Objave v kategoriji 'glavna jed'

V objemu rdečih češenj

41 komentarjev 18.05.2008 Muki

Sem in tja je lokalna ulična banda, nehote, padla tudi v kakšno neprijetno situacijo oziroma težavo in iznajdljivost zalotenega je bila tedaj na preizkušnji. Naj smo rabutali češnje, se maščevali hudobnim, spuščali kolesne zračnice, metali petarde ali pa zalezovali nič hudega sluteče zaljubljence v bližnjem parku, vedno smo ostali na mestu zločina v podporo zasačenemu, seveda na varni razdalji…in čakali razplet…
Če je naneslo, da je bil v prvih vrstah Mrle in naneslo je mnogokrat, smo že takoj vedeli, da bo v primeru neuspeha najverjetneje plačal nekdo od nas ostalih, a smo se v zavetju črede vseeno počutili varno.
Mrle si ni dovolil priznati storjenega mu greha. Poraze je vidno slabo prenašal in zato je hočeš nočeš morebitno nesrečo običajno zgrnil na koga od bližnjih. Te sposobnosti ostali v tolikšnem izobilju nismo premogli in včasih nas je to tudi nekaj stalo.

Nekoč sva samozavestna in prepričana v svojo zvitost, celo sredi belega dne lazila na eno od prepovedahih češenj hrustavk, ki so vabile s svojimi zrelimi plodovi. Mrle je imel med pripravami pobudo in vsak moj skeptični zakaj, zabil s svojim prepričanim zato. Poteptal mi je ves zdravi skepticizem in me napumpal kot osla, s konjsko dozo verbalnih poživil. In vse je bilo slišati tako resnično lahkotno. In Mrletu sem verjel in z njim bi hodil po robu prepada smeje se.

In sva zlezla mukoma po tistem gladkem deblu. Najprej Mrle, da pokaže odločnost, pogum, spretnost in nato še jaz. Če sem odkrit me je strah minil takoj za tem, ko sem pogoltnil prvo sladko češnjo in hvaležen sem mu bil do nebes, da me je vzel s seboj.
Mrle si jih je vesil za ušesa, kjer so veselo bingljale in poplesavale kot nekakšne trofeje in sem isto storil tudi sam. Kljub takrat vročemu poletju, še danes čutim hladne dotike bingljajočih svilnatih češenj za svojimi ušesi, za kar ima seveda vse zasluge Mrle.

Polnih ust se je Mrle pokroviteljsko nasmihal ob gladko tekočem lopovluku.
Zadovoljno je pogledoval proti meni in privzdigoval obrvi, češ a sm ti reku, a sm ti reku pizda, da bo šlo vse kot puterček. Drži se me, pa ti bo lepo na tem svetu je namigoval. Velika čast, velika slast.
Govorila sicer nisva nič, no morda malce, šepetaje, in to bodo vsi, ki so kdaj viseli v krošnji prepovedanih dreves razumeli.
Počasi so se zapolnili še zadnji prosti kotički najinih želodcev in pričela se je druga faza.

Basala sva jih v žepe in nato še v majice, ki sva jih poprej zatlačila za pas.
Tempo obiranja je pri meni upadal in počasi, se mi zdi, sem pričel razmišljati, da bi najini telesi elegantno spustila iz krošnje, ter se preselila v visoko travo bližnjega travnika, kjer bi lahko v miru prebavila materialno in doživeto vsebino.
Vendar je Mrle hotel več. Spokati je hotel vse kar se je rdečega lesketalo med tistim listjem, na tistem drevesu. Načela mu niso dopuščala, da bi se dostojno odlepil s krošnje in bi skupaj odšla kot zmagovalca. Basal je resnično histerično, pohlepno blazno, kot bi mu bili to zadnji gržljaji, ki jih bo naredil v svojem življenju.

Jaz pa sem imel dokončno dovolj, a sem iz solidarnosti do njega in njegovih načel, apatično prežvekoval naprej. Seveda le najslajše, najdebelejše in najbolj zdrave plodove, kot to delajo živali, ko jih včasih doleti nenadno obilje.

Pa me iz blažene zamaknjenosti v krošnji rdečih češenj zdrami zvok raskavega lubja, ki ga je seveda povzročil Mrle s svojim vratolomnim spustom proti zemlji. Za trenutek sem pomislil, da je omedlel in se zbal za njegovo telo, pa je oko reklo drugače.
Mrle je s svojim izurjenim očesnim kotičkom prestregel grozečo in zibajočo se silhueto , ki se je naglo približevala in aktiviral svoj načrt pobega s katerim pa jaz na žalost nisem bil seznanjen.
Le začudeno in otrplo, sem spremljal njegov spust in se prepustil usodi, ki je že začela dobivati razločno temačne obrise.
Vse je izgledalo tako dokončno in nespremenljivo določeno, kot da drugače menda, niti ne bi moglo biti.

Le sekunda in že je visel in bingljal iz dokaj visoke zadnje drevesne veje in se z nje tudi- ne oklevajoč- naglo odlepil.
Z nogami se je dotaknil tal in zazdelo se mi je, da je dosegel nebesni prag,  jaz pa sem zgoraj v peklu pokorno vdan, čakal na zadnjo sodbo.

Nekaj češenj se mu je izpod majice pri vratu vsulo na tla, vendar jih ni pobral, ampak se samo napol privzdignil in takoj zatem nizko štartal ter se brezglavo oddaljil . Brez besed.
Za seboj je menda pustil, če odštejem sebe, gniti le prgišče raztrosenih češenj, zvok šelestečega listja in temno senco, ki se je premikala pod deblom rdečih češenj…

…zlobna  senca me skuša sklatiti z dolgo prekljo, jaz pa se nagonsko pomikam v vse višje dele utesnjene kletke z zastraženim izhodom…misli mi begajo sem in tja, in senca skladno z njimi, pleše svoj maščevalni ples pod drevesom…

…v visoki travi Mrle opazuje modro nebo in misli mu letijo med bele oblake, ki se počasi premikajo skozi njegovo vidno polje…razmišlja o silni sreči, ki ga vedno znova rada doleti…z roko podpira glavo, druga pa mu uslužno nosi rdeče češnje v nasmejana usta.

Petelin v vinu ( fr. coq au vin ), tradicionalna jed, s katero boste okusili francosko podeželje.

Recept:
6-8 oseb

Domač petelin, kokoš ali piščanec ( cca. 2,5 kg ali več),
ter lastna drobovina(srce, jetra, želodec)
2 in pol srednje veliki rdeči čebuli
200 g korenja
100 g gomoljaste zelene
100 g kvalitetne pancete
200 g šampinjonov
60 g masla
1 liter kvalitetnega rdečega vina
1 dcl konjaka
0,5 dcl olja
3 stroki česna
2-3 vejici timijana
2 vejica petrešilja
1-2 lista lovorja
4-5 poprovih zrn
mleti poper, sol, (opcija, bogokletna žlica kakava)

Priprava:

Perutnino razrežemo na manjše kose in jo postavimo v primerno posodo. Nanjo drobno nasekljajmo polovico korenja, vso čebulo, zeleno, česen, vejico peteršilja in ga zalijemo z vsem vinom in malce olja. Premešamo in postimo stati vsaj 6 ur, najbolje skozi noč.

Drobovino, kremplje, vrat in morebitne ostanke kosti (če ste prsa ločili od kosti) postavimo v lonec ter zalijemo z vodo. Dodamo vejico peteršilja, poprova zrna in polovico čebule v kosu. Zavremo in nato zmanjšamo temperaturo na minimum. Kuhamo 1 uro. S to juho boste po potrebi zalivali perutnino.

Panceto sesekljamo na koščke.V posodi razpustimo polovico masla in na njem počasi popečemo panceto do rumene barve. Ko je popečena jo odstranimo iz posode(shranimo).

Perutnino vzamemo iz marinade jo osušimo s prtičem, solimo in popramo, marinado shranimo. Popečemo jo v posodi, kjer se je pražila panceta, do zlatorumene barve, 10 minut..
S penovko iz marinade poberemo zelenjavo, (tekočino ki ostane pa shranimo) jo odcedimo in dodamo perutnini v posodo, ter skupaj pražimo 5-10 minut.
Po 10 minutah zalijemo s tekočim ostankom marinade, dodamo timijan, lovor.
Kuhamo 40-60 minut (če ste uporabili piščanca pol manj)in po potrebi dolivamo juho.
Ko je meso mehko( ne sme pa odstopati od kosti) ga poberemo ven.
Precedimo vso nastalo omako skozi cedilo in zavržimo vse trdne delce. Omako bomo kasneje vrnili v posodo.

Perutnino postavimo nazaj v posodo dodamo praženo panceto in flambiramo s konjakom. Pustimo, da ogenj ugasne sam. Pazite na obrvi! ;)
Zalijemo s precejeno omako, dodamo polovico na koleščke narezanega korenja in kuhamo še 10 minut oz. do željene gostote.

V ločeni ponvi razpustimo 30 g masla in dodamo šampinjone. Pustimo jih cele, če so majhni, drugače pa jih režemo na polovice in četrtinke. Prepražimo na maslu, da izpustijo vodo(5-8 minut) nato pa jih dodamo v posodo s perutnino in serviramo ob poljubni prilogi( krompir testenine, riž).

Če je omake več in je preredka, jo lahko zgostite z žlico kakava, ki ga prej razpustite v lončku z malce vroče omake.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, glavna jed Tagi: , , , , , , , , ,

Sanjao sam nočas, da te nemam…

53 komentarjev 16.12.2007 Muki

Rad bi spet sanjal. Čutim sanjsko lakoto. Ugotavljam, da vse manj sanjam, oziroma ne vem, če sploh še. V bistvu verjetno sanjam, vendar se nikakor ne morem spomniti sanj. Morda z leti tako pride, ne vem. Morda so na delu kradljivci sanj, ki sedaj uživajo v mojih, ukradenih sanjskih podobah. Nasplošno se mi tudi zdi, da smo ljudje včasih veliko več govorili o svojih sanjah…doma v službi, družbi… Smo tudi več sanjali? Potem smo jih komentirali, se režali in pametovali.
Sem in tja je kdo navrgel tudi štos iz sanj, oziroma »sanjski« vic, vezan na sanjski rez – directors dream cut.
Ej a veš kva sm dons sanju? Da sm kr prplavu…ti.. si mi pa kr naprej kapco na oči tišu.
Zgodbe iz sanj so nekaj posebnega. Se strinjamo?
Običajno so spominsko zamegljene in rezane na kose, ki jih nebi znal sestaviti niti forenzik. Obstajajo razlage posameznih sanjskih simbolov, vendar, kdo je lahko prepričan v pravilnost tolmačenja le teh in kaj bi si s tem dejansko lahko pomagal? V resnici me tolmačenje niti ne zanima kaj prida. Bistveno je samo, da sanjam, da mine sanjska abstinenca..
V otroštvu sem velikokrat sanjal, da letim-lebdim. Na kakšni pokrovki ali konzervi fižola. Zlil sem se z letečim orodjem, oziroma sam sem postal leteči predmet in usmerjal ter vijugal po nebu le spomočjo misli. In ta filing zdaj malo pogrešam, je fleten.

(Zobatec fotografiran v HDR – high dynamic range tehniki) 

Velikokrat sem sanjal tudi kako padam, z neke police, stavbe…malo strašljivo… dokler se po večkratnih ponovitvah ne navadiš in tako rekoč veš, da se ti nebo zgodilo nič.
Sanje o padanju so menda povezane z našim prakolektivnim spominom-tako sem nekje slišal. Naši drevesni predniki so velikokrat padali z dreves in ker je bil strah pred padcem z veje v bistvu trenutek, ko se je odločalo o preživetju, se je dogodek zapekel v podzavest in postal prastrah. V sanjah ga podoživljajo samo tisti, ki so padce preživeli. Nekako logično. :)
Drugi prastrah je strah pred temo. Navlekli smo si ga s selitvijo z dreves v votline in mislili, da smo se rešili ene nadloge.
Ob varnem zavetju ognja in sten smo z velikimi očmi zrli v smrtno nevarno temo, po kateri se je klatila vsemogoča svojat in nam kratila nočni spanec. Le o čem smo takrat sanjali?
Danes nam spanec kratijo tudi nočne more, ki naj bi bile povezane s psihičnim stanjem oz. naj bi nastale kot refleksija na neke bližnje doživete stiske sanjača. To bi bilo tudi vse, kar o sanjah vem in do koder sem se v njih pripravljen dejansko poglabljati.

Seveda me tudi more ne tlačijo več. Vsaj nekaj koristnega ob tem pomankanju sanj.
Osebno imam najraje sanje v katerih je kup zmedenih dogodkov brez repa in glave in ne puščajo neprijetnega občutka, le prijeten spomin.
Imate kdaj erotične sanje. Njihova posebnost je, da se običajno končajo v najbolj napetih trenutkih. In če se še tako trudimo zaspati nazaj, ter nadaljevati prekinjeno epizodo, nam to nikakor ne uspe. Smešno.
O svojih sanjah -ko sem še sanjal- niti ne vem ali so bile barvne ali črno-bele. Nisem mogel niti ugotoviti ali so sanjske osebe v mojih sanjah govorile ali z menoj komunicirale telepatsko. Kaj naj bi počel s tem podatkom ne vem, mi pa vseeno vzbuja zanimanje.
Bebek je z Gumbi zjutraj pel sanjski komad, (privošči si ga tu–>) Sanjao sam nočas, da te nemam…. in sanj sem si zaželel še bolj. Upam, da se vrnejo. Lepe in grde, zmedeno razrezane…. samo, da jih kmalu spet imam.

Sanjski Zobatec po toskansko je zadnji v vrsti slavnostnih jedi, ki se mi zdijo primerne za decemberske zabave.

Recept:
4-6 oseb

1,3-1,5 kg zobatec
18 črnih oliv
3 stroki česna
2 vejici petršilja
2-3 paradižniki
2-3 žlici masla
1 jajčevec- manjši
80 dkg krompirja
2,5 dcl sladka smetana
4 žlice balzamični kis
groba sol, bazilika, rožmarin, poper, olivno olje, četrtinka od cele čebule

Priprava:

Zobatca očistimo vendar ne oluskamo.(PEČENO KOŽO KASNEJE ZAVRŽEMO). Čez hrbet ga 5-6 krat zarežemo. Nasolimo z grobo soljo. Sesekljamo 3 olive, 3 stroke česna, vejico petršilja in rožmarin, sestavinam dodamo3 žlici olivnega olja ter s tem natremo zobatčevo notranjost in zareze na hrbtu. Pustimo stati 30-40 minut. Pekač namastimo z olivnim oljem. Olupljen krompir narežemo na kolesca ter ga enakomerno razporedimo po celotnem pekaču in solimo z grobo soljo. Postavimo v ogreto pečico in pečemo 30 minut pri 220 stopinjah.
V posodico postavimo jajčevce narezane na 5 mm debele kolesca, ki jih križno prerežemo še na četrtine. Dodamo cele olive in paradižnik razrezan na osminke. Vse skupaj blago solimo, poškropimo z balzamičnim kisom, olivnim oljem ter posujemo s sesekljano baziliko. Pustimo stati.
Po 30 minutah na krompir položimo Zobatca. Po krompirju potresemo sesekljano čebulo.
20 minut za Zobatcem v pekač dodamo marinirane olive in jajčevce, ter jih enakomerno porazdelimo po krompirju in zalijemo s smetano (smetano prilijte tudi čez ribo). Po pekaču in ribi razporedite tudi koščke masla (3 žlice).
10 minut za jajčevci ter olivami dodate v pečico še marinirane paradižnike. Vse skupaj pečemo še 10 minut.

Pečeno ribo s posodo vred postavimo na mizo in filiramo pred gosti. RIBJO KOŽO ZAVRŽEMO! NEOLUSKANA NI UŽITNA!
Na krožnike najprej naložimo pečen krompir in na krompir filirane kose Zobatca, ter obložimo s pečenimi paradižniki, jajčevci in olivami.
Skupni čas peke krompirja 70 minut.
Skupni čas peke Zobatca 40 minut.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, glavna jed Tagi: , , , , , , , , , , , , , , ,

Ortodoksno konzervativni – liberalni tradicionalisti?

25 komentarjev 12.11.2007 Muki

 

Sprašujem se ali niso za vse “krivi” starši in njihova tradicionalno liberalna vzgoja s katero so naju z ženo pitali v otroštvu. Moji niso več med nami. Se jih spodobi vpletati?
Navkljub liberalnim prepričanjem vseh družinskih članov, pa smo, kar se tiče tradicije, ortodoksni konzervativci. Malo me straši. Konzervativnost mi ni blizu. Tradicionalno-liberalni-ortodoksni konzervativci?????? Ali bolje – ortodoksno konzervativni – liberalni – tradicionalisti????? Ali kaj takšnega sploh obstaja? Smo le naključno nastali mutantje s katerimi se je poigrala mati narava?  :-)
Ob božiču bomo pekli potico. Za pusta jedli krofe in obvezno obdarovali raznorazna bajeslovna bitja, ki bodo zvonila na naša vrata v tem času. Barvali bomo jajca in pekli šunko v testu, ter si privoščili velikonočni zajtrk za skupno mizo. Prisostvovanje prvomajskemu kresu je obveza. Za prvi november bomo prižgali svečko in se družili z ožjim sorodstvom. Le prazniki?

Seveda imamo tudi drugačne, tudi le tradicionalne navade brez raznoraznih strašljivih pridevnikov.
Vsakoletno nabiranje gob na Pokljuki, ter izlet na Uskovnico, ki je seveda povezan s prijatelji. Nabiranje kostanja in posledično kostanjčkov piknik, ter konzumiranje mošta. Enkrat letno v zimskem času, si privoščimo tudi kmečko pojedino, ki se navezuje na čas kolin. Nenazadnje je tu tudi že tradicionalno večletno dopustovanje. Na istem kraju ob istem času z seveda, tradicionalno družbo. Spomladni ribji piknik in verjetno bi se našlo še kaj.
Morda, na srečo, le tradicionalisti s primesjo zgodovinske nostalgije. Aleluja. :-)
Mislim, da smo razčistili.
Zbobnali smo skupaj nepogrešljive sestavine, kot se za tradicionalni praznik spodobi. Račko, rdeče zelje, mlince, kostanj in seveda najbolj bistveno, vino. In smo šli….nazaj v zgodovino…..h koreninam vpijat prvinsko preteklost. In tu se srečava s starši in najino preteklostjo. In tu greva skupaj z otroci naproti nejasni prihodnosti. Martinova račka.

Recept:
Za 4-5 oseb

2-3 kg račka ali gos
300 g mlincev
1 glavica rdečega zelja
400 g starega kruha
300 g kuhanega olupljenega kostanja
2 čebuli
5 strokov česna
1 jajce
1 žlica sladkorja
1 žlica vinskega kisa ali deci rdečega vina
2 dcl mleka
vejica petršilja
sol, poper, kumina

Postopek:

Račko uro pred peko nasolimo in popramo znotraj in zunaj.
Star kruh nadrobimo ali narežemo v posodo. Eno čebulo svetlo prepražimo in dodamo h kruhu. Dodamo še 2 stroka sesekljanega česna, sesekljan peteršilj, surovo jajce. Prelijemo s toplim mlekom. Solimo, popramo in nadev dobro premešamo. Rački delno napolnimo notranjost s kruhovim nadevom, del pa ga potisnemo pod prsno kožo. Pekač namastimo in dodamo na četrtine razrezano čebulo ter 3 neolupljene z roko stisnjene stroke česna.
Kostanj skuhamo in olupimo( priporočam že kuhanega , ki se dobi v večini marketov).
Račko pečemo pri 200 stopinjah približno 2 uri. Najprej na hrbtni nato še na prsni strani. Uro pred koncem pečenja dodamo v pekač kuhan olupljen kostanj. Nekaj ga lahko daste tudi v samo račko.
Rdeče zelje zrežemo na rezance in ga polovico pripravimo kot svežo solato z oljem česnom, kisom in soljo. Drugo polovico pa pripravimo kot prikuho. Eno drobno rezano čebulo svetlo popražimo dodamo žlico sladkorja, rdeče zelje in solimo. Ko upade dodamo 2 -3 dcl vode in dušimo do mehkega. začinimo s ščepcem mlete kumine in poprom. Tik pred koncem , ko je voda že vsa povrela dodamo še žličko kisa ali kozarec rdečega vina.
Mlince poparimo z vročo vodo ali juho. Po desetih minutah jih odcedimo in zabelimo z sokom pečene račke.
Pečeno račko razrežemo, nadev pa uporabimo kot prilogo skupaj z mlinci kostanjem in dušenim zeljem.
Postrežemo z ohlajeno penino ali vinom po želji.

  • Share/Bookmark

Kategorija: glavna jed Tagi: , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM