Objave v kategoriji 'Sladice'

Hobotnica po ljubljansko zadnjič – 4/4

14 komentarjev 19.12.2008 Muki

 

…….

 

Pa je zadovoljstvo s postranskim  »delom«, čigar bistvo je na začetku opravljal iz čistega in golega užitka, naglo pričelo kopneti.

Njega duša enostavno ni več zdržala velike množice v trajno last izročenih mu smrtnih grehov, ki so se zdaj, pretežno nasilno, kopičili v njegovi malhi kot stranski produkti.

Sem in tja se je menda trudil in se skušal izpuliti iz krempljev temnih senc pa mu je manjkalo odločnosti in volje, da bi se dokončno uprl svojima pohlepnima gospodarjema.

 

In je nekega vetrovnega dne tako obvisel v zaoderju, ob polnih žakljih polnovredne moke. Za vrat podvezan z črnimi, mrežastimi žabami.

Menda gol golcat in groteskno naličen z rdečo šminko, pod bingljajočimi nogami pa so se iz rumene plastične gajbice po tleh valile francoske bagete.

 

 

Našel ga je mehanik, pravzaprav mesar, ki je vsako jutro takoj za tem, ko je odprl »delavnico« in na vrata obesil napis »sem pri peku«, pohitel tja na toplo kavo in svežo žemljo.

O čem natančno sta običajno govorila ne vem, sem pa prepričan, da je mesar ob listanju jutranjih novic od peka razen potešenega želodčka, običajno odnesel tudi sveže »novice«, ki sta jih kasneje z brivcem, pardon psihiatrom, družno in vestno, vsa slinasta, sortirala in kalibrirala po pomebnosti in vrednosti.

 

 

Naključne priče so mesarja najprej videle steči diagonalno skozi trg do brivca, kjer se je skozi steklo videlo kako mu dopoveduje nekaj zelo pomembnega. In nato so ju priče videle teči tudi oba skupaj po isti poti nazaj.

Menda sta visečega peka tako nemočnega in razgaljenega, kar nekaj časa le osuplo gledala z vseh strani in na način, kot si ljudje ogledujemo božanske umetnine.

 

Nato, ko sta se malce navadila na situacijo, in bila sta zelo prilagodljiva, pa sta  pričela mahati z rokami, občasno usmerjenimi proti peku in nato še na vse preostale strani neba. Malce sta se celo sporekla, se drla na ves glas drug na drugega in družno nato še nanj, ki ni več govoril, ter se na koncu celo pričela grabiti za ovratnike.

Pek se tudi poprej na »notranje« konflikte običajno ni odzival, tokrat pa je bilo več kot očitno, da je že s samim dejanjem povedal vse in še več.

Vse skupaj pa je takrat dejansko izgledalo nekako tako, kot, da od njega  kristalno jasni situaciji navkljub – brezpogojno – zahtevata obširen odgovor in natančne informacije za takojšnjo rešitev nastale zagate.

 

…..

 

Ljudstvo, ki se je zbralo pred pekarno se je moralo navkljub dogodku leta prisilno umakniti visokemu vozilu z dvigalko, ki se je zapeljalo na osredni krajevni trg in nato parkiralo pod tremi kostanji. S trakovi so ogradili prostor, visoko pod krošnje pa dvignili košaro v kateri je stal zagoreli bradač z motorno žago v roki in se lotil svojega dela.

 

…..

 

 

Cvetličar, čevljar in gostilničar. Seveda so bili za kraj pomembni…

 

 

Metin sladoled serviran z malce medu in limoninega soka je dejansko nekaj drugega.

No, grgrali ali pili ga menda ob zimskem prehladu ne boste.

Glede na to, da poznam samo eno osebo, ki ji je bil resnično všeč, in ta oseba sem seveda jaz sam, se ne bom trudil s prevodom obsežnega recepta.

Če pa koga dejansko zamika, si ga lahko ogleda na sledeči povezavi.

 

www.waitrose.com/recipe/mint_ice_cream.aspx

  • Share/Bookmark

Kategorija: Sladice Tagi: ,

Trenutno sem pri F, kot Fuentes

11 komentarjev 6.07.2008 Muki

Debatirali smo o aktualnih knjižnih uspešnicah-bestselerjih in o morebitnem, bolj ali manj lahkotnem, poletno-morskem čtivu, ki bi ga bilo prav tako, morebiti, pametno zbasati v dopustniško prtljago.
Ugotovil sem, da nisem na tekočem. Blage veze nimam kaj je aktualno in kaj so knjižne novosti na slovenskem in svetovnem trgu.
Preostalo mi ni drugega kot, da sem pomenljivo kimal, sem in tja navrgel kakšno blefesko- splošno-univerzalno-kompatibilno in mimogrede že razmišljal, kako se mi je to zgodilo in upal, da sogovorniki ne opažajo moje literarne prozornosti.

Ne da bi vedel kdaj, ne zakaj, se nekoč iz majhnega in zvedavega bralca, izleže pohlepno vpojni goltač, vsemogočega knjižnega čtiva, merjeno po kilah, vatlih, litrih ali metrih, ne glede.
Prvotno izbiram po žanrih in potem po uglednih avtorjih, ter splošno znanih, množično razširjenih naslovih.
Občasno malce zaniham, se zazibljem in guncam, od proze k poeziji in spet nazaj.
Sem in tja kakšna domačija, v otroštvu osovražena klasika, nerazumljeni pijanci, lenuhi in občasno, izprijenci. Presenetljivo sveže. Paše.
Skratka, kolobaril sem obilno in zagnano med romani, tragedijo, komedijo, domovino in tujino, dramo in nazaj.

V nekem trenutku se nato zazdi, da ni slabih knjig in avtorjev, ampak obstajajo le nesrečna naključja, po katerih dotična knjiga zgreši ciljno uho in posili naključno doseglega bralca, ne meneč se za želje, ne prvega ne drugega.
Naključje, naključje, višje sile, višji cilji…
In naključno dosegli, bi iz spoštovanja do avtorja, in doletele ga usode, menda zapisane v neštetih zvezdah, moral -se mi zdi- srkniti vsiljeno mu branje in poslušati kaj mu ima avtor povedati, nedvomno do zadnje zapisane besede. In tako nato počnem.
Iz vljudnosti. In olike. In kot pravim, spoštovanja.

Nekega dne, tako izberem naključno, po obliki, barvi, velikosti in legi knjige na polici.
Za foro, iz dolgčasa, iz pomankanja svežih namigov…iz objestnosti…
Nato, ne vem natančno zakaj, izbiram tako še dolgo za tem.
S polic najraje klatim tiste visokoležeče, kotne, nevpadljive in neugledne po videzu, neznanih avtorjev in naslovov, tudi miže…
O ja te potegne.
Zmes loterije, naključja, firbca, usode, presenečenja in včasih sreče.
V nesrečni roki, sem in tja, seveda po spletu naključij, ki jih vodijo višje sile, občasno konča tudi težko prebavljiva krama, ki zna biti preveč tudi za ljudi širokega duha in tolerantnih misli. Pa bi vas iz olike… spomnil…še na spoštovanje, in …zdaj že…ničvredno nepotrebno vljudnost…

V peklenskih mukah žvečim neljube mi vsebine, a si vseeno prisežem, da preberem vse…kot sem rekel…do zadnjega lista, ne glede na obupno nevrotično, votlo vsebino, pa četudi končam na individualnih terapijah.
Da, da…iz ničvredne, nepotrebne vljudnosti, bedastega spoštovanja in ja, nekakšne…kakšne olike neki, lepo vas prosim?
Nato sem brezglavo, pravilo uvedel tudi za domači, še ne raziskani fundus, kolikor ga pač še je in tu se je prava štala šele začela…
Pa je bilo zabavno…do neke mere…na začetku…

Pravzaprav vse do zgoraj omenjene debate in vzroka za mojo literarno stagnacijo, ki me že tri mesece ne izpusti iz krempljev, mi krade čas in krati spanec ter velikemu trudu navkljub še traja in traja.

Tisti dan sem z domače police potegnil težo. Velik kaliber. Malce ne pozorno. Res brezglavo. Menda zaradi barve. Splet okoliščin, seveda. Zdaj vem, da me jih čaka skupaj osem, mastnih, sedemsto listnih bajs.
Še zadnjič…iz olike, vljudnosti in spoštovanja…
Začetek je asketski, skorajda puščavniški.
Prične se s črko A,a, končuje menda z Ž,ž.
Mimogrede…trenutno sem pri F, kot…
Fuentes,Carlos, mehiški pripovedovalec in romanopisec; r.1928. Slika sodobno družbo in eksperimentira v iskanju proznega izraza, pogosto se prepušča sanjam in podzavesti. Dela; La muerte de Artemio Cruz; La región más transparente…

Tisoč listov ( it.Millefoglie; fr. Mille-feuille) spominja na domačo kremšnito.

Recept:
Za 10+ oseb

Vir recepta,
http://www.gurman.eu/recepti.php?S=6&Article=1953

Slaščičarska krema:
5 dl mleka
4 jajca
100 g sladkorja
2 vaniljeva sladkorja
1 žlička limoninega soka
2 lista želatine
ščepec soli
1 vaniljev strok

Drugo:
150 g jagodičevja
2 žlici pistacijevih jedrc
3 žlice sladkorja v prahu

Predpriprava:

■ Listnato testo odmrznemo.
■ Želatino namočimo v malo vode.
■ Pečico segrejemo na 180 °C.
■ Testo razdelimo na dva dela, ki ju v obliki pekačev razvaljamo na debelino hrbtne strani noža.
■ Dva pekača oplaknemo s hladno vodo, potem pa nanju položimo po list testa. Testo prepikamo z vilicami, podolžno razpolovimo, potem pa ga po širini trikrat prerežemo, da dobimo 16 kvadratov

Priprava:

■ Pekača s testom za 25 do 30 minut potisnemo v segreto pečico.
■ Mleko pristavimo z razpolovljenim vaniljevim strokom, zavremo in odstavimo.
■ V loncu, na katerega se prilega naš kotliček, pristavimo malo vode za vodno kopel.
■ Beljake s ščepcem soli stepemo v čvrst beljakov sneg.
■ V kotličku penasto umešamo rumenjake in sladkor, potem pa med stepanjem postopoma prilijemo vroče mleko, iz katerega smo odstranili vaniljo. Kotliček položimo nad vodno kopel, vsebino pa stepamo, da se zgosti.
■ Zgoščeno kremo odstavimo in vmešamo beljakov sneg, ožeto želatino, vanilij sladkor in precejen limonin sok. Kremo pustimo, da se ohladi in nekoliko zgosti.
■ Jagodičevje očistimo; večje sadeže zrežemo na manjše koščke.
■ Pistacije grobo sesekljamo.

serviranje
Na štiri krožnike položimo po košček testa. Namažemo jih s kremo, ki jo prekrijemo z naslednjimi koščki testa. Postopek ponavljamo, da porabimo vse sestavine; na vrhu naj bo krema. Po kremi na vrhu razdelimo pripravljeno sadje, vse skupaj pa potresemo s sesekljanimi pistacijami in sladkorjem v prahu. Tisoč listov (ital. millefoglie) je znana italijanska sladica.

nadomestek
■ 5 centimetrov vanilijevega stroka lahko nadomestimo z 1 žličko, 20 centimetrov pa z 1 žlico vanilijevega izvlečka (ekstrakta).
■ Jagodičevje nadomestimo z aromatičnim sezonskim sadjem.

izboljšanje
Slaščičarski kremi lahko primešamo čokolado, kavo, lešnike ali podobno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , , , ,

Deliverance

39 komentarjev 7.06.2008 Muki

Srečal sem ga na izhodu iz trgovine oblečenega v modre delavne hlače in razvlečeno reklamno majico neke pivovarne, rahlo trhljenega in krepko porejenega.
Iz ust mu je prihajal v pozdrav dobrodušni bariton, podkrepljen z ubijalsko pijandursko sapo s katero bi menda lahko zatiral tudi veliki mrčes.
Videti je bilo, da je v blagi zadregi nalezljivega tipa, ki se je v momentu prenesla tudi name.
Sem namreč eden tistih oslov, ki jim postane neprijetno ob zadregi drugih.
Renično se mi je mudilo, tako da sva dejansko izmenjala samo nekaj vljudnostno površinskih in že sem se kipal v avto in že razmišljal kako mi nikakor ni bilo usojeno tega človeka spoznati bolj podrobno, bolj osebno in ali sem si tega sploh kdaj resnično želel.

Rekli smo jim hribovci. In mišljeno je bilo dejansko malce do bolj zaničevalno. Uradno so bili vozači, kar naj bi se slišalo lepše, v resnici pa jih je samo označevala kot drugačne in kakašne posebne koristi od leporečja menda niso imeli.
Bili so izključno moškega spola in to me zdaj, ko o tem razmišljam, mimogrede malce čudi.

V razredu smo imeli dva. Prvi velik, rdečelas, kodrast in pegast. Drugi, majhen debelušen, rdečeličen, ravnih rjavih las v katerih si lahko občasno ugledal ostanke poljskih trav.
Bila sta redkobesedna, resna in kot se spomnim povečini ves čas bolestno zaspana.
Ko sta v zanosu sem in tja naglo spregovorila, jima je iz ust običajno prihajalo nerazumljivo momljanje, kot da bi se jima v ustih skrival cel piščanec.
Posebnost obeh je bilo tudi nelogično ali nenavadno oblačenje, ki je večinoma mejilo na komedijo.
Običajno sta gonila kariraste “resne” hlače naključnih dolžin likane na multipli rob.
Ob posebnih priložnostih sta se prikazala v prozorno tankih belih srajcah, ki so ju delale še bolj drugačne in bedaste ter še bolj opazne kot sta si menda sama želela.
Oba sta bila tudi vedno brez šolskih copat in manjšemu so nogavice običajno lezle s stopal in prazno opletale pred prsti.
Tudi telovadne opreme nista imela in v kratkih hlačah jih nisem videl svoj živi dan.

Družbo sta si delala povečini sama in iskreno povedano, na videz sčasoma delovala povsem samozadostno.
Pa, da ne bo pomote, komunikacija je seveda obstajala, vendar samo na nekem površinskem, vedno pokroviteljskim in pretežno enosmernem nivoju.
Imela sta nekakšno državo v državi, ali bolje rečeno začasno karanteno, menda ne po lastni izbiri, ali malce pač.
In tako, vse dokler se nismo nekega dne dokončno razšli…

Manjšega sem nato prvič srečal na deseti obletnici valete, ko se je na začudenje vseh, vizualno popolnoma nespremenjen, prikazal na srečanju in za trenutek, kasneje postal celo nekakšna zvezda večera.
Molče je brzinsko tolkel špricerje in se sramežljivo smehljal, po nekaj urah celo sem ter tja povedal kakšno lovsko.
Nekajkrat je tudi nenadno s pestjo klepnil po mizi, da so bližnji prašičje zacvilili in se zbali za svoje mastne riti, nato pa rekel…aaa… bomo…alll… ne bomo…
Kasneje je v nekem trenutku tako resnično neopazno izginil, da menda še sam ni vedel kdaj in kam.

Veliki “come back” je tisti večer doživel v poznih jutranjuh urah, ko se je čudežno pojavil v ženskem stranišču, kjer ga je našla ena od bivših sošolk in nas o tem v solznem smehu seznanila.
Ležal je na tleh stranišča ob školjki, in straniščni papir, ki se je iz držala vil navzdol proti tlem, mu je delno ovijal glavo, se motal okoli vratu in se iztekal nekje na roki, ter za tiste z bogato domišljijo, dajal vtis nekakšne neizgotovljene, ponesrečene mumifikacije.
Brezbrižno se je pajsal v lastnem soku, obložen z izvrženimi na pol prežvečenimi kosi prekajenih klobas in krompirja in izgledal…menda žalostno…ali…kaj jaz vem…morda smešno.

Pijansko razigrana druščina ga je smeje se zvlekla ven, ga osvežila s hladno vodo, ga malce popedenala in ko se je malce ovedel ter se pričel prestrašeno smehljati, odobravajoče spodbujala in trepljala po ramenih.
Videti je bilo, kot bi ga vzeli za svojega in sebi enakega, kot da se je vrnil davno izgubljeni zatajeni sin.
Celo svojega dela zapitka mu ni bilo treba plačati in ne bi se čudil, če bi izvedel, da je imel drugi dan v denarnici več denarja, kot ga je tisti večer vzel s seboj.
Druščino je s svojim kozlanjem dobesedno fasciniral.
Ekstra zanj je v stranišče, na krilih omamljenih, celo priplaval prelivajoči se glažek hladnega špricerja…
Desetletnih odpustkov in blagoslova zbranim, navkljub, se mi zdi, velikim pričakovanjem množice ni podelil in tudi solze radosti niso dočakali. Le zadovoljno je rignil, se bedasto nasmehnil in to je bilo tudi vse.

V smehu so ga na rokah dobesedno ponesli v taksi, obilno otovorjenega s frazami: faca, model in tis ta glavn. Se mu svinjsko dobrikali ter govorili o njem še nekaj časa za tem, ko je že odšel, kot da bi ravnokar presegel samega sebe in vse nas…

Tudi tisti večer o njem nisem izvedel popolnoma nič, kar je na žalost ali srečo (nisem si povsem na jasnem) ekvivalent temu, kar sem o njem vedel tudi prej.

Spraševal sem se koliko smo vplivali na njegovo osebnost z ignorantskim, zaničevalnim odnosom in ali bi lahko vse skupaj morda izpadlo tudi drugače?
In preden si razjasnim o čem bi hipotetično sploh lahko govorila in kam bi bolj konkretno druženje oba pripeljalo, mi misli preglasijo besede enega od navzočih sošolcev…
Besede, ki so mi tisti večer, še dolgo za tem, ko je famozni Hillbilly že zapustil prizorišče in poniknil v nadaljnjo, desetletno anonimo, zvenele v glavi…
“Ej, folk a kdo ve, kako je modelu sploh ime?”

V bližnjem neonesnaženem gozdičku si naberite dišečih bezgovih cvetov iz katerih boste pripravili osvežilen bezgov sirup, ali pa v testu ocvrte bezgove cvetove.

Recept:
1,5 litra sirupa
(do 5 lit. redčenega soka)

Bezgov sirup

25 bezgovih cvetov
1 kg sladkorja
1 liter vode
4 limone (ne škropljene)

Priprava

V vodo stresite sladkor in kuhajte do vretja. Ko zavre kuhamo še 5-10 minut, da se malce zgosti. Ohladimo do mlačnega. V mlačen sirup narežemo 1 limono z lupino vred in dodamo še 25 očiščenih bezgovih cvetov brez zelenih pecljev. Pustimo stati od 12-24 ur, nato pa sirup precedimo skozi gosto cedilo ali gazo. Na koncu dodamo še sok treh limon oziroma po okusu.
Sirup redčimo v poljubnem razmerju z vodo. V kozarec dodamo kocke ledu in rezino limone.
Žličko ali dve ga lahko dodamo tudi v kozarec ohlajene suhe penine.

Recept:
4 osebe

Ocvrto bezgovo cvetje v testu.

3 jajca
15 dkg moke
8 večjih bezgovih cvetov s peclji
1 dcl vode(oz. po potrebi)
akacijev med(ali bezgov sirup)
sladkor v prahu
sol, kristalni sladkor

Priprava

Rumenjake ločimo od beljakov. Iz rumenjakov, moke, žličke sladkorja, ščepca soli in vode naredimo gladko testo. Beljake stepemo v sneg in jih vmešamo v testo. Cvetove pomočimo v testo in spečemo v ponvi z oljem. Ko namočen cvet položite v ponev, s pecljem potisnete cvet proti dnu ponve, da se lepo splošči in se lepše zapeče.
Cvetove zlatorumeno ocvremo, odcedimo na papirnatem prtiču, posujemo s sladkorjem v prahu in medom ali bezgovim sirupom.

Cvetove ne nabirajte ob prometnih cestah in jih pred cvrtjem ne perite z vodo.Le vizualno jih preglejte in odstranite morebitni mrčes. Sveži cvetovi v zaprti posodi v hladilniku zdržijo tudi 3 dni.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice, prigrizek Tagi: , , , , , , , , , , , , ,

Moj boj

54 komentarjev 29.04.2008 Muki

Ta objava bi morala govoriti o nečem povsem drugem. Govoriti bi morala o rdečih češnjah, o Mrletu in meni. O otroštvu in poletju, o prijateljstvu.
Izbral sem recept, ki naj bi zgodbo spremljal in pripravil sestavine, ki so potrebne za utelešenje izbranega peciva z znano zvenečim imenom, Macarons (fr.).
Zavajajoče ime seveda nima nič skupnega z makaroni oziroma testeninami.
Po sestavinah in postopku izdelave bi jih uvrstil med nezahtevno pecivo, ki naj bi ga brez težav pripravil tudi popolni aberveznik.
Narejeni so, oh kako preprosto, iz samo treh sestavin. Sladkor, beljak, mandlji, plus poljubni nadev. Skorajda ponižujoče za relativno izkušenega mazača.
Tu pa se preproščina, videno-pričakovanega, nepričakovano, magično zakomplicira in izsili, da se odločim spremeniti spremljajočo objavo oz. tekst ter tokrat pišem – samo in konkretno izključno exkluzivno – o objavljenem receptu.

V takšni-francoski-obliki jih pri nas ne poznamo in tudi videl in jedel jih še nisem v naših krajih.
V polovični različici-brez polnjenja-jih ponuja naša draga Felicita K. v eni od svojih knjižnih izdaj pod imenom makroni in to je seveda tudi vse kar sem o njih izbrskal pri nas.
Torej, bodite makroni. Čokoladni makroni.

Nastanek in ime izbranega posladka naj bi po nekaterih podatkih prihajalo iza zidov enega od italijanskih samostanov in sega v dalnje leto 1792.
Prvotna oblika se je seveda razlikovala od danes znane in razširjene in je bila bolj sorodna Amarettom, osnovne sestavine pa so ostale praktično nespremenjene do današnjih dni.
Veliki remake prvotnih samostanskih makronov so okrog leta 1930 naredili seveda francozi.
Če smo še bolj natančni, za današno obliko je menda kriv francoski slaščičar Pierre Desfontaines, ki jih je v takšni obliki, takrat prvič ponudil v čajnici in slaščičarski delavnici Ladurée.
Dva ovalna mandljeva piškota je združil v sendvič, polnjen s slastno čokoladno kremo imenovano, ganaše.

Z inovativno obliko in polnjenjem je Desfontaines na strežaj odprl vrata bolj pogumnim in makroni so iz osnovne bež barve, explodirali v mnogih barvah in še več okusih.
Seveda so postali francosko tradicionalno pecivo in se do danes, po zaslugi pariških slaščičarjev, razširili v vse svetovne prestolnice od Londona do Tokia.
Najbolj znan pariški izdelovalec je seveda sloviti Pierre Hermé, čigar izdelki so postali malodane kultni, njegova kuharska knjiga pa ne sme mankati ob vašem kuhinjskem pultu.
Potem je tu še londonski maher Paul Boulangerie, tokijski Joël Robuchon ali pa zadnji preostali Manhattanski, luksuzni, Fauchon.
Skratka z njimi se baše celi svet in zakaj se ne bi koneckoncev tudi jaz, ali mi?

Prva težava, ki me je doletela, je dobesedno obilje receptov, ki se razlikujejo po tehnologiji in različnih variacijah-razmerjih sestavin.
V drugo se pojavi še množica diskretnih svaril o grozoviti težavnosti izdelave makronov, ki pa sem si jih tolmačil, kot javkanje nesposobnih diletantov, ki o kuhi in peki nimajo niti najmanjšega pojma.
In sem preletel celi svet-splet in kukal na stranice znanih kuharjev ter za nasvete baral najbolj znane svetovne food blogerje.
Prevdarno sem izbral prvi recept, ki je bil podkrepljen še z zelo prepričljivimi fotografijami brezhibnih makronov in začel.
In končal, neuspešno..
Seveda se ni zgodilo prvič. V preteklosti mi je kak recept izsilil tudi do pet ponovitev.
In sem krivdo zvalil na recept in lažnivega pacača, ki si je tako lažniv recept sploh drznil objaviti.

Pa sem brskal dalje in se odločil za drugega.
In je bil rezultat drugega identičen prvemu.
Seveda je bil resnično ničelno klavrn, kar me prisili, da zadevo vzamem skrajno-dosledno resno in seveda še bolj natančno.
Tretji recept se konča v prvem poiskusu enako kot prva dva, vendar se ga odločim še enkrat ponoviti, zaradi možnosti pri odstopanju pri temperaturi peke.
Četrti polom.

Četrti recept sem iskal deset dni. Z natančnostjo navodil in fotografijami celotnega postopka me dokončno prepriča in mi da nov zagon.
Zdejle bo, zdejle pa bo…
Padec pete “reublike” je bil skrjno boleč in ponižujoč, začela mi je padati morala.
Na tem mestu se odločim, da bom zadevo speljal do konca pa če bo to zadnja stvar, ki jo bom naredil v svojem življenju in jo objavil na spletu.

Peti recept sem iskal šest dni in že je kazalo, da se bo objava malce zavlekla.
Ponavljal sem ga trikrat in enkrat celo doživel polovični uspeh.
Makron se je dvignil v višave po natanko treh minutah in vseh pravilih, se v osmi minuti sesul sam vase, vendar vseeno obdržal obliko s klasično “nogico”, kot se za pravilno izdelan makron spodobi.
Osmi delni polom s pridržkom.

Začnem razmišljati, da bi vzel teden dni dopusta in nasprotnika dokončno fino-slastno diskretno “zaklal” in zmagal ter za vedno končal to poglavje.
Četrti teden me žena ob odhodu v trgovino vpraša, če kupi kilo mandljev in 60 jajc za naslednji mesec mojega boja. Odgovorim pritrdilno.
Od enajstega poiskusa dalje spim slabo in zdi se mi, da razmišljam in sanjam samo še o makronih.
Obsesija.

Po dvanajstem neuspehu si obljubim, da v življenju več ne poskusim mandljev in istočasno iz neznanega razloga pričnem sovražiti Francoze.

Mesec je okoli. Porabil sem dve roli peki papirja 2,2 kg mandljev, več kot 5 kg sladkorja in jato jajc. Napredka ni.

Poiskus številka, xx. Po dveh minutah se čokoladni makron dvigne na delovno višino in po 6 minutah še stoji. Temperatura pečice 175 stopinj.
Program “goli ventilator”. Sobna temperatura 22 stopinj. Zračni pritisk 1015 mb in raste.
Vreme, sončno 17 stopinj, vlažnost ozračja 85%
Sedma minuta… nervozno hodim po stanovanju in se nato naglo vračam k pečici ter pogledujem skozi steklo v “sarkofag”.
Temperaturo spustim na 160 stopinj in upam v najbolje.
Osma minuta… makron izgubi četrtino višine, vendar še ni v smrtni nevarnosti.
Deveta minuta…padla je odločitev. Odprem pečico in makrone položim na dnevno svetlobo. Stojijo…še stojijo…obstojijo.
Končno mi je uspelo. Vsaj za silo. Zakaj? Ne bi vedel. Se mi niti ne sanja. Ne sprašujte me. Pojma nimam. Višja sila.

Bili pa so resnično slastni. S tisto hrustljavo krhko skorjico in mehko sočno sredico so nas vse navdušili. Kraljevsko! Francosko!
Pospravili smo jih v pičlih petnastih minutah.
Je bilo vredno? Mislim da. Sicer ne samo zaradi okusnega peciva…v tem je bilo nekaj več, menda mnogo več.
Preiskusite se.

Za osebe s trdnim karakterjem :) . Čokoladni makroni (Macarons) polnjeni s čokoladno ali karamelno kremo.

Recept:
do 20 sendvič makronov

180 g sladkorja v prahu
110 g mletih lupljenih mandljev
25 g kakava
95 g beljaka
45 g kristalnega sladkorja

Sol in par kapljic limoninega soka(predvsem psihološki učinek :) )

Priprava:

Beljake stepemo in vmešamo kristalni sladkor, ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka.
Mandlje fino zmeljemo in zmešamo s sladkorjem v prahu ter dodamo kakao.
Mešanico mandljev in sladkorja nežno vmešamo v stepen beljak.
Na peki papir nabrizgamo kupčke v velikosti večje češnje in počakamo, da se sploščijo in malce posušijo (15 minut). Pečemo pri temperaturi 160 stopinj, 10 do 15 minut.
Ohladimo na pekaču preden jih odstranimo. Polovičko namažemo s poljubno kremo, pokrijemo z drugo ter rahlo stisnemo (sendvič).

V primeru, da želimo obarvane makrone, uporabimo živilske barve ali sadje z močno barvo (maline, borovnice) kakao pa izpustimo!

Čokoladna krema:
100 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)
100 ml sladke smetane
30 g masla

Priprava:

Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano in maslo segrejemo ter takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo.
Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Sladice Tagi: , , , , , , , ,

Fobijo mam, pa je nikomur ne dam

54 komentarjev 31.03.2008 Muki

Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.

Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija – strah pred pajki. In mi je lažje živeti.

Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.

Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.

Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.

Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.

Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.

Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.

Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php

Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija

Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.

Recept:
6-8 oseb

500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin

Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Nazaj


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM