Objave v kategoriji 'prigrizek'

Hobotnica po ljubljansko drugič – 2/4

15 komentarjev 7.12.2008 Muki

…..

Torej, če bi v soboto zjutraj krenil k mesarju po svinjsko kračo in bi me na poti kdo vprašal kam sem namenjen, bi mu odgovoril, da k mehaniku. Če bi šel k frizerju bi rekel, da grem k psihiatru in če bi hitel po tople rogljiče bi bil takorekoč namenjen k župniku.

Vsi trije so bili tudi »prijatelji«. Javno sta se sicer družila predvsem, mesar in brivec, pek pa je bil le občasni, oziroma član po potrebi in po povpraševanju.
V zelje si niso hodili, so si pa informacije – »novice«, ki so se stekale v njihovih ordinacijah vsaj delno zaupali ob nedeljski partiji šaha in jih vlagali v nekakšen skupni fundus za hude čase, čigar ključar in upravljalec je bil brivec osebno.

Tako smo pri mesarju večkrat naleteli na tablo z napisom »sem pri peku«, in pri brivcu z napisom »sem pri mesarju«. Enako pa seveda tudi v drugih možnih kombinacijah.
Opoldne je pri peku na primer večkrat dišalo po pečenih rebrcih in pri brivcu po slastnih krofih.

Brivec je bil menda lider tria fantastikus, najtrši vezni člen in genialni »zločinski« um, ki je navezo dodobra utekel in zrutiniral.
Drugače pa…se je ob hladnem špricerju in trenutku spozabe, z omrtvičenim jezikom, predvsem mesar rad hvalil, da brez njega, njegove modrosti, dobrote in pomembnosti, celoten kraj takojci propade.

Arhivsko gradivo o prebivalcih in njihovi psihološki profili so bili tako iz leta v leto debelejši, obsežnejši in natančnejši.
Pri brivcu si na primer lahko izvedel kaj te v prihajajočem dnevu, tednu ali mesecu šele čaka.
Pred teboj samim je na primer vedel, kdo te bo obiskal, kdo si bo prišel kaj sposodit ali pa, kaj je pri tvojem prvem sosedu novega. Vedel je tudi kje in kdaj te lahko doletijo morebitne nepričakovane skrbi.
Seveda je bil dodobra seznanjen tudi z zdravstvenim stanjem strank kot, da bi imel direkten vpogled v zdravstveno kartoteko in te včasih spomnil, da bi bil čas za obisk pri zdravniku.
Govorilo se je, da je za lokalnega poštarja napovedal celo dan in kraj smrti…

…..

Naprej naslednjič.

Račja pašteta s tartufi se odlično maže na popečeno francosko štruco.

Recept:

70g račjih jeter
70g hamburške slanine
20 g masla
40g čebule
20g česna
Čajna žlička sesekljanih tartufov (beli ali črni)
žlica olivnega olja
1/3 čajne žličke mletega pimenta
1/3 čajne žličke mlete kumine
¼ čajne žličke popra(oz. po okusu)
Ščep muškata, timijana, bazilike, majarona, peteršilja, za noht lovorja, glavica ene nageljnove žbice, sol po potrebi.

Priprava:

Čebulo in jetra drobno sesekljamo. Slanino zrežemo na manjše koščke.V ponvi segrejemo žlico olja in dodamo čebulo, slanino ter sesekljana jetra in pražimo 5-10 minut.
Medtem v terilniku stremo skupaj vse naštete začimbe s česnom, da dobimo dobro vezano začimbno mešanico. Pražena jetra odstavimo in počakamo nekaj minut nato pa jih stresemo v električni sekljalnik-mikser, dodamo maslo in postopoma dodajamo mešanico začimb.
Ni nujno, da uporabite vso začimbno mešanico. Dodamo maslo in na koncu še sesekljane tartufe. Solimo po potrebi.
Namesto svežih tartufov lahko uporabite tudi tartufato(30% delež tartufov). Namesto račjih lahko uporabimo piščančja jetra.

Z žlico iz paštete oblikujemo žličnike in serviramo s še toplimi popečenimi rezinami francoske štruce, ki smo jih pred peko namazali z maslom.

  • Share/Bookmark

Kategorija: hladna predjed, prigrizek Tagi: , , , , , , , ,

Hobotnica po ljubljansko prvič – 1/4

18 komentarjev 30.11.2008 Muki

Med tednom v pozni jeseni je bil krajevni trg običajno uspavan in zapuščen. Na njegovi sredi so stali trije stari kostanji, ki so svoje listje letos odvrgli kasneje kot običajno.
Veter se je leno kopitljal po trgu in vlačil listje zdaj levo, zdaj desno kot, da se ne more odločiti kaj bi z njim ali s samim seboj.
S pročelij modrih in rumenih stavb, ki so si zrle nasproti z vseh štirih strani trga, so se v lahnem jesenskem vetercu zibale cvileče table z napisi obrtnikov, ki so bili srce in duša majhnega kraja na robu Ljubljane.
Pod eno od njih je tisto jutro pričela nastajati neobičajna gneča…

…..

Stiliziran, zakrivljen francoski rogljič, roza svinjski repek in glavnik z prifrknjenimi brčicami a la Poiro, so tvorili jedro trga, domorodci pa se pomembnosti njihove prisotnosti povečini niti niso zavedali.

Pek, mesar in brivec. Seveda so bili za kraj pomembni. Za nekatere zaradi samih storitev, ki so jih nudili, za druge pa s povsem drugega vidika, predvsem psihološko-socialnega. Koristi so bile običajno obojestranske, največkrat pa se je dejansko poznalo le omenjeni trojici in to predvsem in izključno na njihovih denarnicah.

In smo jih lokalni prebivalci sčasoma, za hec poimenovali po svoje in tako je brivec postal psihiater, mesar mehanik in pek župnik.
Ironija poimenovanja je bila seveda v tem, da so vsi trije vzdevkom primerno tudi dejansko funkcionirali.

Brivec je bil uspešen lokalni psihiater in sodni mediator, ki je v »ordinaciji« med urejanjem brčic svojih strank, pretežno reševal in poleg las in brkov urejal in gladil tudi medsebojne spore lokalnega prebivalstva ali pa delil življenske nasvete zaskrbljenim ter sprtim.

Mesar je bil dejansko odličen mehanik, ki je na dvorišču za mesarijo šraufal stare mopede svojih strank, ter se v mesariji nemalokrat pojavil z rokami zašmiranimi do komolcev, bil pa je tudi občasni bančnik h kateremu so ljudje hodili po zanesljive finančne nasvete in tudi manjša posojila.

Pek, kot najmlajši in »najlepši« od trojice pa je prevzel vlogo lokalnega spovednika-župnika, ki so mu neutolažene ženske v bližini tople krušne peči brez zadržkov zaupale najtemačnejše grehe in podrobnosti svojega življenja, bil pa je znan tudi kot pisec romantične poezije, ki jo je objavljl v lokalnih novicah in dejansko zadnji v hierarhiji trojice…

Naprej naslednjič.

Francoska štručka -bageta (baguette), nenadomestljiva podlaga za slastne namaze in kanapeje ali pa kot samostojen prigrizek.

Recept:

50-60 dkg bele moke
35 g svežega kvasa
žlička sladkorja
2 žlički soli
1 žlica olivnega olja
topla voda

Priprava:

Moko stresemo v posodo, na sredini naredimo jamico v katero nadrobimo svež kvas, dodamo žličko sladkorja in zalijemo z decilitrom tople vode. Ko se kvas dvigne(5-15 minut) dodamo še 2-3 dcl tople vode, sol, olje in vse skupaj gnetemo dokler se testo ne loči od posode. Testo nato vzhajamo cca 40 minut. Vzhajano testo razdelimo na 4 hlebčke.
Štručke oblikujemo na sledeč način:
Hlebček z rokami malce sploščimo in oblikujemo v polkrog. Zgornji rob testa zapognemo čez polovico do drugega roba testa in ga potlačimo, da se sprime. Nato zapognemo spodnji rob proti navzgor in ga potlačimo, da se sprime. Ko nekajkrat postopek ponovimo se štručka že samostojno oblikuje, malce pa jo tudi posvaljkamo, da se raztegne na željeno dolžino( 50-60 cm).
Oblikovano štručko preložimo v pekač in jo vzhajamo še 10-20 minut. Vzhajano štručko prečno 4-5 krat zarežemo z ostrim nožem.
V še hladno pečico, na dno postavimo nizko posodico napolnjeno z vročo vodo nato pa pečico segrejemo do 230 stopinj.
Štručke pečemo v ogreti pečici, približno 20 minut oziroma do zlatorumene barve.

  • Share/Bookmark

Kategorija: prigrizek Tagi: , , , ,

Bagdad, Panama, Mombasa…

23 komentarjev 14.09.2008 Muki

Mrači se. Stopim do hladilnika in z rešetke snamem ohlajeno steklenico, ki je na hladnem že dober teden.
Mimogrede preverim še pečeno okroglino, ki se je hladila na leseni deski in čaka, da temperaturno dozori.
Obe zadevi zbašem, vsako v svoj papirnat škrnicelj in zapustim hišo skozi zadnja vrata, na domač vrt.
Pošasti, ki so se nakopičile v škatli kratkoročnih slabih spominov so se počasi razblinjale in se zadovoljne zlivale s temo na domačem dvorišču, ki jih je voljno vsrkavala.
Sezujem copate in na vrt stopim bos…

Temnomoder polmrak  počasi seda na domač poraščen vrt, po katerem se je širi vonj sveže pokošene trate in cipres.
Mimo temnih senc drevja in grmovnic, počasi stopam po toplem, starem kamnitem tlaku, proti travniku in čez…
Mamljiva vsebina, ki jo nosim pod pazduho me izmenjaje hladi in greje.

V glavo se mi zaletavajo pijani majski hrošči in zvok večerne travniške džungle se meša z zvokom mojih stopinj po visoki travi.
Ko zagledam sence visokih storžcev – lesenih prekelj poraslih s stročjim fižolom vem, da sem blizu.
Z rokami odmikam gosto rastje kosmatih plezalk, ki mi svoje listje lepijo na majico in se med njimi prebijam v središče vrtička, kamor sem pravzaprav tudi namenjen.

»Si ti?« vpraša z dobrodušnim glasom v temo in mi namami nasmeh.
»Jaz ja,« odgovorim.
Sedel je na leseni klopi narejeni iz starih železniških tramov, učvrščenih z velikanskimi črnimi klamfami in počasi kadil.
Prisedem, in iz olajšanja, nekako, kot vzdihnem.
»Zakaj vzdihuješ?« vpraša .
»Mah. Odpada veš. Nesnaga. V takšnih toplih petkovih večerih se to rado dogaja, pravim. In paše.«
Škrnicelj postavim na mizo in izvlečem steklenico, ter jo postavim na sredino.
On iz zaboja za hrbtom, v katerem je hranil pol domače kuhinje, izvleče kos preproste bele sveče, in jo prikuri.
Oba dobiva zdaj bolj jasne obrazne poteze, čeprav zaradi migetajočih senc bolj trde, ostre.
»Uh si grd, iz leta v leto bolj. Ta škrnicelj bi moral imeti na glavi in ne pod pazduho,« pravi z nasmehom na ustih in mi ponudi roko v pozdrav.
»Ja, menda res. In ti si vsako leto bolj star, čuden in nor.«
»Ma, ja, čuden, nor…star…Hja, menda tudi res. Ampak starost je privid. Velika prevara. Jaz temu ne nasedam« pravi.
»Imaš kozarce s sabo?« vpraša.
»Žal ne.«
In čudežna skrinja za njegovim hrbtom se zopet odpira, in pol ga skoraj izgine v njej.
Še preden zapre pokrov, vpraša:
»Imaš odpirač?«
»Nop«
»Pa kam se ti tako mudi človek? Ej, jej, jej…«
In ne, da bi počakal odgovor, že premetava nekakšno železje v tisti skrinji.
Ta tvoja fina, gosposka, v buteljkah niso zame pravi, ter mi zopet izvabi nasmeh, nato pa nalašč skremži obraz, ob požirku Batiča, ki sva ga srknila kar iz starih kozarcev za vlaganje.
»Probaj tole,« in izvlečem še toplo rožmarinovo pogačo. »Bolj primorska varianta, » pravim. »Da ti bo šlo vino lažje dol.«
»O, še topla,« zamomlja in odtrga grižljaj dva z zagorelo utrujeno roko.

Kot že večkrat, sem poslušal njegove zgodbe ter sočasno občudoval njegovo širino, iskrenost in preprostost, ki ji nikoli ni videti dna.

In je govoril o nekakšnih vročih, rdečih in rumenih puščavah, ter črnih in zelenih morjih, ki jih je davno nazaj videlo njegovo oko.
Nato je govoril še o ljudeh, ki jih je nekje daleč srečal in spoznal…
Bagdad, Panama, Mombasa…
Govoril je in se smejal. Vmes tudi vzkliknil in povišal glas, če je bilo potrebno, ko je dobesedno opisoval kak pogovor ali dogodek, zavit v desetletja debele meglice.
Včasih je tudi malce potihnil in se pomenljivo zamislil, se nato samemu sebi začudeno nasmehnil, tako kot bi se dejansko znašel v neki davno doživeti zgodbi v nekem trenutku, in nato zamomljal…
Tako je bilo ja, točno tako…

Pozno v noč sva nato sedela in govorila še o tem in onem, se vrnila v sedanjost in skakala v preteklost, kasneje celo ogovarjala njegovo mlado korenje, paradižnik in poslušala rasti fižol, ker je menda tako, po njegovem tudi prav.

Ob mojem zvedavo naivnem vprašanju o velikih resnicah in globokih smislih, pa se je s prsti najprej počasi dotaknil čebulnega perja, nekako tako… kot, da bi božal Zlatolasko, nato pa prste previdno potisnil v rahlo zemljo in mirno rekel. Zdi se mi, da samo to šteje… Vidiš? Samo to…
In resnično zadovoljna, sva bila nato oba.

Za prigrizek Rožmarinova pogača.

Recept:
25 dkg moke
25 g kvasa
2 stroka česna
Žlička rožmarina
Žlička masla
Žlička olivnega olja
Sol, voda

Priprava:
Vzhajan kvas dodamo k moki, prilijemo 2 dcl tople soljene vode in dobro pregnetemo.
Testo vzhajamo 1 uro v hladilniku. Pregnetemo in vzhajamo še 1 uro na sobni temperaturi.
Pregnetemo in oblikujemo okroglo, za prst debelo pogačo in vanjo z hrbtnim delom noža vtisnemo zareze v obliki kare ali kocke.
Pečico segrejemo na 230 stopinj in pogačo pečemo 15minut. Nekaj minut pred koncem pečenja jo vzamemo ven in po zarezah nanesemo mešanico stopljenega masla, olivnega olja, česna, rožmarina in ščepca soli, ter pečemo še 5 minut.Po želji lahko dodamo tudi sesekljano temno olivo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, prigrizek Tagi: , , , , , , ,

Deliverance

39 komentarjev 7.06.2008 Muki

Srečal sem ga na izhodu iz trgovine oblečenega v modre delavne hlače in razvlečeno reklamno majico neke pivovarne, rahlo trhljenega in krepko porejenega.
Iz ust mu je prihajal v pozdrav dobrodušni bariton, podkrepljen z ubijalsko pijandursko sapo s katero bi menda lahko zatiral tudi veliki mrčes.
Videti je bilo, da je v blagi zadregi nalezljivega tipa, ki se je v momentu prenesla tudi name.
Sem namreč eden tistih oslov, ki jim postane neprijetno ob zadregi drugih.
Renično se mi je mudilo, tako da sva dejansko izmenjala samo nekaj vljudnostno površinskih in že sem se kipal v avto in že razmišljal kako mi nikakor ni bilo usojeno tega človeka spoznati bolj podrobno, bolj osebno in ali sem si tega sploh kdaj resnično želel.

Rekli smo jim hribovci. In mišljeno je bilo dejansko malce do bolj zaničevalno. Uradno so bili vozači, kar naj bi se slišalo lepše, v resnici pa jih je samo označevala kot drugačne in kakašne posebne koristi od leporečja menda niso imeli.
Bili so izključno moškega spola in to me zdaj, ko o tem razmišljam, mimogrede malce čudi.

V razredu smo imeli dva. Prvi velik, rdečelas, kodrast in pegast. Drugi, majhen debelušen, rdečeličen, ravnih rjavih las v katerih si lahko občasno ugledal ostanke poljskih trav.
Bila sta redkobesedna, resna in kot se spomnim povečini ves čas bolestno zaspana.
Ko sta v zanosu sem in tja naglo spregovorila, jima je iz ust običajno prihajalo nerazumljivo momljanje, kot da bi se jima v ustih skrival cel piščanec.
Posebnost obeh je bilo tudi nelogično ali nenavadno oblačenje, ki je večinoma mejilo na komedijo.
Običajno sta gonila kariraste “resne” hlače naključnih dolžin likane na multipli rob.
Ob posebnih priložnostih sta se prikazala v prozorno tankih belih srajcah, ki so ju delale še bolj drugačne in bedaste ter še bolj opazne kot sta si menda sama želela.
Oba sta bila tudi vedno brez šolskih copat in manjšemu so nogavice običajno lezle s stopal in prazno opletale pred prsti.
Tudi telovadne opreme nista imela in v kratkih hlačah jih nisem videl svoj živi dan.

Družbo sta si delala povečini sama in iskreno povedano, na videz sčasoma delovala povsem samozadostno.
Pa, da ne bo pomote, komunikacija je seveda obstajala, vendar samo na nekem površinskem, vedno pokroviteljskim in pretežno enosmernem nivoju.
Imela sta nekakšno državo v državi, ali bolje rečeno začasno karanteno, menda ne po lastni izbiri, ali malce pač.
In tako, vse dokler se nismo nekega dne dokončno razšli…

Manjšega sem nato prvič srečal na deseti obletnici valete, ko se je na začudenje vseh, vizualno popolnoma nespremenjen, prikazal na srečanju in za trenutek, kasneje postal celo nekakšna zvezda večera.
Molče je brzinsko tolkel špricerje in se sramežljivo smehljal, po nekaj urah celo sem ter tja povedal kakšno lovsko.
Nekajkrat je tudi nenadno s pestjo klepnil po mizi, da so bližnji prašičje zacvilili in se zbali za svoje mastne riti, nato pa rekel…aaa… bomo…alll… ne bomo…
Kasneje je v nekem trenutku tako resnično neopazno izginil, da menda še sam ni vedel kdaj in kam.

Veliki “come back” je tisti večer doživel v poznih jutranjuh urah, ko se je čudežno pojavil v ženskem stranišču, kjer ga je našla ena od bivših sošolk in nas o tem v solznem smehu seznanila.
Ležal je na tleh stranišča ob školjki, in straniščni papir, ki se je iz držala vil navzdol proti tlem, mu je delno ovijal glavo, se motal okoli vratu in se iztekal nekje na roki, ter za tiste z bogato domišljijo, dajal vtis nekakšne neizgotovljene, ponesrečene mumifikacije.
Brezbrižno se je pajsal v lastnem soku, obložen z izvrženimi na pol prežvečenimi kosi prekajenih klobas in krompirja in izgledal…menda žalostno…ali…kaj jaz vem…morda smešno.

Pijansko razigrana druščina ga je smeje se zvlekla ven, ga osvežila s hladno vodo, ga malce popedenala in ko se je malce ovedel ter se pričel prestrašeno smehljati, odobravajoče spodbujala in trepljala po ramenih.
Videti je bilo, kot bi ga vzeli za svojega in sebi enakega, kot da se je vrnil davno izgubljeni zatajeni sin.
Celo svojega dela zapitka mu ni bilo treba plačati in ne bi se čudil, če bi izvedel, da je imel drugi dan v denarnici več denarja, kot ga je tisti večer vzel s seboj.
Druščino je s svojim kozlanjem dobesedno fasciniral.
Ekstra zanj je v stranišče, na krilih omamljenih, celo priplaval prelivajoči se glažek hladnega špricerja…
Desetletnih odpustkov in blagoslova zbranim, navkljub, se mi zdi, velikim pričakovanjem množice ni podelil in tudi solze radosti niso dočakali. Le zadovoljno je rignil, se bedasto nasmehnil in to je bilo tudi vse.

V smehu so ga na rokah dobesedno ponesli v taksi, obilno otovorjenega s frazami: faca, model in tis ta glavn. Se mu svinjsko dobrikali ter govorili o njem še nekaj časa za tem, ko je že odšel, kot da bi ravnokar presegel samega sebe in vse nas…

Tudi tisti večer o njem nisem izvedel popolnoma nič, kar je na žalost ali srečo (nisem si povsem na jasnem) ekvivalent temu, kar sem o njem vedel tudi prej.

Spraševal sem se koliko smo vplivali na njegovo osebnost z ignorantskim, zaničevalnim odnosom in ali bi lahko vse skupaj morda izpadlo tudi drugače?
In preden si razjasnim o čem bi hipotetično sploh lahko govorila in kam bi bolj konkretno druženje oba pripeljalo, mi misli preglasijo besede enega od navzočih sošolcev…
Besede, ki so mi tisti večer, še dolgo za tem, ko je famozni Hillbilly že zapustil prizorišče in poniknil v nadaljnjo, desetletno anonimo, zvenele v glavi…
“Ej, folk a kdo ve, kako je modelu sploh ime?”

V bližnjem neonesnaženem gozdičku si naberite dišečih bezgovih cvetov iz katerih boste pripravili osvežilen bezgov sirup, ali pa v testu ocvrte bezgove cvetove.

Recept:
1,5 litra sirupa
(do 5 lit. redčenega soka)

Bezgov sirup

25 bezgovih cvetov
1 kg sladkorja
1 liter vode
4 limone (ne škropljene)

Priprava

V vodo stresite sladkor in kuhajte do vretja. Ko zavre kuhamo še 5-10 minut, da se malce zgosti. Ohladimo do mlačnega. V mlačen sirup narežemo 1 limono z lupino vred in dodamo še 25 očiščenih bezgovih cvetov brez zelenih pecljev. Pustimo stati od 12-24 ur, nato pa sirup precedimo skozi gosto cedilo ali gazo. Na koncu dodamo še sok treh limon oziroma po okusu.
Sirup redčimo v poljubnem razmerju z vodo. V kozarec dodamo kocke ledu in rezino limone.
Žličko ali dve ga lahko dodamo tudi v kozarec ohlajene suhe penine.

Recept:
4 osebe

Ocvrto bezgovo cvetje v testu.

3 jajca
15 dkg moke
8 večjih bezgovih cvetov s peclji
1 dcl vode(oz. po potrebi)
akacijev med(ali bezgov sirup)
sladkor v prahu
sol, kristalni sladkor

Priprava

Rumenjake ločimo od beljakov. Iz rumenjakov, moke, žličke sladkorja, ščepca soli in vode naredimo gladko testo. Beljake stepemo v sneg in jih vmešamo v testo. Cvetove pomočimo v testo in spečemo v ponvi z oljem. Ko namočen cvet položite v ponev, s pecljem potisnete cvet proti dnu ponve, da se lepo splošči in se lepše zapeče.
Cvetove zlatorumeno ocvremo, odcedimo na papirnatem prtiču, posujemo s sladkorjem v prahu in medom ali bezgovim sirupom.

Cvetove ne nabirajte ob prometnih cestah in jih pred cvrtjem ne perite z vodo.Le vizualno jih preglejte in odstranite morebitni mrčes. Sveži cvetovi v zaprti posodi v hladilniku zdržijo tudi 3 dni.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice, prigrizek Tagi: , , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM