Objave v kategoriji 'topla predjed'

Metamorfoze

30 komentarjev 3.12.2007 Muki

V katerem momentu in zakaj človeško telo obsede selektivna izbirčnost do določene vrste hrane, mi nikakor ne uspe ugotoviti.
Če pomislm nazaj, se pri večini zgodi že v ranem otroštvu, v obdobju, ko še lastnega telesa nismo bili sposobni postaviti na dve nožici. Imeli pa smo že močan vpliv na izbor gošče in tekočin, s katerimi bi nas radi pitali zavzeti starši.
Ali je izbirčnost posledica napačnega psihološko vzgojnega pristopa do male »pošasti«, ki vneto šobi ustnice in zavrača z ljubeznijo pripravljen obrok, ali v dejanski odvratnosti pripravljene piče, si nikakor ne morem razčistiti.
Dogaja pa se dejansko vsem – tudi najbolšim familijam.
Otročad vas bo počasi in diplomatsko pripravila do nakupov prav določenih – the one and only – prehrambenih artiklov, ki so nepreklicno najbolši in edini vredni velike časti, da jih zaužijejo.
Vi boste seveda v trenutku nepopisne vzhičenosti in sreče, z mislijo – dobro da sploh kaj jedo- peresno lahki zakrižarili med police marketov in si dopovedovali, da izpolnjujete takorekoč božansko poslanstvo – zadovoljiti potrebe potomcev po golem preživetju.

In smo jedli samo Poli salamo. Samo pečene piščančje prsi na tisoč in en način. Samo Gavrilovič pašteto. Samo pičančje hrenovke. Samo Helmans majonezo. Samo Barilla spaghettini No.3……. Samo in samo ta in ta proizvod, pa konec!
In nismo jedli svinjskega mesa in nismo jedli govejega, nismo jedli morskih rib in mehkužcev ter lupinarjev. In nismo jedli zajcev, koz, ovac, konj in paradižnika. In nismo jedli zelene solate in nismo jedli juh in nismo jedli sira.
In nas je motila nerazkuhana čebula v čemerkoli in nas je motila kumina in nas je motil preredek pire in so nas motili trdi svaljki in so nas motili mehki svaljki, krvavice in špinača. Katastrofa.

Nekaj let spolzi…. se ustavi….in zaspi.
In se utrne svetlo modra zvezda… ter zaplava v kodre nekdaj deških las…se sprehodi po telesu njunem….Adamov pusti pečat….močne prsi…. neobrito lice….nelagodje… ne dovoli
njunega dotika.

Stavek, ki si ga boste najverjetneje zapomnili za celo življenje – in se vam »bo zgodil« prej ali slej – se bo glasil približno takole:
»A bomo zdej do nezavesti sam to Poli salamo žulel, al kaj?!«.
Morda izrečenih besed ne boste takoj dojeli. Brskali boste po svojem znanju eksotičnih jezikov in ugotovili, da ni ne Zulu, ne Svahili, temveč preprosta slovenska beseda, z vam nedoumljivim sporočilom.
Metamorfoza vašega mladostnika se je pričela in je v polnem teku.
Zahtevali bodo Ljubljansko salamo, Mortadelo, Kranjske klobase, pršut…
Čez noč pričnejo spraševati zakaj ste naredili tako malo solate in se čuditi, če v nedeljo ni na mizi juhe. Lokalno trgovino boste oropali paradižnika in solat ter ostale zelenjadi.
In da ne pozabim. Jedli bodo ogromno, takorekoč parazitsko.
Skupaj bodo metali nenavadne zadeve in jih kombinirali v supersize sendvičih za katere bi potrebovali najmanj orožni list.
Goveje hrenovke postanejo odkritje stoletja in ne bo jim jasno zakaj se do teh spoznanj niso dokopali že prej. Dogodke lahko primerjamo z zapoznelim spoznanjem, da je človek pristal na luni.
Skratka, silna prehransko kulinarična izbirčnost se bo pričela razblinjati. Servirali jim boste lahko tudi eksotične jedi na katere pred letom ali dvema niti pomislili niste.

Vseeno ne pretiravajte. Kuhane kozje oči ali znamenite podsaharske specialitete Mumtali jamal (polnjena kamela)- vsaj za enkrat- še ne vlecite na krožnik. Lahko pa jih, za začetek, seznanite z receptom zanjo, ki ga dobite tu.

V zgodnjih tridesetih, bo večina moške populacije, izgubila še poslednje zametke skorajda patološke izbirčnosti in se po večini konvertirala v vsejedce ter doživela prehransko “razsvetljenstvo”.
Tu pa se že soočamo z drugim sovražnikom, ki moškim v srednjih letih povzroča tako more kot užitke. Mastno, blazno slastno. Mastni prsti so navlekli že marsikoga.
Takoimenovani sindrom “neuravnovešenega želodca”, ;) lahko povzroči prekomerno zatekanje k vpijanju in zlorabi živalskih maščob ter možnost predoziranja le-teh. Vendar o tem morda kdaj drugič.
Ponujam vam hitri test za preverjanje domače populacije na temo izbirčnost. Najinima otrokoma je ta jed v ne tako daljni preteklosti, vzbujale nepopisen gnus, zdaj pa je dokončno postala delikatesa par excellence.
Na praznično pogrnjeno decembersko mizo, kot toplo predjed ponudite, Gratinirane Jakobove Pokrovače-Capesante. In razčistite!

Recept:
Topla predjed
Za 4 osebe (2 školjki na osebo)

8 večjih svežih školjk pokrovač-kapesant
80 ml kvalitetnega oljčnega olja
50 g masla
1 večji paradižnik
200 g sira (priporočam Grojer)
5 strokov česna
2 žlici krušnih drobtin
8 žličk bešamela( 1 dcl mleka in kos masla,sol poper)
šopek petršilja, sol, poper

Opcija dodatek:
Kos parmezana Reggiano
Šopek rukole
Mozzarella

Priprava:

Školjke operete, očistite in meso ločite od lupine. Uporabite le tako imenovan oreh(belo meso) in corail (oranžne ikre). Vse sive dele školjke zavržemo.
V ponvi segrejte oljčno olje in razpustite maslo. Dodate drobno sesekljan česen in peteršilj ter takoj za tem nalistano školčje meso, solite poprate. Pražite le eno minuto. Odstavite.
V izpraznjene školčje lupine, položite za žlico praženih školjk, skupaj z omako v kateri so se pražile (ne preveč, da se vam ne bo omaka prelivala ven, eventuelni presežek omake, lahko v manjši količini polijete po krožnikih). Nadev posujte še s ščepcem ali dvema krušnih drobtin.
Nato v vsako školjko dodajte še čajno žličko bešamela in pokrijte s tanko rezino paradižnika.
Čez paradižnik naribate sir.
Gratinirate -na hitro popečete- v močno ogreti pečici (žar) 5-8 minut. Oziroma dokler se sir ne stopi in dobi lepe zlatorumene lise.
Ob že serviranih školjkah ponudite tudi bel kruh in kos parmezana, ki ga gostje uporabijo po želji.
Postrezite z belim suhim vinom.

Opcija dodatek:
Polovico školjk lahko pripravite tudi z dodatkom rukole namesto paradižnika in dodatnim koščkom mozzarelle pod grojerjem.
Med pripravo školjk v ponvi, možen tudi dodatek belega vina ali limoninega soka.

  • Share/Bookmark

Kategorija: topla predjed Tagi: , , , , , , , , , , , , ,

Zbogom orožje

11 komentarjev 26.11.2007 Muki

 

Če želite ženski del razigrane družbe spraviti v obup in jih pripraviti do zehanja, potegnite na plan zgodbe iz vojaške epizode vašega življenja. Naj se še tako trudimo, se nam tej temi ne uspeva najbolje izogniti. Pravzaprav ne vem, če je beseda izogniti se sploh prava. O vojaških dogodivščinah smo pripravljeni govoriti kadarkoli in s komerkoli neglede na čas, prostor in priložnost v kateri smo bili izzvani o tej temi. Do onemoglosti in dehidracije.
Zgodbe o služenju vojaškega roka so posebna epizoda bojevitih mož in v najslabšem primeru boste ob poslušanju le teh dobile občutek, da opisujemo dogodke iz Soške fronte ali junaštva španskih borcev iz leta 1936.
Več ali manj imajo vse zgodbe nerazložljive podobnosti, pa najsi vam jih servira beograjski, prištinski, splitski ali osiješki “prvoborec” izpred 20 ali 30-ih let.
Zgodbe imajo tudi svoj železni repertoar, ki ga lahko razdelimo na nekaj poglavij.
O zajebanih oficirjih. O vzdržljivosti-iznajdljivosti. Večnem kroženju ukradene opreme “lopovluku”. Železni disciplini in solidarnosti. O obstoju nepisanih pravil (skorajda tajnih lož) in skupinskega obrednega kaznovanja samovoljnih, egoističnih ali “nečistih” (prljavih). Omenjalo se bo tudi pregovorno dobro “kazan” hrano, ki je ženske niti pod razno niso sposobne pripraviti.
Poslušanju famoznih tortur, kot je čiščenja wc školjk z zobnimi krtačkami ali pobiranja čikov z golimi rokami se ne boste mogli ogniti.
Poslastica za konec seveda. Dragulj vseh draguljev vojaških zgodb. Ponarodela skupinska tuširanja in pridih gay zajebancije ob padlem kosu mila, ki ga nevednež ležerno pobere s tal, da o bolj žmohtnih ne govorim naprej.

Nadaljeval bom seveda drugače in spomnil na dogodke, ki jih je vsaj do neke mere doživel skoraj vsak drugi vojak.
Za zasuk je seveda kriva ženina žilica za kronološko urejanje domačih arhivov.
Ob brskanju po neurejeni stoletni dokumentaciji so se iz ene od škatel usula pozabljena pisma neštetih pastelnih barv, ki so v hipu pričela šepetati svojo zgodbo.

Pisma vojaku in pisma dekletu.
Prvo pismo njej nosi datum 16.1.1986
(dobesedni prepis)

14:20 postaja Novo mesto.
To pismo pričenjam pisati na postaji v Novem mestu, ker sem se šele zdaj malo zbral. Ura je natanko 14:20. Pred uro in dvajset minut sem komaj odšel iz Ljubljane, pa se mi zdi že cela večnost v samoti. Občutki, ki jih imam zdaj so še precej čudni in zdi se mi kot da bova zvečer spet skupaj…….avtobus je speljal in pismo bom nadaljeval najverjetneje v Zagrebu ko se zopet ustavimo….

14:38
…Ne morem čakati na Zagreb, ker takrat, ko ti pišem čutim tvojo prisotnost, saj veš kako mislim…..

15:35
Zagreb…na puloverju sem našel lep rjav skodran las, ki je sigurno tvoj….spravim ga v etui kjer imam tvojo sliko….

18:25
Speljali smo proti Banja luki…šofer pregleduje karte na svoj način…samo zavpil je: “Dvigni karte!”…in vsi dvignemo roke s papirčki ter pregled kart je končan….spravil me je v smeh….

21:16
….prispeli smo srečno……naslov dobiš takoj ko ga izvem…ljubim te….tvoj….

Ugotoviva, da so pisma pravcata zlata jama, tako po zapisih kot po dodatkih. Zgodb dogodkov in spominov v njih kar mrgoli.
Pismo dekletu št.2 vsebuje pramen las, ki so mi jih tisti teden ostrigli.
V pismu vojaku št.139 je koledarček, ki je do mene prispel v pismu št. 3 in sva si ga izmenično pošiljala 12 mesecev in križala minule dneve do zadnjega.
Eno od njih hrani posušene liste vrtnic. V drugem štiriperesna detelja. Nekatera so nosila težo poslanih barvnih fotografij druga nežne odtise našminkanih ustnic.
Več jih je tudi dišalo po parfumu, ki sem ji ga kupil ob božiču leta 85, o njem pa lahko povem praktično vse (kreiran v hiši Rochas leta 84 z imenom Lumiere, pakiran v čudovito rožnato stekleničko z zlatim pokrovom in zlatimi napisi. Klasična cvetna nota z dodatkom zelenega sadja in ponoto sandalovine, kupljen v takratnem Filipovem dvorcu za velik denar. Seveda se ga ne dobi več, vsaj v takšni obliki ne. :) škodaaa

Za nekatera se mi zdi kot bi napisal nekdo drug, spet druga me potegnejo v vrtinec takratnih dogodkov in čustev.
Veliko pesmi, še več romantičnih besed…ljubim te in pogrešam te. Začuda celo nekaj prepirov ????
Prvo pismo, ki ga povzemam obsega štiri gosto pisane strani in še vmesne zapise ločene po urah zatorej prepišem le nekaj vrstic.
Sledi še 138 pisem dekletu in 121 vojaku. Do dne, ko sem dokončno rekel zbogom orožje, se jih je skupaj nabralo 259.
Še dolgo jih bova z užitkom prebirala.

Morda je vse skupaj le preveč osebno. Morda nebi smel povzeti niti besede.
Morda pa bo prihodnjič moška družba ob vrčku hladnega piva spregovorila tudi o tej temi, ki ji bodo ženska ušesa verjetno lažje prisluhnila.
Neglede….. vojaška hrana je definitivno zanič. Od vse hrane, ki sem jo pojedel v tistem letu, sem si zapomnil samo burek, ki sem ga v bližnjem mestu v osrčju Bosne pojedel na mah. Takšnega nikoli kasneje več nisem okusil.

Zatorej tokrat variacije na temo Burek. Ali morda le mediteranski zelenjavni zvitki?

Recept:

20 dkg špinače (lahko tudi zmrznjene kremne)
20 dkg svežega zelja
20 dkg jajčevcev
3 črne olive
1 čebula
2 stroka česna
2 dcl tekoči jogurt
2,5 dcl grški jogurt (ali 1 navaden in kisla smetana v razmerju 2:1)
500 g vlečeno testo
sol, poper, olivno olje, rožmarin

Priprava:

Pol čebule sesekljamo in damo v pomaščeno ponev. Dodamo sesekljano kuhano svežo (ali zmrznejno) špinačo ter za 5 minut pokuhamo solimo popramo in odstavimo (opcija dodatek bazilike).
V drugi ponvi prepražimo preostalo polovico čebule z svežim zeljem, solimo popramo in dodamo čajno žličko sladkorja. Počakamo da zelje rahlo potemni in upade, nato odstavimo(opcija dodatek majarona).
Jajčevec narežemo na 2 mm debele rezine in posolimo. Počakajmo 5 minut, da spusti vodo. Žličko olivnega olja segrejemo v ponvi (ali žar) ter dodamo jajčevce, ki jih na hitro popražimo 1-2 minuti. Odstavimo, solimo, popramo, dodamo sesekljan česen in sesekljane olive in rožmarin.
Vlečeno testo razrežemo na kvadrate 15×20 cm. Pomažemo s tekočim jogurtom. Na rob s krajšo stranico položimo žličko ali dve nadeva, malo zapognemo robove(zavijanje sarme) in zvijemo v obliko zvitka širokega 10 cm. Polagamo v namaščen pekač ter pečemo pri 200 stopinjah približno 30 minut.

Postrežemo kot toplo predjed ali prigrizek z rahlo popranim grškim jogurtom ali mešanico navadnega jogurta in kisle smetane v katerega bodo gostje pomočili zavitek. Zamenjava nadevov (druga zelenjava, meso, skuta, krompir, gobe….) in kombinacije drugih začimb so dobrodošle.

  • Share/Bookmark

Kategorija: topla predjed Tagi: , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM