomin blago »zamegljen«. Podhod je deloval dokaj obljuden in neprijetnosti tam običajno nisem pričakoval. Sem pa nekoč padel vanj ko je vse plavalo v vodi, ki se je tja zlivala iz puščajočega stropa. Nekdo je v svoji hladni preprostosti celo z eno roko na ramenu podpiral odprt dežnik. Za nameček pa je svetila samo ena luč in še tista je psihodelično utripala. Zaznati je bilo tudi zibajoče se silhuete, ki so pod vplivom slabe vidljivosti in pozne ure, sem in tja izpustile kak nečloveški - savanski krik. Bejžmo.
Z nemškimi wc-ji nimam posebnih, neprijetnih izkušenj, wc-ji kot wc-ji pač. V enem od nemških wc-jev sem se seveda zblamiral izključno sam. Ko sem na neki pumpi zapuščal wc, sem si ob umivalniku v kotu želel še posušiti roke na fenomatu. Roke sem molel podenj zaman, kajti škatla kljub trdemu “balkanskemu prijemu” z leve in desne ni hotela izpustiti niti sapice. Zadevo mi je pojasnil smejoči se stodvajsetkilski bavarec, ki je opazil moje balkanske prijeme na trmastem aparatu. Od takrat natančno poznam razliko med fenomatom in kondomatom.
Znameniti šaljivi stavek Erice Jong v razpravi o wc školjkah in ključu do strahot Tretjega Reicha “Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega!”, mi zatorej še vedno pušča dvom. 
Učimo se celo življenje.
Balkanske wc-je bom v izogib verjetne, sedem letne izgube apetita raje izpustil.
Napredna wc tehnika in arhitektura pa me je najmanj dvakrat spravila v zagato v Italiji. Pred nekim wc-jem se je delala strašanska vrsta in jaz stojim v njej. Začudeno sem se spraševal v čem je problem italijanske prehrane in prebave in zakaj zaboga vsak drugi visi v njem resnično nespodobno dolgo. Seveda se mi je kasneje, ko sem prišel na vrsto popolnoma zdanilo. Ko sem zapuščal težko dočakani wc prostor nikjer nisem našel ročke-tipke za proženje vode v wc ju. Po nekaj mučnih minutah sem zbral prepotrebno količino poguma za takšno dejanje, si rekel bilo šta bilo in brez da bi potegnil vodo, rdečih lic in sklonjenega pogleda zapustil wc. Voda se je seveda prožila samodejno po odpiranje vrat oz. po zapuščanju wc-ja. Bedasto do konca.
Druga italijanska zagata pa se nanaša na majhnost wc-ja. Vstopiti je bilo dokaj normalno, ko pa sem wc zapuščal sem moral dobro preštudirati kam naj se postavim in kako naj se obrnem, da bom lahko odprl vrata in prostor tudi brez vratolomnih zviranj zapustil. Klavstrofobično.
Nekaj let kasneje pa sem v eni od gorenjskih gostiln doživel celo wc razodetje.
Ne vajen čistih in dišečih gostilniških wc-jev, sem se tam sprva počutil malodane nelagodno. V prostoru je bilo slišati petje rajskih ptic in nekje v ozadju je bilo slišati žuborenje kristalno čistega potočka. Nirvana. Zaščitna prevleka na deski se je menjala sama, na elektriko, o čistoči prostora pa niti ne mislim izgubljati besed. Če bi mi konjak s cigaro takrat servirali kar tam ne bi imel nič proti. Nenavadno.
Imam pa frišno izkušnjo z javnim wc-jem na ljubljanski tržnici. Konec poletja 2007. Seveda sem pričakoval urejen prostor. Ga vi 20 let po padcu berlinskega zidu ne bi?
V zavetju ljubljanskega zmaja, ki je čepel na mostu, sem se po stopnišču spustil v ozek, slabo osvetljen wc, ki je močno spominjal na vhod v grajske ječe.
Preden me je zaradi začasne slepote razočaral vid, me je ob prvem globokem vdihu razočaral tudi vonj.
Plavalec in potapljač nisem bil nikoli in zraka v pljučih več kot minuto nisem mogel zadrževati. Pljuča mi je rezal smrad in noge so bile telečje zaradi spolzkih tal. Oči pa so me zaradi jedkih izparin pekle še par minut zatem, ko sem wc, sicer blago omotičen in z ohromljenimi čuti, tudi zapustil.
Wc maher pa mi je v roko, za spomin, potisnil tudi hudo lično karto, ki se je nebi sramoval niti manjši teater.
Japonski turisti na tržnici so zame od takrat naprej junaki. V ljubljani pa se je, če ne drugega in drugje, prav čas - zares ustavil - v javnih wc-jih.
Če niste popolnoma izgubili apetit, si privoščite ananas presenečenja.
Recept :
Za 4 -6 oseb
2 srednje velika ananasa( ali 6 mini)
1000 ml vanilijevega sladoleda
3 beljaki
300 g poljubnega sadja( pomaranče, jagode, banane)
2 žlici ruma ali vanilijevega likerja
6-12 piškotov Savoiardi
4-5 žlic sladkorja
vanilijeva omaka
Vaniljeva omaka:
2,5 dcl mleka
1/2 stroka vanilije
2 žlici sladkorja
2 rumenjaka
1/2 žličke škroba
Mleko segrejemo do tik pod vreliščem in damo vanj ostrgana semena pol stroka vanilije in sam ostrgan strok. Segrevamo 5 minut da se mleko navzame vanilijeve arome in odstavimo. Rumenjaka stepemo s sladkorjem da narastejo ter vanju vmešamo žlico škroba. Jajčno zmes vlijemo v odstavljeno mleko ter mešamo z metlico, da se zadeva zgosti. Po potrebi lahko postaviš nazaj na ogenj(pospešuje goščenje) vendar zavreti ne sme. Odstavljeno nato z električnim stepalnikom stepaj kakšno minuto, da se speni (ni nujno). Če se ti zdi pregosta dodaš mleko in če je preredka dodaš škrob, pač po želji.
Ohladimo za 2-3 ure v hladilniku nato omako precedimo.
Priprava:
Svež ananas na zgornji četrtini zarežemo in odpremo. Izdolbemo sredico in jo narežemo na kocke. Na dno izdolbljenega ananasa položimo Savoiarde, nanje naložimo ohlajene ananasove koščke oziroma mešanico različnega sadja-vendar ne več kot do 2/3 volumna. Pokapamo z rumom ali vanilijevim likerjem. Stepemo trd sneg iz beljakov v katerega postopoma vmešamo 4-5 žlic sladkorja.
Pečico segrejemo na 250 stopinj-grill.
Na sadje v ananasu naložimo sladoled do vrha odprtine. Vse skupaj prekrijemo s snegom.
Postavimo v razgreto pečico za 2-3 minute da vrhovi beljaka porjavijo. Serviramo takoj z vanilijevo omako.
Če imate več manjših-porcijskih ananasov, servirate vsakega posebej. V nasprotnem primeru pa na posamezne krožnike vlijete le nekaj vanilijeve omake in vsebino ananasa naložite naknadno.
27.12.2007 21:12
Muki
Kot mulc sem ta grafit-napis prebral na neki fasadi v Ljubljani, predvidevam, da pred kakimi dvajsetimi leti. Ne vem več, če se je glasil prav do besede tako, v vsakem primeru pa vsaj približno.
Takrat je bilo srečati temnopoltega človeka prava redkost. S tem zakaj je napis nastal in kaj je - takrat še eden redkih grafitarjev- z njim želel sporočiti, se takrat nisem spuščal. Pač čuden napis na fasadi kot na mnogih drugih po Ljubljani. Sem ga pa sprejel z odobravanjem. Črnce sem imel vedno - nekak rad. Pred dvajsetimi leti verjetno iz drugačnih razlogov. Kot pravim, bili so rariteta, in raritete so cenjene in iskane. Drugačnost in posebnost nas je najstnike običajno vlekla kot magnet.
Pojaviti se na kakem žuru v družbi črnca je bila skorajda senzacija. In gostiti črnca na zabavi je bila velika čast za gostitelja, ki mu je njegova prisotnost zagotovila vpis žura v žurerski hall of fame. Celoten žur je samo z eno figuro takoj pridobil malce New Yorškega alter pridiha.
O tem žuru se je govorilo še dolgo, pa čeprav ni bil v ničemer drugačen kot drugi, če seveda odštejem prisotnost črnca. Vsi so seveda želeli biti njegovi prijatelji, vsi bi radi rekli , » žural sem z Jimijem, sej veš s tistim črncem«. In Jimi je bil car in bil je kul in bil je iskana roba-hot stuf. Iz njegovih ust je prihajala brezhibna slovenščina z ljubljanskim sleng naglasom. Vse skupaj pa je izgledalo-zvenelo zelo surrealistično, skorajda kot nemška sinhronizacija špageti vesterna.
Nevem ali je bil Bantu. Še manj v katero pleme je sodil, če sploh. Ovambo, Sotho, Zulu, Rundi…
Bil je le črnec. Pravzaprav bil je celo lep črnec, s polnimi ustnicami in njegov izgled je zelo spominjal na Hendriksa. Od tod morda tudi njegovo ime za katero niti ne vem če je bilo pravo. Morda je bil v resnici celo Jože ali…Shlomo. In vse to je bilo dovolj, več kot dovolj.
Časi so bili seveda drugačni. V jugi vidnejšega rasizma ni bilo vsaj naspram črncem ne.
»Stari« je bil njihov največji prijatelj, glavni in morda edini beli »massa«, ki jih je sprejemal kot sebi enake, vsaj izgledalo je tako. In tako smo delali tudi mi in to je bilo dobro.
Spominjam se dogodka kakšno leto nazaj, ob nekem drinku in sproščenem klepetu, ko je nekdo iz družbe rekel, da je videl-doživel nekaj nenavadnega in medtem, ko je hitel razlagati začudeno bolščal, da me je postalo strah, kaj bo padlo ven.
Menda se je po njihovi soseski tisti dan vozil črnec. In to na kolesu. “Resno, vam povem folk!” …je govoril… Izpadlo je kot štos. Vseeno pa smo dogodek analizirali tudi rahlo “trezno-resno” in prišli do sklepa, da s tem prelomnim dogodkom črnci več niso nekaj posebnega. Zdaj, ko se vozijo naokoli s kolesi, so postali povsem običajni ljudje in šele zdaj bodo postali nevidni osebki, ki so se zlili z okolico, neglede na barvo svoje kože. Ja tako je to… kolo je s črncev vrglo še zadnji predsodek in jih demistificiralo…
Sledi še dogodek v domačem kraju, ko se je sin vkrcal na avtobus, in mu je pristopil črnec, ga veselo pozdravil ter prisedel. Sin ga seveda ni poznal, vendar sta vseeno napletla nekakšno debato. Kasneje se je celo izkazalo, da se je črnec zmotil in ga z nekom zamenjal, rekoč, da mu vsi izgledamo isto. In ko smo doma govorili o tem, in se seveda veselo režali, smo celo ugotovili, da se nam je ta »vsi isti« zazdela resnično zamalo, in da ti tako povrhu vsega strese črnec in to sredi ljubljane je res huda.
Iz te perspektive se še nismo videli. Zdaj imamo še en tuj pogled na lastni izgled več, s katerim- upam- postanemo bolj uravnoteženi.
Kdo je v resnici Jimi in kje je, ter kdo in zakaj je imel pred dvajsetimi leti rad Bantu črnce in želel srečo deliti s celim svetom, seveda še danes ne vem.
Vem pa, da jih imam še vedno rad tudi jaz - črnce nasploh.
Sledeči recept sem kopiral po izgledu, vonju, okusu in spominu iz ponudbe ljubljanske restavracije Chez Eric, ki sem jo pred kratkim obiskal.
Slavnostna, rahla in nezahtevna sladica, jagode z maskarpone kremo na bretonskem biskvitu, (Verrine de fraises ŕ la mascarpone et biscuit Breton) pa vam bo, če drugega ne, prišparala 4,30 evrov, ki bi jih plačali na originalni lokaciji pri chefu Ericu.
Vsem obiskovalcem mojega bloga in blogfrendom pa želim vse naj naj v novem letu, veliko domišljije in uspeha pri pisanju blogov in poln koš sladkih komentarjev.
Muki
Recept:
Za 4-6 oseb
150 g mascarpone sira
1 jajce
2-3 žlici sladkorja
250 ml sladke smetane
100 g svežih jagod
4-6 bretonskih piškotov*
žlička vanilijeve arome
za dekor -posip mešanica vanilij-karamel sladkorja
Bretonski biskvit-piškot*
(lahko jih nadomestite s kupljenimi)
150 g masla
100 g sladkorja
1 veliko jajce
1 žlička vanilij arome
280 g moke
ščepec soli in 1/2 žličke pecilnega praška
V posodi zmešajte zmehčano maslo in sladkor dokler ne nareste(2-3) minute. Dodajte jajce in vanilij aromo ter stepajte da se poveže.
Dodajte moko, sol, pecilni prašek in mešajte, da se sestavine povežejo. Ne preveč(over mix), ker bo postalo pocasto
Oblikujte kroglo, jo razdelite na dva dela ter vsakega zavijte z folijo za živila .Postavite v hladilnik za 1 uro
Pečico segrejete na 180 stopinj.
Testo razvaljate na debelino 1 cm in z modelčki izrežete poljubne oblike(original bretonci so v obliki nalistane okrogle rože-marjetice).
Piškote pomažete z mešanico jajca in žlico vode.
Položite na peki papir in pečete na srednji rešetki približno 15-20 minut.
Svetlejši imajo blažji okus. Zlatorjavi pa bolj aromatičnega.
Priprava:
Penasto stepemo 1 rumenjak, aromo vanilije in 2-3 žlici sladkorja. Dodamo približno 4-5 žlic maskarpone sira in na koncu rahlo vmešamo še trd sneg enega beljaka.
Sladko smetano stepemo z žlico sladkorja vendar ne pretrdo.
Jagode narežemo na tanke vzdolžne rezine-lističe.
V kozarčke nalomimo po 1 bretonski piškot, nato dodamo 1 do 1 in pol žlice maskarpone kreme. V vsak kozarec dodamo še eno do 2 nalistani jagodi. Na vse skupaj nadevamo 1-2 žlici stepene sladke smetane. Posujemo s posipom karamel- vanilij
16.12.2007 19:29
Muki
Rad bi spet sanjal. Čutim sanjsko lakoto. Ugotavljam, da vse manj sanjam, oziroma ne vem, če sploh še. V bistvu verjetno sanjam, vendar se nikakor ne morem spomniti sanj. Morda z leti tako pride, ne vem. Morda so na delu kradljivci sanj, ki sedaj uživajo v mojih, ukradenih sanjskih podobah. Nasplošno se mi tudi zdi, da smo ljudje včasih veliko več govorili o svojih sanjah…doma v službi, družbi… Smo tudi več sanjali? Potem smo jih komentirali, se režali in pametovali.
Sem in tja je kdo navrgel tudi štos iz sanj, oziroma »sanjski« vic, vezan na sanjski rez – directors dream cut.
Ej a veš kva sm dons sanju? Da sm kr prplavu…ti.. si mi pa kr naprej kapco na oči tišu.
Zgodbe iz sanj so nekaj posebnega. Se strinjamo?
Običajno so spominsko zamegljene in rezane na kose, ki jih nebi znal sestaviti niti forenzik. Obstajajo razlage posameznih sanjskih simbolov, vendar, kdo je lahko prepričan v pravilnost tolmačenja le teh in kaj bi si s tem dejansko lahko pomagal? V resnici me tolmačenje niti ne zanima kaj prida. Bistveno je samo, da sanjam, da mine sanjska abstinenca..
V otroštvu sem velikokrat sanjal, da letim-lebdim. Na kakšni pokrovki ali konzervi fižola. Zlil sem se z letečim orodjem, oziroma sam sem postal leteči predmet in usmerjal ter vijugal po nebu le spomočjo misli. In ta filing zdaj malo pogrešam, je fleten.
(Zobatec fotografiran v HDR - high dynamic range tehniki)
Velikokrat sem sanjal tudi kako padam, z neke police, stavbe…malo strašljivo… dokler se po večkratnih ponovitvah ne navadiš in tako rekoč veš, da se ti nebo zgodilo nič.
Sanje o padanju so menda povezane z našim prakolektivnim spominom-tako sem nekje slišal. Naši drevesni predniki so velikokrat padali z dreves in ker je bil strah pred padcem z veje v bistvu trenutek, ko se je odločalo o preživetju, se je dogodek zapekel v podzavest in postal prastrah. V sanjah ga podoživljajo samo tisti, ki so padce preživeli. Nekako logično.
Drugi prastrah je strah pred temo. Navlekli smo si ga s selitvijo z dreves v votline in mislili, da smo se rešili ene nadloge.
Ob varnem zavetju ognja in sten smo z velikimi očmi zrli v smrtno nevarno temo, po kateri se je klatila vsemogoča svojat in nam kratila nočni spanec. Le o čem smo takrat sanjali?
Danes nam spanec kratijo tudi nočne more, ki naj bi bile povezane s psihičnim stanjem oz. naj bi nastale kot refleksija na neke bližnje doživete stiske sanjača. To bi bilo tudi vse, kar o sanjah vem in do koder sem se v njih pripravljen dejansko poglabljati.
Seveda me tudi more ne tlačijo več. Vsaj nekaj koristnega ob tem pomankanju sanj.
Osebno imam najraje sanje v katerih je kup zmedenih dogodkov brez repa in glave in ne puščajo neprijetnega občutka, le prijeten spomin.
Imate kdaj erotične sanje. Njihova posebnost je, da se običajno končajo v najbolj napetih trenutkih. In če se še tako trudimo zaspati nazaj, ter nadaljevati prekinjeno epizodo, nam to nikakor ne uspe. Smešno.
O svojih sanjah -ko sem še sanjal- niti ne vem ali so bile barvne ali črno-bele. Nisem mogel niti ugotoviti ali so sanjske osebe v mojih sanjah govorile ali z menoj komunicirale telepatsko. Kaj naj bi počel s tem podatkom ne vem, mi pa vseeno vzbuja zanimanje.
Bebek je z Gumbi zjutraj pel sanjski komad, (privošči si ga tu–>) Sanjao sam nočas, da te nemam…. in sanj sem si zaželel še bolj. Upam, da se vrnejo. Lepe in grde, zmedeno razrezane…. samo, da jih kmalu spet imam.
Sanjski Zobatec po toskansko je zadnji v vrsti slavnostnih jedi, ki se mi zdijo primerne za decemberske zabave.
Recept:
4-6 oseb
1,3-1,5 kg zobatec
18 črnih oliv
3 stroki česna
2 vejici petršilja
2-3 paradižniki
2-3 žlici masla
1 jajčevec- manjši
80 dkg krompirja
2,5 dcl sladka smetana
4 žlice balzamični kis
groba sol, bazilika, rožmarin, poper, olivno olje, četrtinka od cele čebule
Priprava:
Zobatca očistimo vendar ne oluskamo.(PEČENO KOŽO KASNEJE ZAVRŽEMO). Čez hrbet ga 5-6 krat zarežemo. Nasolimo z grobo soljo. Sesekljamo 3 olive, 3 stroke česna, vejico petršilja in rožmarin, sestavinam dodamo3 žlici olivnega olja ter s tem natremo zobatčevo notranjost in zareze na hrbtu. Pustimo stati 30-40 minut. Pekač namastimo z olivnim oljem. Olupljen krompir narežemo na kolesca ter ga enakomerno razporedimo po celotnem pekaču in solimo z grobo soljo. Postavimo v ogreto pečico in pečemo 30 minut pri 220 stopinjah.
V posodico postavimo jajčevce narezane na 5 mm debele kolesca, ki jih križno prerežemo še na četrtine. Dodamo cele olive in paradižnik razrezan na osminke. Vse skupaj blago solimo, poškropimo z balzamičnim kisom, olivnim oljem ter posujemo s sesekljano baziliko. Pustimo stati.
Po 30 minutah na krompir položimo Zobatca. Po krompirju potresemo sesekljano čebulo.
20 minut za Zobatcem v pekač dodamo marinirane olive in jajčevce, ter jih enakomerno porazdelimo po krompirju in zalijemo s smetano (smetano prilijte tudi čez ribo). Po pekaču in ribi razporedite tudi koščke masla (3 žlice).
10 minut za jajčevci ter olivami dodate v pečico še marinirane paradižnike. Vse skupaj pečemo še 10 minut.
Pečeno ribo s posodo vred postavimo na mizo in filiramo pred gosti. RIBJO KOŽO ZAVRŽEMO! NEOLUSKANA NI UŽITNA!
Na krožnike najprej naložimo pečen krompir in na krompir filirane kose Zobatca, ter obložimo s pečenimi paradižniki, jajčevci in olivami.
Skupni čas peke krompirja 70 minut.
Skupni čas peke Zobatca 40 minut.
10.12.2007 08:38
Muki
V decembru mnogi spremenijo vsakdanji pogled na svet in ga okrasijo z velikimi pričakovanji.
Tisti pa, ki večino leta preživijo umirjeno in predvidljivo, se v dokaj dinamičnem mesecu ne znajdejo najbolje in odreagirajo rahlo nervozno. Opažam, da se njihova predbožična mora prične z zadnjimi dnevi novembra in traja najverjetneje z manjšimi svetlimi prebliski do sredine januarja.
Trenutno me skrbijo asocialneži. Ta mesec bo trdnost njihovega libida in natančnost izogibalnih načrtov na zaključni letni preizkušnji.
Navzven niso prepoznavni, zunanji izgled ne izdaja kakršnega koli viška ali pomanjkljivosti.
Ni rečeno, da spadajo v katerega od revnejših slojev prebivalstva in bi trpeli zaradi občutka pomanjkanja denarja. Ravno nasprotno v nekem smislu imajo občutek presežka, preobilja, deliričnega mrgolenja, - zgoščenosti kritične mase - seveda družbenih stikov - ki pa so dejansko tudi vzročno povezani z večnim pomanjkanjem - pomanjkanjem lastnega ega.
Stres jim povzročajo že sami osebni stiki in izročanje ter sprejemanje eventuelnih daril, od prijateljev, družine, sodelavcev…
Seveda trpijo po malem vse leto, v decembru, pa primerljivo z tovornimi konji.
In verjemite mi, ni jih malo.
Nepredstavljiv problem jim lahko povzroči že namišljenana situacija, v kateri sprejemajo osebno čestitko znanca ali stisk roke kakšnega hiperaktivneža, nasnifanega z božičnim vzdušjem, ki jim že pred samim dogodkom v glavi povzroči obrazno bledico, morda rdečico…
Sprašujejo se kakšno voščilo izreči znancu? Katere besede izbrati? Se poljubiti? In celo kolikokrat na katero lice in s katere strani pričeti. Kje hoditi, kam stopiti, kako se izogniti…
Poznam primer starejšega gospoda pri šestdesetih, ki se vsako leto znova in znova sprašuje, koliko dni po novem letu, naključnem prazniku ali rojstnem dnevu, še lahko izreče čestitke-voščilo in ne bo izpadel totalni idiot ter si še poglobil zadrego. In to ga žre. In to mu praznike pretvarja v moro.
Za ostale so običajno največjo obremenitev darila - komu kaj. Stroški - komu koliko. Tajmingi - h komu kdaj in koga, kdaj.
Največji pritisk običajno povzročajo stroški. Ti se v želji zadovoljiti vsakogar, začno pohotno ploditi in v zadrego spravljati osebni ali družinski proračun.
Nekateri, z asocialneži vred, zapadejo v evforično nevrobesnilo in na rob živčnega zloma zaradi samih priprav na sprejem gostov, za recimo, božično večerjo.
Nič hudega sluteči gostje so nato ob prihodu deležni, nekakšnih, vljudnostnih opravičevanj, ki kar vrejo iz psiho-fizično izmučenih živčnih razvalin, sesutih od strmenja k popolnosti. Prazniki terjajo od njih perfekcionizem. Vsaj izgleda tako. Slike idiličnih hollywoodskih družinskih srečanj so se dokončno zapekle v zavest in ne dopuščajo površnosti.
Navodila » Kako nestresno preživeti december« ali »Osvobodimo asocialneža« še niso napisana in tudi jaz ne vidim rešitev, ki bi mnogim olajšale zadrego.
Vsekakor je slutiti, da najmanj tretjina populacije od praznikov nima popolnoma nič.
Oziroma…. prazniki jim podarijo prazne denarnice, načete živce, nezadovoljne obdarjence, koš opravljivih opazk - nehvaležnih gostov, mačkaste in zapite desce-rožice, nekulturno poscan domač wc, razbit kristal, polite preproge, ter nekaterim celo zelo osebno -darilo- v celofan zavito depresijo z veliko rdečo pentljo.
Ko bo v januarju ugasnilo tisoče modrih lučk in bo Božiček prenehal z dilanjem rdeče-bele iluzije se bo vsakdo z mračno januarsko sivino in pošastmi iz nizke podrasti - kot vedno- moral znajti sam.
Limonin sorbet postrezite in zaužijte, ko gre zabava….ali živci….. h koncu in vse bo izgledalo bolj preprosto.
Recept:
Za 4-5 oseb
300 ml vode
90 ml soka ožetih limon ( pribl.2 limoni)
130 g sladkorja
1-2 pomaranči
beljak enega jajca
ščepec soli, ribana lupinica ene limone(eko), cimet, pehtran.
Priprava:
Vodo, sladkor, limonino lupinico in sol pristavimo na štedilnik. Ko zavre, vremo še 10 minut in odstavimo. Dolijemo limonin sok. Počakamo, da se ohladi. Precedimo. Tekočino vlijemo v avtomat za pripravo sladoleda in končamo po navodilih in pred koncem dodamo stepen beljak. Če aparata nimamo, postavimo posodo s tekočino v zamrzovalnik, pokrijemo in vsako uro(prve tri ure) močno premešamo. Po petih do šestih urah, preložimo strjen sorbet v kak mikser ali multipraktik ter ga na hitro premešamo. Ročno vmešamo čvrsto stepen beljak in zamrznemo še za 3-4 ure.
V ohlajene kozarce damo najprej žličko ali dve stisnjenega soka pomaranče in nato še rezine svežih pomaranč z lupino. Na pomaranče naložimo sorbet, ki ga posujemo s cimetom ali z v prah zdrobljenim, suhim pehtranom.
Opcija: Namesto cimeta ali pehtrana lahko sorbet posujete samo z ribano lupinico sveže (ekološke) limone ali pa v sorbet vmešate kandirane limone ali pomaranče. Možna je tudi kombinacija z drugimi vrstami sadja in soka. Servirate lahko tudi v izdolbljenih limoninih lupinah.
3.12.2007 09:56
Muki
V katerem momentu in zakaj človeško telo obsede selektivna izbirčnost do določene vrste hrane, mi nikakor ne uspe ugotoviti.
Če pomislm nazaj, se pri večini zgodi že v ranem otroštvu, v obdobju, ko še lastnega telesa nismo bili sposobni postaviti na dve nožici. Imeli pa smo že močan vpliv na izbor gošče in tekočin, s katerimi bi nas radi pitali zavzeti starši.
Ali je izbirčnost posledica napačnega psihološko vzgojnega pristopa do male »pošasti«, ki vneto šobi ustnice in zavrača z ljubeznijo pripravljen obrok, ali v dejanski odvratnosti pripravljene piče, si nikakor ne morem razčistiti.
Dogaja pa se dejansko vsem - tudi najbolšim familijam.
Otročad vas bo počasi in diplomatsko pripravila do nakupov prav določenih - the one and only - prehrambenih artiklov, ki so nepreklicno najbolši in edini vredni velike časti, da jih zaužijejo.
Vi boste seveda v trenutku nepopisne vzhičenosti in sreče, z mislijo - dobro da sploh kaj jedo- peresno lahki zakrižarili med police marketov in si dopovedovali, da izpolnjujete takorekoč božansko poslanstvo - zadovoljiti potrebe potomcev po golem preživetju.
In smo jedli samo Poli salamo. Samo pečene piščančje prsi na tisoč in en način. Samo Gavrilovič pašteto. Samo pičančje hrenovke. Samo Helmans majonezo. Samo Barilla spaghettini No.3……. Samo in samo ta in ta proizvod, pa konec!
In nismo jedli svinjskega mesa in nismo jedli govejega, nismo jedli morskih rib in mehkužcev ter lupinarjev. In nismo jedli zajcev, koz, ovac, konj in paradižnika. In nismo jedli zelene solate in nismo jedli juh in nismo jedli sira.
In nas je motila nerazkuhana čebula v čemerkoli in nas je motila kumina in nas je motil preredek pire in so nas motili trdi svaljki in so nas motili mehki svaljki, krvavice in špinača. Katastrofa.
Nekaj let spolzi…. se ustavi….in zaspi.
In se utrne svetlo modra zvezda… ter zaplava v kodre nekdaj deških las…se sprehodi po telesu njunem….Adamov pusti pečat….močne prsi…. neobrito lice….nelagodje… ne dovoli
njunega dotika.
Stavek, ki si ga boste najverjetneje zapomnili za celo življenje – in se vam »bo zgodil« prej ali slej - se bo glasil približno takole:
»A bomo zdej do nezavesti sam to Poli salamo žulel, al kaj?!«.
Morda izrečenih besed ne boste takoj dojeli. Brskali boste po svojem znanju eksotičnih jezikov in ugotovili, da ni ne Zulu, ne Svahili, temveč preprosta slovenska beseda, z vam nedoumljivim sporočilom.
Metamorfoza vašega mladostnika se je pričela in je v polnem teku.
Zahtevali bodo Ljubljansko salamo, Mortadelo, Kranjske klobase, pršut…
Čez noč pričnejo spraševati zakaj ste naredili tako malo solate in se čuditi, če v nedeljo ni na mizi juhe. Lokalno trgovino boste oropali paradižnika in solat ter ostale zelenjadi.
In da ne pozabim. Jedli bodo ogromno, takorekoč parazitsko.
Skupaj bodo metali nenavadne zadeve in jih kombinirali v supersize sendvičih za katere bi potrebovali najmanj orožni list.
Goveje hrenovke postanejo odkritje stoletja in ne bo jim jasno zakaj se do teh spoznanj niso dokopali že prej. Dogodke lahko primerjamo z zapoznelim spoznanjem, da je človek pristal na luni.
Skratka, silna prehransko kulinarična izbirčnost se bo pričela razblinjati. Servirali jim boste lahko tudi eksotične jedi na katere pred letom ali dvema niti pomislili niste.
Vseeno ne pretiravajte. Kuhane kozje oči ali znamenite podsaharske specialitete Mumtali jamal (polnjena kamela)- vsaj za enkrat- še ne vlecite na krožnik. Lahko pa jih, za začetek, seznanite z receptom zanjo, ki ga dobite tu.
V zgodnjih tridesetih, bo večina moške populacije, izgubila še poslednje zametke skorajda patološke izbirčnosti in se po večini konvertirala v vsejedce ter doživela prehransko “razsvetljenstvo”.
Tu pa se že soočamo z drugim sovražnikom, ki moškim v srednjih letih povzroča tako more kot užitke. Mastno, blazno slastno. Mastni prsti so navlekli že marsikoga.
Takoimenovani sindrom “neuravnovešenega želodca”, 
lahko povzroči prekomerno zatekanje k vpijanju in zlorabi živalskih maščob ter možnost predoziranja le-teh. Vendar o tem morda kdaj drugič.
Ponujam vam hitri test za preverjanje domače populacije na temo izbirčnost. Najinima otrokoma je ta jed v ne tako daljni preteklosti, vzbujale nepopisen gnus, zdaj pa je dokončno postala delikatesa par excellence.
Na praznično pogrnjeno decembersko mizo, kot toplo predjed ponudite, Gratinirane Jakobove Pokrovače-Capesante. In razčistite!
Recept:
Topla predjed
Za 4 osebe (2 školjki na osebo)
8 večjih svežih školjk pokrovač-kapesant
80 ml kvalitetnega oljčnega olja
50 g masla
1 večji paradižnik
200 g sira (priporočam Grojer)
5 strokov česna
2 žlici krušnih drobtin
8 žličk bešamela( 1 dcl mleka in kos masla,sol poper)
šopek petršilja, sol, poper
Opcija dodatek:
Kos parmezana Reggiano
Šopek rukole
Mozzarella
Priprava:
Školjke operete, očistite in meso ločite od lupine. Uporabite le tako imenovan oreh(belo meso) in corail (oranžne ikre). Vse sive dele školjke zavržemo.
V ponvi segrejte oljčno olje in razpustite maslo. Dodate drobno sesekljan česen in peteršilj ter takoj za tem nalistano školčje meso, solite poprate. Pražite le eno minuto. Odstavite.
V izpraznjene školčje lupine, položite za žlico praženih školjk, skupaj z omako v kateri so se pražile (ne preveč, da se vam ne bo omaka prelivala ven, eventuelni presežek omake, lahko v manjši količini polijete po krožnikih). Nadev posujte še s ščepcem ali dvema krušnih drobtin.
Nato v vsako školjko dodajte še čajno žličko bešamela in pokrijte s tanko rezino paradižnika.
Čez paradižnik naribate sir.
Gratinirate -na hitro popečete- v močno ogreti pečici (žar) 5-8 minut. Oziroma dokler se sir ne stopi in dobi lepe zlatorumene lise.
Ob že serviranih školjkah ponudite tudi bel kruh in kos parmezana, ki ga gostje uporabijo po želji.
Postrezite z belim suhim vinom.
Opcija dodatek:
Polovico školjk lahko pripravite tudi z dodatkom rukole namesto paradižnika in dodatnim koščkom mozzarelle pod grojerjem.
Med pripravo školjk v ponvi, možen tudi dodatek belega vina ali limoninega soka.
26.11.2007 08:07
Muki
Če želite ženski del razigrane družbe spraviti v obup in jih pripraviti do zehanja, potegnite na plan zgodbe iz vojaške epizode vašega življenja. Naj se še tako trudimo, se nam tej temi ne uspeva najbolje izogniti. Pravzaprav ne vem, če je beseda izogniti se sploh prava. O vojaških dogodivščinah smo pripravljeni govoriti kadarkoli in s komerkoli neglede na čas, prostor in priložnost v kateri smo bili izzvani o tej temi. Do onemoglosti in dehidracije.
Zgodbe o služenju vojaškega roka so posebna epizoda bojevitih mož in v najslabšem primeru boste ob poslušanju le teh dobile občutek, da opisujemo dogodke iz Soške fronte ali junaštva španskih borcev iz leta 1936.
Več ali manj imajo vse zgodbe nerazložljive podobnosti, pa najsi vam jih servira beograjski, prištinski, splitski ali osiješki “prvoborec” izpred 20 ali 30-ih let.
Zgodbe imajo tudi svoj železni repertoar, ki ga lahko razdelimo na nekaj poglavij.
O zajebanih oficirjih. O vzdržljivosti-iznajdljivosti. Večnem kroženju ukradene opreme “lopovluku”. Železni disciplini in solidarnosti. O obstoju nepisanih pravil (skorajda tajnih lož) in skupinskega obrednega kaznovanja samovoljnih, egoističnih ali “nečistih” (prljavih). Omenjalo se bo tudi pregovorno dobro “kazan” hrano, ki je ženske niti pod razno niso sposobne pripraviti.
Poslušanju famoznih tortur, kot je čiščenja wc školjk z zobnimi krtačkami ali pobiranja čikov z golimi rokami se ne boste mogli ogniti.
Poslastica za konec seveda. Dragulj vseh draguljev vojaških zgodb. Ponarodela skupinska tuširanja in pridih gay zajebancije ob padlem kosu mila, ki ga nevednež ležerno pobere s tal, da o bolj žmohtnih ne govorim naprej.
Nadaljeval bom seveda drugače in spomnil na dogodke, ki jih je vsaj do neke mere doživel skoraj vsak drugi vojak.
Za zasuk je seveda kriva ženina žilica za kronološko urejanje domačih arhivov.
Ob brskanju po neurejeni stoletni dokumentaciji so se iz ene od škatel usula pozabljena pisma neštetih pastelnih barv, ki so v hipu pričela šepetati svojo zgodbo.
Pisma vojaku in pisma dekletu.
Prvo pismo njej nosi datum 16.1.1986
(dobesedni prepis)
14:20 postaja Novo mesto.
To pismo pričenjam pisati na postaji v Novem mestu, ker sem se šele zdaj malo zbral. Ura je natanko 14:20. Pred uro in dvajset minut sem komaj odšel iz Ljubljane, pa se mi zdi že cela večnost v samoti. Občutki, ki jih imam zdaj so še precej čudni in zdi se mi kot da bova zvečer spet skupaj…….avtobus je speljal in pismo bom nadaljeval najverjetneje v Zagrebu ko se zopet ustavimo….
14:38
…Ne morem čakati na Zagreb, ker takrat, ko ti pišem čutim tvojo prisotnost, saj veš kako mislim…..
15:35
Zagreb…na puloverju sem našel lep rjav skodran las, ki je sigurno tvoj….spravim ga v etui kjer imam tvojo sliko….
18:25
Speljali smo proti Banja luki…šofer pregleduje karte na svoj način…samo zavpil je: “Dvigni karte!”…in vsi dvignemo roke s papirčki ter pregled kart je končan….spravil me je v smeh….
21:16
….prispeli smo srečno……naslov dobiš takoj ko ga izvem…ljubim te….tvoj….
Ugotoviva, da so pisma pravcata zlata jama, tako po zapisih kot po dodatkih. Zgodb dogodkov in spominov v njih kar mrgoli.
Pismo dekletu št.2 vsebuje pramen las, ki so mi jih tisti teden ostrigli.
V pismu vojaku št.139 je koledarček, ki je do mene prispel v pismu št. 3 in sva si ga izmenično pošiljala 12 mesecev in križala minule dneve do zadnjega.
Eno od njih hrani posušene liste vrtnic. V drugem štiriperesna detelja. Nekatera so nosila težo poslanih barvnih fotografij druga nežne odtise našminkanih ustnic.
Več jih je tudi dišalo po parfumu, ki sem ji ga kupil ob božiču leta 85, o njem pa lahko povem praktično vse (kreiran v hiši Rochas leta 84 z imenom Lumiere, pakiran v čudovito rožnato stekleničko z zlatim pokrovom in zlatimi napisi. Klasična cvetna nota z dodatkom zelenega sadja in ponoto sandalovine, kupljen v takratnem Filipovem dvorcu za velik denar. Seveda se ga ne dobi več, vsaj v takšni obliki ne. škodaaa
Za nekatera se mi zdi kot bi napisal nekdo drug, spet druga me potegnejo v vrtinec takratnih dogodkov in čustev.
Veliko pesmi, še več romantičnih besed…ljubim te in pogrešam te. Začuda celo nekaj prepirov ????
Prvo pismo, ki ga povzemam obsega štiri gosto pisane strani in še vmesne zapise ločene po urah zatorej prepišem le nekaj vrstic.
Sledi še 138 pisem dekletu in 121 vojaku. Do dne, ko sem dokončno rekel zbogom orožje, se jih je skupaj nabralo 259.
Še dolgo jih bova z užitkom prebirala.
Morda je vse skupaj le preveč osebno. Morda nebi smel povzeti niti besede.
Morda pa bo prihodnjič moška družba ob vrčku hladnega piva spregovorila tudi o tej temi, ki ji bodo ženska ušesa verjetno lažje prisluhnila.
Neglede….. vojaška hrana je definitivno zanič. Od vse hrane, ki sem jo pojedel v tistem letu, sem si zapomnil samo burek, ki sem ga v bližnjem mestu v osrčju Bosne pojedel na mah. Takšnega nikoli kasneje več nisem okusil.
Zatorej tokrat variacije na temo Burek. Ali morda le mediteranski zelenjavni zvitki?
Recept:
20 dkg špinače (lahko tudi zmrznjene kremne)
20 dkg svežega zelja
20 dkg jajčevcev
3 črne olive
1 čebula
2 stroka česna
2 dcl tekoči jogurt
2,5 dcl grški jogurt (ali 1 navaden in kisla smetana v razmerju 2:1)
500 g vlečeno testo
sol, poper, olivno olje, rožmarin
Priprava:
Pol čebule sesekljamo in damo v pomaščeno ponev. Dodamo sesekljano kuhano svežo (ali zmrznejno) špinačo ter za 5 minut pokuhamo solimo popramo in odstavimo (opcija dodatek bazilike).
V drugi ponvi prepražimo preostalo polovico čebule z svežim zeljem, solimo popramo in dodamo čajno žličko sladkorja. Počakamo da zelje rahlo potemni in upade, nato odstavimo(opcija dodatek majarona).
Jajčevec narežemo na 2 mm debele rezine in posolimo. Počakajmo 5 minut, da spusti vodo. Žličko olivnega olja segrejemo v ponvi (ali žar) ter dodamo jajčevce, ki jih na hitro popražimo 1-2 minuti. Odstavimo, solimo, popramo, dodamo sesekljan česen in sesekljane olive in rožmarin.
Vlečeno testo razrežemo na kvadrate 15×20 cm. Pomažemo s tekočim jogurtom. Na rob s krajšo stranico položimo žličko ali dve nadeva, malo zapognemo robove(zavijanje sarme) in zvijemo v obliko zvitka širokega 10 cm. Polagamo v namaščen pekač ter pečemo pri 200 stopinjah približno 30 minut.
Postrežemo kot toplo predjed ali prigrizek z rahlo popranim grškim jogurtom ali mešanico navadnega jogurta in kisle smetane v katerega bodo gostje pomočili zavitek. Zamenjava nadevov (druga zelenjava, meso, skuta, krompir, gobe….) in kombinacije drugih začimb so dobrodošle.
19.11.2007 08:22
Muki
Neugledno podrobnost iz družinske zgodovine bi najlažje označili kot “družinsko skrivnost”. Sama beseda, skrivnost, nam običajno vzbudi radovednost in če je poleg še beseda družinska, postane zadeva resnično misteriozna.
Družinske skrivnosti bi verjetno lahko razdelili v več različnih kategorij. Po starosti - obdobju nastanka skrivnosti, po obsegu in po seveda teži, oziroma resnični tehtnosti skrivnosti, da postane “družinska skrivnost”.
Večina družinskih skrivnosti, ki so jih na svojih močnih - ali pa tudi ne - plečih nosili pretekli rodovi, je bilo povezanih z družinsko častjo ali pa neposredno s takšnimi ali drugačnimi premoženjskimi zadevami. Bolj zanimiva kategorija so v vsakem primeru tiste povezane s častjo in dobrim imenom.
V večini primerov družinskih skrivnosti, ki so bile -ali pa so še - povezane z dobrim imenom, je velika večina - za strpnega človeka - povsem banalnih.
Naprimer “nora teta”, ki ga je veselo žingala in se, če je bilo treba, pogovarjala tudi z likalnikom. Kleptomanski stric, ki je v trgovinah neumorno basal čokolade v žepe kljub temu, da jih sam nikoli ni jedel. Ali bledolični bratranec z vohljaškim nagnjenjem do čipkastega perila, ženskih nederčkov in bogsigavedi česa vse še…
Vsesplošno hendikepirana soseska bi jih seveda z užitkom vrgla v “klado” in se naslajala nad njihovo sramoto.
In je legla črna megla…
In rodila se je skrivnost-posebnost, ali pa vsaj nekaj o čemer ne bomo govorili na ves glas in se trudili, da čimprej pade v pozabo in se ne razve, če se le da.
Seveda smo povprečni.
Tudi naša družina ima skrivnost. Po spletu, zdaj že povsem očitnih razlogov, smo jo po dolgih 15 letih - odkar je dobila ta skorajda mistični naziv - pripravljeni deliti z vami.
Odločitev ni bila lahka in še manj trenutna. Bila pa je preprosto skupna.
Glede na status družinskih skrivnosti si seveda zasluži vsesplošni konsenz in tudi pravico do veta (seveda mojega), glede na to, da sem osebni krivec za njen nastanek.
Prvi pogovor o tem, smo načeli ob skupnem nedeljskem kosilu kak mesec nazaj. Prvič od njenega nastanka pa do danes, so padle besede kot: “Razkrijmo.” in “Pa naj vejo.” Ter razmišljanja v stilu: “Menda ne bodo s prsti kazali za nami?” in govorili: “To so tisti, to so tisti…”.
Navkljub vsemu, pa odločitev takrat ni padla. Vse skupaj smo zaključili s smehom in družinsko skrivnost obdržali. Vsaj začasno.
Ta konec tedna, ko se je družinska skrivnost - po skoraj polnem mesecu - zopet znašla za družinskim omizjem, je bilo seveda čutiti tesnobo in hkrati odločnost, da zadevo dorečemo. Zavedno obmolčimo ali za vedno razkrijemo družinsko skrivnost. Treznih misli in odkritih besed smo razblinili tesnobnost in sprejeli nepreklicno odločitev.
Skrivnost bomo razkrili. Z enim samim pogojem!
Pripravite jo in se nad njo naslajajte, samo ob dneh, ko bo nasmeh na vaših ustih in boste v družbi ljudi, ki jih imate radi.
Zahtevani pogoj je obenem tudi zadnji začimbni ščepec, ki jo naredi tako edinstveno in neponovljivo.
Seveda vam zaupamo. Sončna - Kremna Juha.
Recept:
5 dkg čebule
20 dkg korenja
20 dkg cvetače
1 strok česna
1 mali paradižnik
košček peteršiljeve korenine
drobnjak
sol , poper
2,5 dcl sladke smetane
7 dcl mleka
1 l vode ali juhe
svež sesekljan peteršilj
popečene kruhove kocke
Priprava:
Čebulo pražimo, da postekleni. Dodamo nasekljano korenje, cvetačo, česen, paradižnik, peteršiljevo korenino zalijemo z vodo in dušimo do mehkega. Ko je zelenjava kuhana, jo spasiramo s paličnim mešalnikom, dolijemo vodo (jušno osnovo, lahko poguljufate tudi s jušno kocko ali vegeto), mleko, sladko smetano, sol in poper. Zavremo in vlijemo podmet iz cca. dveh žlic moke in 1,5 dcl mleka in neprestano mešamo s stepalko. Odstavimo. Pred serviranjem posujemo s peteršiljem ali drobnjakom. Serviramo s kruhovimi kockami ali popečenimi krhlji kruha.
Opcija: V krožnik dodamo žličko kisle smetane.
12.11.2007 07:47
Muki
Sprašujem se ali niso za vse “krivi” starši in njihova tradicionalno liberalna vzgoja s katero so naju z ženo pitali v otroštvu. Moji niso več med nami. Se jih spodobi vpletati?
Navkljub liberalnim prepričanjem vseh družinskih članov, pa smo, kar se tiče tradicije, ortodoksni konzervativci. Malo me straši. Konzervativnost mi ni blizu. Tradicionalno-liberalni-ortodoksni konzervativci?????? Ali bolje - ortodoksno konzervativni - liberalni - tradicionalisti????? Ali kaj takšnega sploh obstaja? Smo le naključno nastali mutantje s katerimi se je poigrala mati narava? :-)
Ob božiču bomo pekli potico. Za pusta jedli krofe in obvezno obdarovali raznorazna bajeslovna bitja, ki bodo zvonila na naša vrata v tem času. Barvali bomo jajca in pekli šunko v testu, ter si privoščili velikonočni zajtrk za skupno mizo. Prisostvovanje prvomajskemu kresu je obveza. Za prvi november bomo prižgali svečko in se družili z ožjim sorodstvom. Le prazniki?
Seveda imamo tudi drugačne, tudi le tradicionalne navade brez raznoraznih strašljivih pridevnikov.
Vsakoletno nabiranje gob na Pokljuki, ter izlet na Uskovnico, ki je seveda povezan s prijatelji. Nabiranje kostanja in posledično kostanjčkov piknik, ter konzumiranje mošta. Enkrat letno v zimskem času, si privoščimo tudi kmečko pojedino, ki se navezuje na čas kolin. Nenazadnje je tu tudi že tradicionalno večletno dopustovanje. Na istem kraju ob istem času z seveda, tradicionalno družbo. Spomladni ribji piknik in verjetno bi se našlo še kaj.
Morda, na srečo, le tradicionalisti s primesjo zgodovinske nostalgije. Aleluja.
Mislim, da smo razčistili.
Zbobnali smo skupaj nepogrešljive sestavine, kot se za tradicionalni praznik spodobi. Račko, rdeče zelje, mlince, kostanj in seveda najbolj bistveno, vino. In smo šli….nazaj v zgodovino…..h koreninam vpijat prvinsko preteklost. In tu se srečava s starši in najino preteklostjo. In tu greva skupaj z otroci naproti nejasni prihodnosti. Martinova račka.
Recept:
Za 4-5 oseb
2-3 kg račka ali gos
300 g mlincev
1 glavica rdečega zelja
400 g starega kruha
300 g kuhanega olupljenega kostanja
2 čebuli
5 strokov česna
1 jajce
1 žlica sladkorja
1 žlica vinskega kisa ali deci rdečega vina
2 dcl mleka
vejica petršilja
sol, poper, kumina
Postopek:
Račko uro pred peko nasolimo in popramo znotraj in zunaj.
Star kruh nadrobimo ali narežemo v posodo. Eno čebulo svetlo prepražimo in dodamo h kruhu. Dodamo še 2 stroka sesekljanega česna, sesekljan peteršilj, surovo jajce. Prelijemo s toplim mlekom. Solimo, popramo in nadev dobro premešamo. Rački delno napolnimo notranjost s kruhovim nadevom, del pa ga potisnemo pod prsno kožo. Pekač namastimo in dodamo na četrtine razrezano čebulo ter 3 neolupljene z roko stisnjene stroke česna.
Kostanj skuhamo in olupimo( priporočam že kuhanega , ki se dobi v večini marketov).
Račko pečemo pri 200 stopinjah približno 2 uri. Najprej na hrbtni nato še na prsni strani. Uro pred koncem pečenja dodamo v pekač kuhan olupljen kostanj. Nekaj ga lahko daste tudi v samo račko.
Rdeče zelje zrežemo na rezance in ga polovico pripravimo kot svežo solato z oljem česnom, kisom in soljo. Drugo polovico pa pripravimo kot prikuho. Eno drobno rezano čebulo svetlo popražimo dodamo žlico sladkorja, rdeče zelje in solimo. Ko upade dodamo 2 -3 dcl vode in dušimo do mehkega. začinimo s ščepcem mlete kumine in poprom. Tik pred koncem , ko je voda že vsa povrela dodamo še žličko kisa ali kozarec rdečega vina.
Mlince poparimo z vročo vodo ali juho. Po desetih minutah jih odcedimo in zabelimo z sokom pečene račke.
Pečeno račko razrežemo, nadev pa uporabimo kot prilogo skupaj z mlinci kostanjem in dušenim zeljem.
Postrežemo z ohlajeno penino ali vinom po želji.
5.11.2007 09:24
Muki
Če vam levo sprednje kolo mehedra in izgublja stik z realnostjo oz. tlemi ste na napačnem kraju ob napačnem času. Voziček vam sili v desno, kot bi ga vleklo par volov in vam sesa dragoceno energijo, ki jo skrbno hranite za večerno zabavo. Vstopili ste v mojo lokalno trgovino.
Poskusite ostati hladni.
Štacuna navzven deluje neugledno. Ko pa stopite vanjo….. ugotovite, da je neugledna tudi notranjost.
Tla pokrivajo zlizane teraco ploščice, ki se posedajo v stilu bazilike Sv. Marka v Benetkah in stene so potrebne sveže barve.
Zatorej počasi ljudje.
Poslednja pridobitev in hit leta, so bile novo nabavljene plastične košarice, ki so se jih redni kupci razveselili kot mali otroci. Petnajst košaric15 let nazaj…
Živce zavijte v nepropustno membrano.
Naključnemu kupcu vse skupaj resnično izgleda hudo šlampasto. Če ne prej, bi popenili na blagajni, ki je zadnji test vzdržljivosti želodca in prožnosti vaših živcev.
Naj se vam ne zdi neobičajno, če blagajničarka posluša mali tranzistorček in muli sendvič sredi dela.
Srebanja jutranje kavice ali čajčka medtem, ko vam vlečjo plastiko čez POS, naključneža odkrito začudi. Gospa na blagajni s črnimi mexiko brčicami, pa pred seboj vidi osla, in to mu da tudi vedeti -neverbalno…
Ob polnjenju glave z baliranimi čvekami, ki se razlegajo v vrsti pred blagajno, včasih slišiš brezobziren prepir zaposljenih, ki si sami ustvarjajo hierarhijo in se borijo za svoj prostor pod neonskimi žarki…
Zna se vam zgoditi, da boste v vrsti stali tudi z lokalnimi pijančki, ki pa jih seveda ne poznate, ker niste od tod. In da bi komu mimogrede plačali pir, seveda ni vaša dolžnost.
Ko stojite v vrsti ugotovite, da se podzavestno prestopate na mestu. Razlog vam seveda ni znan. Filing je na las podoben tistemu, ko se človek znajde v smrtni nevarnosti, nagonsko preračunava svoje možnosti za preživetje ter išče morebitne izhode, ne zavedajoč se sveta okoli sebe. No, v nevarnosti seveda niste vi. Koga zgrabiti za goltanec in mu jih kristalno ostro-bistro, nabrusiti v začuden rilec zna biti težka odločitev.
But Whoooo caresssssss
Domorodci imamo seveda debelo kožo. Ali pa se to od nas le pričakuje (zahteva)?? Na niti omembe vredne malenkosti odreagiramo skrajno aristokratsko. Se pravi ne odreagiramosplohhhhh.
Domačini imamo seveda tu, tudi nekaj malih prednosti. A sevedeeeeeeeee.
Tu trgovka na kruhu ve katerega imaš najraje in ti ga shrani do poznih popoldanskih ur. No, če ga nisi prišel iskat, jih dobiš za ušesa. Ampak to je že druga zgodba…..
Tu trgovec samovoljno zagrabi gajbo pira, ki si jo kupil in ti jo lastnoročno naloži v prtljažnik. Deležni smo tudi nekaterih postranskih bonusov, ki nam seveda počasi prodirajo pod kožo.
Vi tega seveda ne boste doživeli. Vi ste tu le nepomembni, nevidni nihče.
Vzdušje je silno domačno in sčasoma se človek vpraša, ali je priča mučenju razvajencev, razvajanju privilegirancev ali čemu povsem tretjemu.
Ne ne, nismo v zahojenih rovtah. To je Ljubljana.
Glede izbora artiklov v njej pa……hm…..Panna cotta….mislim, da bi vam uspelo. Seveda pod predpostavko, da nabranih sestavin mami Juaniti na blagajni niste skidali v naročje.
Recept:
600 ml sladke smetane
strok vanilije
60 g sladkorja
4 lističi želatine
Priprava:
400 ml sladke smetane s sladkorjem in ostrganimi vanilijevimi semeni kuhamo do vretja. Namočeno želatino vmešamo v vročo kuhano smetano. Ohladimo do mlačnega. Stepemo 200 ml sladke smetane ter jo vmešamo v kuhano smetano. Vlijemo v modelčke in ohladimo, najbolje čez noč.
Karamelni preliv:
3 žlici sladkorja v posodi segrevamo na zmernem ognju do zlatorumene barve. Zalijemo s 180-200 ml sladke smetane. Dodamo ščepec ali dva soli in kuhamo dokler se sladkor ne stopi in preliv ne dobi željene gostote. Uporabimo toplo ali hladno (ohlajen se še dodatno zgosti).
Ribezov preliv:
2 žlici sladkorja , 2 žlici vode in 100 g ribeza segrevamo na zmernem ognju dokler se sladkor ne stopi in preliv postane rahlo gostljat. Uporabimo vroče ali hladno.
Uporabimo lahko tudi katerokoli drugo vrsto sadja.
25.10.2007 08:24
Muki
Padali so kot trupla. Eden za drugim. Brezobzirno. Najprej je zmanjkalo nje in nato je zmanjkalo še njiju. Vidnih opozoril ni bilo ali pa jih nisem opazil. Zaprli so oči in blago odprli usta. Slina se ni pocedila nikomer.
Popoldanski spanec je v naši hiši silno nenavadna razvada. Zgodi se že. Sem in tja, ne rečem….
Vendar globalno lokalno silno redko. Do tega imamo poseben odnos. Popoldanski spanec- (z izjemo tistega po dolgi noči polni uživanja opojnih substanc) ne sprejemamo ravno širokogrudno in ni ravno zaželjen.
Dolgoletna spremljanja in domače študije so nam pokazale, da osebek, ki si je privoščil tovrstno gnusno dejanje, po njem postane drugo bitje.
Transformacija se po mojih podatkih zgodi po pičlih 43 minutah in že ste postali srečen dobitnik pravcate pošasti ali več le teh.
Osebo, ki se je ovedla po tem dejanju, je priporočljivo pustiti pri miru. Ne sprašujte je nič! V nasprotnem primeru boste deležni le osornih odgovorov, zadirčnosti in ubijalskih pogledov. Seveda pod pogojem, da ste uspeli dešifrirati nerazločno mrmranje še ne popolnoma ovedenega tenorja oziroma alta.
Spremenjen glas, je poleg sovražnega videza, eden od očitno prepoznavnih znakov grešnika, ki se ga lahko zazna tudi na daljavo.
Na primer po telefonu. V primeru, da ste v slušalki zaslišali globok glas, skušajte biti čimbolj razločni, kratki, jedrnati in predvsem obzirni. Osebe ne sprašujte po stvareh, ki zahtevajo miselne napore, ker bo le to razumela kot napad na osebno identiteto. Oziroma kot direktno podjebavanje. Ob morebitnem stopnjevanju pritiska z njegove strani, skušajte pogovor čimprej zaključiti, kar seveda običajno naj ne bi bilo težko glede na stanje sogovornika.
Če pa vas iz čistega sadističnega užitka, oziroma zlobe, ki se kot eden stranskih učinkov pojavi pri nekaj odstotkih populacije, ne izpusti iz krempljev, je edini izhod prekinitev telefonske zveze, ki naj se zgodi v trenutku, ko mučitelj sestavlja miselne povezave.
Zatorej v pričakovnju orkana dveh tenorjev in alta, ki se bo po mojih izkušnjah najkasneje v 90 minutah zgrnil nad naš dom, potiho smuknem v kuhinjo in se lotim izdelave blagega pomirjevala, ki bo blažilo simptome akutne razdraženosti. Amaretti…
Recept:
10 dkg fino mletih mandljev
10 dkg sladkorja v prahu
1 beljak
1 žlička koruznega škroba
aroma mandljev po želji
1 vanilij sladkor
Priprava:
V fino mlete mandlje vmešamo trd sneg enega beljaka v katerega smo vmešali sladkor v prahu in vanilij sladkor. Na koncu dodamo še škrob. Maso nabrizgamo na pladenj podložen s peki papirjem in še surove amarette posujemo s kristalnim sladkorjem. Pustimo stati 1 uro. Spečemo jih v pečici segreti na 190 stopinj v približno 10 minutah.
Naprej
Nazaj
