Objave v kategoriji 'juhe'

Hobotnica po ljubljansko tretjič – 3/4

4 komentarjev 14.12.2008 Muki

……

Za primerno uslugo ali koristno kompenzacijo si tako pri njem lahko dobil tudi koristen namig, ki ti je prihranil marsikatero nevšečnost.

Sam pa je običajno z obiljem zaupnih informacij lokalno prebivalstvo na razne načine predvsem diskretno in prefinjeno šraufal, pajsal in izsiljeval.

Skratka, vedel je kdo komu kaj, kdaj in zakaj ter zakaj ne ali pač. Mešetarjenje z »novicami« je bila pač njegova specialnost.

Mesar je kot rečeno poleg šraufarije najbolj obvladal bančništvo-menjalništvo in naložbe.

V hudih časih, ob pomankanju trdne valute je bil dejansko »one and only«, ki je v sili mnoge rešil hudih zagat in znal priskrbeti praktično karkoli. Marki, Ljiri in Doljari so bili takrat njegovi najbolši prijatelji.

Bil je tudi zanesljiv odkupovalec in takojšen plačnik nepremičnin ali zemljišč propadlih ali zapitih prebivalcev, ki so bili vsi po vrsti mnenja, da je velika sreča imeti tako uslužnega in poštenega mesarja.

Včasih se je na domačem pultu, na račun velikih zaslug in uslug, znašel tudi kak kos mesa sumljivega porekla in dvomljivih organolepričnih lastnosti, kar pa glede na vse pretekle in bodoče bonuse niti ni bila tako strašna izguba.

Včasih bi moral tako v brivski »ordinaciji« tudi stisniti zobe, ker ti je brivec »pamet solil« s topimi škarjami ali britvijo, ali pa ti je sveže obrito brado zalil kar s čistim špiritom; na določene dneve v tednu pa kar z domačim šnopcem-krompirjevcem.

Sem in tja bi moral na primer jesti tudi »pravkar pečen«, tri dni star kruh, ki ti ga je »župnik« z velikim nasmehom na ustih in še večjim pozdravom v slovo brezsramno podtaknil v košaro.

Vendar je bil pek vseeno zgodba zase. V bistvu je bil rojen iskalec, skavt, dobavitelj, zbiralec »novic« in tretje uho in oko druščine za narodov blagor.

Njegovo sveto poslanstvo je bila predvsem skrb za duhovno in občasno tudi telesno zdravje rednih in manj rednih obiskovalk.

Imel jih je rad. In imele so ga rade.

»Novice«, ki so jih »stranke« hote ali ne hote, z malce vzpodbude ali celo brez, odlagale ob krušni peči pa je pek bogato in večkratno poplačal, na vedno isti in ovčicam najljubši način.

In je dejansko izvedel marsikaj. Večkrat tudi kaj, kar si menda ni želel, niti rabil.

In ga je vsebina slišanih besed, tako vse bolj pogosto pričela gnati tudi v bližnji bife, kjer je eventuelne grozote ekspresno raztapljal v belih špricerjih do nezavesti ter upal v blagodejni nastanek selektivne pozabe, ki pa je bila menda neubogljiva in zmuzljiva.

In je postal vir večine koristnih, zaupnih »novic«, ki pa so sčasoma pričele potovati predvsem enosmerno.

Debele koristi sta seveda imela predvsem druga dva, ki sta si sčasoma zarotniško ustvarila tudi takoimenovani »dosje sveže žemlje«.

Nato sta brezpogojno pričela zahtevati tudi prav določene »novice«, ki jih je potem pek, običajno prepoten zaradi psihičnega pritiska, po naročilu vlekel iz vroče žerjavice četudi je bil vročine vajen.

Za denar in materialne bonuse pa mu vsaj kolikor je bilo videti, osebno ni bilo več dosti mar.

…..

Naprej naslednjič.

Gratinirana francoska čebulna juha (fr. Soupe à l’oignon Gratineé) vas bo navdušila s svojo preprostostjo, žlahtnostjo in stoletno tradicijo.

Še preden je bila prvič objavljena in zapisana (leta 1651 v osnovni različici Pierre la Verenne), so jo z užitkom srebali francoski reveži in kralji.

Recept:

Za 4 osebe

1 žlica olivnega olja

2 žlici masla

4 srednje velike čebule (oz. čebula na osebo)

4 skodelice močne goveje juhe (oz.skodelica na osebo)

šilce konjaka , vina ali šerija

1 francoska štruca

20 dkg grojerja ali podobnega sira.

Sol, poper, timijan.

Priprava:

Čebulo razpolovimo in narežemo na tanke rezinice (ne sekljajte na drobno temveč na rezance). V višji posodi segrejemo olje in maslo ter dodamo čebulo. Čebulo počasi pražimo na manjšem ognju dokler enakomerno ne porjavi. Dodajte sol, poper timijan in zalijte s konjakom. Deglazirajte posodo in počakajte da alkohol izpari. Dolijte govejo juho, premešajte in zavrite. Kuhajte 15 minut in nato odstavite.

Juha lahko tako stoji tudi dalj časa.

Pred uporabo jo enakomerno porazdelite v ognjevarne posode, prekrijte s svežimi rezinami francoske štruce ali popečenimi kruhovimi kockami, po vrhu naribajte sir in potresete s timijanom. Gratinirate do zlato rumene barve.

Zaradi izdatnosti je lahko tudi glavni obrok.

  • Share/Bookmark

Kategorija: juhe Tagi: , , ,

Gobarjenje za telebane

22 komentarjev 10.11.2008 Muki

ljisic23fd0.jpg

Že nekaj let zapored s prijetno družbo gobarim v pokljuških gozdovih in tudi letos ni bilo nič drugače. Malce zabave in malce gozdnega potepanja pravzaprav toplo priporočam vsakomur. Glejte le, da ste v družbi zanesljivih ljudi, ki informacije o najdiščih (in razuzdanih žurih) ne bodo izdali v nobenem primeru, tudi, če bi jih podvrgli znameniti surfing mučilni metodi. To morajo biti ljudje s katerimi bi delili zadnjo skorjo kruha in s katerimi bi brez zadržkov jedli tudi nore gobe iz istega, polpraznega korita.

Tokrat torej o gobarjenju. No, o gobarjih pravzaprav. Seveda je gobarjenje kompleksno delo. Celo neke vrste znanonst in umetnost. Z njim pridejo pri gobarjih na plano mnogotere človeške lastnosti in talenti. Nekaj dobrih, nekaj slabih, no pri mnogih menda samo slabih.
Za boljši vpogled v zaključno jesensko gozdno dogajanje, neobremenjenim laikom in novopečenim, morebitnim gobarjem v napotek, navajam nekaj svaril in zlatih pravil gobarjenja.
Prvo gobarsko pravilo: Bodi v hosti prvi. Po možnosti še v trdni temi in z zanesljivo baterijo, ki lahko služi tudi kot orožje, ker le tako boš lahko prehitel stotero krvoločnih in pohotnih, konkurenčnih iskalcev in si do vrha napolnil svojo XXL košaro. Avto parkiraj na široko in zasedi čim več prostora, na morebitni preostali prostor pa navleci debele hlodovine in težkega skalovja, kar bo nedvomno odvrnilo morebitne slinarje s tvojega placa.

ljisicsoup213hx3.jpg

Drugo gobarsko pravilo: Ne izdajaj najdišč. Ko se zvedavi, konkurenčni hudiči rinejo okrog tvoje polne košare in ritolizniško sprašujejo: »Kje ste pa taku lepe nabral?«, jih vehementno pošljite v najgostejši, najtemačnejši in najbolj neprehoden del gozda, poln klopov in zlobne zverjadi, porasel z gostim smrečjem ali še bolje, v blatno močvirje iz katerega se po možnosti ne bodo več znali vrniti.

gobovajuha90hs9.jpg

Tretje gobarsko pravilo: Širi glas o divjih zvereh in pošastih iz nizke podrasti. Le tako boš vsaj delno zmedel, zavedel in prestrašil morebitno konkurenco. Z zgodbami o pokljuškem medvedu, ki ti je menda hotel storiti silo, ter o volku in Rdeči kapici, ki sta vse skupaj samo nemo opazovala z blago priprtimi očmi in ciničnim nasmehom na ustih, pa jih boš preusmeril v sušne in nerodovitne puščave kjer niti trava ne raste.
Skratka potrebno je biti prefrigan, izkušen, samozavesten, morda tudi malce podel. Morda tudi zelo podel. Plašni, naivni in odkritosrčni so že v izhodišču obsojeni na propad in globoko razočaranje. Če ne premorete vsaj treh od zgoraj naštetih »vrlin« vam gobarjenja ne priporočam. Morda bi bilo bolje, da v tem času v domačem gugalniku štrikate pisane zimske puloverje.

gobovajuha67gq4.jpg

Še najmanj, kar vas lahko tako nedolžno neizkušenega in nepripravljenega v neznanem gobarskem rajonu, polnem izprijenih mesarjev z nabrušenimi pipci lahko doleti je: prazna izropana košara, strgana palerina, ukraden pipec, poteptan in polomljen kompas, na pol požrt sendvič ter kot ultimativna gobarska grožnja, perje sveže praproti zataknjeno v vašo naivno rit!

Seveda vam potemtakem ne bo preostalo drugega kot, da boste razočarano-začudeni ženi prodajali zgodbice o preveč sušnem-vetrovnem vremenu, neprimernem terenu ali pa jokcali o nekakšni prazni luni in neprimerni relativni vlažnosti v gozdu. Z gobovo juho pa se bodo seveda greli in crkljali drugi.
Za hladno jesen in zimo  topla gobova juha z lisičkmi in pehtranom.

Recept:
200 g lisičk
2 dcl sladke smetane
2 krompirja
4 dcl mleka
4 dcl vode ali jušne osnove
½ čebule
2 stroka česna
Pol žličke suhega pehtrana, sol, poper, malo moke.
Priprava:
Čebulo drobno sesekljaj in svetlo popraži. Dodaj lisičke in počakaj dokler ne izpustijo vode. Nato dodaš česen in na kocke narezan krompir, dodaš žličko moke, premešaš in zaliješ z vodo in mlekom. Ko zavre dodaš sladko smetano in prevreš. Po dvajsetih minutah, ko je krompir kuhan ga tretjino pretlači z vilico, da se juha malce zgosti. Soliš popraš. Odstaviš z ognja ter dodaš pehtran. Premešaš, počakaš 5 minut in serviraš.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, juhe Tagi: , , , , , , ,

Tesnoba družinske skrivnosti

14 komentarjev 19.11.2007 Muki

 

Neugledno podrobnost iz družinske zgodovine bi najlažje označili kot “družinsko skrivnost”. Sama beseda, skrivnost, nam običajno vzbudi radovednost in če je poleg še beseda družinska, postane zadeva resnično misteriozna.
Družinske skrivnosti bi verjetno lahko razdelili v več različnih kategorij. Po starosti – obdobju nastanka skrivnosti, po obsegu in po seveda teži, oziroma resnični tehtnosti skrivnosti, da postane “družinska skrivnost”.
Večina družinskih skrivnosti, ki so jih na svojih močnih – ali pa tudi ne – plečih nosili pretekli rodovi, je bilo povezanih z družinsko častjo ali pa neposredno s takšnimi ali drugačnimi premoženjskimi zadevami. Bolj zanimiva kategorija so v vsakem primeru tiste povezane s častjo in dobrim imenom.
V večini primerov družinskih skrivnosti, ki so bile -ali pa so še - povezane z dobrim imenom, je velika večina – za strpnega človeka - povsem banalnih.
Naprimer “nora teta”, ki ga je veselo žingala in se, če je bilo treba, pogovarjala tudi z likalnikom. Kleptomanski stric, ki je v trgovinah neumorno basal čokolade v žepe kljub temu, da jih sam nikoli ni jedel. Ali bledolični bratranec z vohljaškim nagnjenjem do čipkastega perila, ženskih nederčkov in bogsigavedi česa vse še…
Vsesplošno hendikepirana soseska bi jih seveda z užitkom vrgla v “klado” in se naslajala nad njihovo sramoto.
In je legla črna megla…
In rodila se je skrivnost-posebnost, ali pa vsaj nekaj o čemer ne bomo govorili na ves glas in se trudili, da čimprej pade v pozabo in se ne razve, če se le da.

Seveda smo povprečni.
Tudi naša družina ima skrivnost. Po spletu, zdaj že povsem očitnih razlogov, smo jo po dolgih 15 letih – odkar je dobila ta skorajda mistični naziv – pripravljeni deliti z vami.
Odločitev ni bila lahka in še manj trenutna. Bila pa je preprosto skupna.
Glede na status družinskih skrivnosti si seveda zasluži vsesplošni konsenz in tudi pravico do veta (seveda mojega), glede na to, da sem osebni krivec za njen nastanek.
Prvi pogovor o tem, smo načeli ob skupnem nedeljskem kosilu kak mesec nazaj. Prvič od njenega nastanka pa do danes, so padle besede kot: “Razkrijmo.” in “Pa naj vejo.”  Ter razmišljanja v stilu: “Menda ne bodo s prsti kazali za nami?” in govorili: “To so tisti, to so tisti…”.
Navkljub vsemu, pa odločitev takrat ni padla. Vse skupaj smo zaključili s smehom in družinsko skrivnost obdržali. Vsaj začasno.
Ta konec tedna, ko se je družinska skrivnost – po skoraj polnem mesecu – zopet znašla za družinskim omizjem, je bilo seveda čutiti tesnobo in hkrati odločnost, da zadevo dorečemo. Zavedno obmolčimo ali za vedno razkrijemo družinsko skrivnost. Treznih misli in odkritih besed smo razblinili tesnobnost in sprejeli nepreklicno odločitev.
Skrivnost bomo razkrili. Z enim samim pogojem!
Pripravite jo in se nad njo naslajajte, samo ob dneh, ko bo nasmeh na vaših ustih in boste v družbi ljudi, ki jih imate radi.
Zahtevani pogoj je obenem tudi zadnji začimbni ščepec, ki jo naredi tako edinstveno in neponovljivo.
Seveda vam zaupamo. Sončna – Kremna Juha. :)   :)   :)   :)

Recept:

5 dkg čebule
20 dkg korenja
20 dkg cvetače
1 strok česna
1 mali paradižnik
košček peteršiljeve korenine
drobnjak
sol , poper
2,5 dcl sladke smetane
7 dcl mleka
1 l vode ali juhe
svež sesekljan peteršilj
popečene kruhove kocke

Priprava:

Čebulo pražimo, da postekleni. Dodamo nasekljano korenje, cvetačo, česen, paradižnik, peteršiljevo korenino zalijemo z vodo in dušimo do mehkega. Ko je zelenjava kuhana, jo spasiramo s paličnim mešalnikom, dolijemo vodo (jušno osnovo, lahko poguljufate tudi s jušno kocko ali vegeto), mleko, sladko smetano, sol in poper. Zavremo in vlijemo podmet iz cca. dveh žlic moke in 1,5 dcl mleka in neprestano mešamo s stepalko. Odstavimo. Pred serviranjem posujemo s peteršiljem ali drobnjakom. Serviramo s kruhovimi kockami ali popečenimi krhlji kruha.
Opcija: V krožnik dodamo žličko kisle smetane.

  • Share/Bookmark

Kategorija: juhe Tagi: , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM