Arhiv za mesec December 2008

Hobotnica po ljubljansko zadnjič – 4/4

14 komentarjev 19.12.2008 Muki

 

…….

 

Pa je zadovoljstvo s postranskim  »delom«, čigar bistvo je na začetku opravljal iz čistega in golega užitka, naglo pričelo kopneti.

Njega duša enostavno ni več zdržala velike množice v trajno last izročenih mu smrtnih grehov, ki so se zdaj, pretežno nasilno, kopičili v njegovi malhi kot stranski produkti.

Sem in tja se je menda trudil in se skušal izpuliti iz krempljev temnih senc pa mu je manjkalo odločnosti in volje, da bi se dokončno uprl svojima pohlepnima gospodarjema.

 

In je nekega vetrovnega dne tako obvisel v zaoderju, ob polnih žakljih polnovredne moke. Za vrat podvezan z črnimi, mrežastimi žabami.

Menda gol golcat in groteskno naličen z rdečo šminko, pod bingljajočimi nogami pa so se iz rumene plastične gajbice po tleh valile francoske bagete.

 

 

Našel ga je mehanik, pravzaprav mesar, ki je vsako jutro takoj za tem, ko je odprl »delavnico« in na vrata obesil napis »sem pri peku«, pohitel tja na toplo kavo in svežo žemljo.

O čem natančno sta običajno govorila ne vem, sem pa prepričan, da je mesar ob listanju jutranjih novic od peka razen potešenega želodčka, običajno odnesel tudi sveže »novice«, ki sta jih kasneje z brivcem, pardon psihiatrom, družno in vestno, vsa slinasta, sortirala in kalibrirala po pomebnosti in vrednosti.

 

 

Naključne priče so mesarja najprej videle steči diagonalno skozi trg do brivca, kjer se je skozi steklo videlo kako mu dopoveduje nekaj zelo pomembnega. In nato so ju priče videle teči tudi oba skupaj po isti poti nazaj.

Menda sta visečega peka tako nemočnega in razgaljenega, kar nekaj časa le osuplo gledala z vseh strani in na način, kot si ljudje ogledujemo božanske umetnine.

 

Nato, ko sta se malce navadila na situacijo, in bila sta zelo prilagodljiva, pa sta  pričela mahati z rokami, občasno usmerjenimi proti peku in nato še na vse preostale strani neba. Malce sta se celo sporekla, se drla na ves glas drug na drugega in družno nato še nanj, ki ni več govoril, ter se na koncu celo pričela grabiti za ovratnike.

Pek se tudi poprej na »notranje« konflikte običajno ni odzival, tokrat pa je bilo več kot očitno, da je že s samim dejanjem povedal vse in še več.

Vse skupaj pa je takrat dejansko izgledalo nekako tako, kot, da od njega  kristalno jasni situaciji navkljub – brezpogojno – zahtevata obširen odgovor in natančne informacije za takojšnjo rešitev nastale zagate.

 

…..

 

Ljudstvo, ki se je zbralo pred pekarno se je moralo navkljub dogodku leta prisilno umakniti visokemu vozilu z dvigalko, ki se je zapeljalo na osredni krajevni trg in nato parkiralo pod tremi kostanji. S trakovi so ogradili prostor, visoko pod krošnje pa dvignili košaro v kateri je stal zagoreli bradač z motorno žago v roki in se lotil svojega dela.

 

…..

 

 

Cvetličar, čevljar in gostilničar. Seveda so bili za kraj pomembni…

 

 

Metin sladoled serviran z malce medu in limoninega soka je dejansko nekaj drugega.

No, grgrali ali pili ga menda ob zimskem prehladu ne boste.

Glede na to, da poznam samo eno osebo, ki ji je bil resnično všeč, in ta oseba sem seveda jaz sam, se ne bom trudil s prevodom obsežnega recepta.

Če pa koga dejansko zamika, si ga lahko ogleda na sledeči povezavi.

 

www.waitrose.com/recipe/mint_ice_cream.aspx

  • Share/Bookmark

Kategorija: Sladice Tagi: ,

Hobotnica po ljubljansko tretjič – 3/4

4 komentarjev 14.12.2008 Muki

……

Za primerno uslugo ali koristno kompenzacijo si tako pri njem lahko dobil tudi koristen namig, ki ti je prihranil marsikatero nevšečnost.

Sam pa je običajno z obiljem zaupnih informacij lokalno prebivalstvo na razne načine predvsem diskretno in prefinjeno šraufal, pajsal in izsiljeval.

Skratka, vedel je kdo komu kaj, kdaj in zakaj ter zakaj ne ali pač. Mešetarjenje z »novicami« je bila pač njegova specialnost.

Mesar je kot rečeno poleg šraufarije najbolj obvladal bančništvo-menjalništvo in naložbe.

V hudih časih, ob pomankanju trdne valute je bil dejansko »one and only«, ki je v sili mnoge rešil hudih zagat in znal priskrbeti praktično karkoli. Marki, Ljiri in Doljari so bili takrat njegovi najbolši prijatelji.

Bil je tudi zanesljiv odkupovalec in takojšen plačnik nepremičnin ali zemljišč propadlih ali zapitih prebivalcev, ki so bili vsi po vrsti mnenja, da je velika sreča imeti tako uslužnega in poštenega mesarja.

Včasih se je na domačem pultu, na račun velikih zaslug in uslug, znašel tudi kak kos mesa sumljivega porekla in dvomljivih organolepričnih lastnosti, kar pa glede na vse pretekle in bodoče bonuse niti ni bila tako strašna izguba.

Včasih bi moral tako v brivski »ordinaciji« tudi stisniti zobe, ker ti je brivec »pamet solil« s topimi škarjami ali britvijo, ali pa ti je sveže obrito brado zalil kar s čistim špiritom; na določene dneve v tednu pa kar z domačim šnopcem-krompirjevcem.

Sem in tja bi moral na primer jesti tudi »pravkar pečen«, tri dni star kruh, ki ti ga je »župnik« z velikim nasmehom na ustih in še večjim pozdravom v slovo brezsramno podtaknil v košaro.

Vendar je bil pek vseeno zgodba zase. V bistvu je bil rojen iskalec, skavt, dobavitelj, zbiralec »novic« in tretje uho in oko druščine za narodov blagor.

Njegovo sveto poslanstvo je bila predvsem skrb za duhovno in občasno tudi telesno zdravje rednih in manj rednih obiskovalk.

Imel jih je rad. In imele so ga rade.

»Novice«, ki so jih »stranke« hote ali ne hote, z malce vzpodbude ali celo brez, odlagale ob krušni peči pa je pek bogato in večkratno poplačal, na vedno isti in ovčicam najljubši način.

In je dejansko izvedel marsikaj. Večkrat tudi kaj, kar si menda ni želel, niti rabil.

In ga je vsebina slišanih besed, tako vse bolj pogosto pričela gnati tudi v bližnji bife, kjer je eventuelne grozote ekspresno raztapljal v belih špricerjih do nezavesti ter upal v blagodejni nastanek selektivne pozabe, ki pa je bila menda neubogljiva in zmuzljiva.

In je postal vir večine koristnih, zaupnih »novic«, ki pa so sčasoma pričele potovati predvsem enosmerno.

Debele koristi sta seveda imela predvsem druga dva, ki sta si sčasoma zarotniško ustvarila tudi takoimenovani »dosje sveže žemlje«.

Nato sta brezpogojno pričela zahtevati tudi prav določene »novice«, ki jih je potem pek, običajno prepoten zaradi psihičnega pritiska, po naročilu vlekel iz vroče žerjavice četudi je bil vročine vajen.

Za denar in materialne bonuse pa mu vsaj kolikor je bilo videti, osebno ni bilo več dosti mar.

…..

Naprej naslednjič.

Gratinirana francoska čebulna juha (fr. Soupe à l’oignon Gratineé) vas bo navdušila s svojo preprostostjo, žlahtnostjo in stoletno tradicijo.

Še preden je bila prvič objavljena in zapisana (leta 1651 v osnovni različici Pierre la Verenne), so jo z užitkom srebali francoski reveži in kralji.

Recept:

Za 4 osebe

1 žlica olivnega olja

2 žlici masla

4 srednje velike čebule (oz. čebula na osebo)

4 skodelice močne goveje juhe (oz.skodelica na osebo)

šilce konjaka , vina ali šerija

1 francoska štruca

20 dkg grojerja ali podobnega sira.

Sol, poper, timijan.

Priprava:

Čebulo razpolovimo in narežemo na tanke rezinice (ne sekljajte na drobno temveč na rezance). V višji posodi segrejemo olje in maslo ter dodamo čebulo. Čebulo počasi pražimo na manjšem ognju dokler enakomerno ne porjavi. Dodajte sol, poper timijan in zalijte s konjakom. Deglazirajte posodo in počakajte da alkohol izpari. Dolijte govejo juho, premešajte in zavrite. Kuhajte 15 minut in nato odstavite.

Juha lahko tako stoji tudi dalj časa.

Pred uporabo jo enakomerno porazdelite v ognjevarne posode, prekrijte s svežimi rezinami francoske štruce ali popečenimi kruhovimi kockami, po vrhu naribajte sir in potresete s timijanom. Gratinirate do zlato rumene barve.

Zaradi izdatnosti je lahko tudi glavni obrok.

  • Share/Bookmark

Kategorija: juhe Tagi: , , ,

Hobotnica po ljubljansko drugič – 2/4

15 komentarjev 7.12.2008 Muki

…..

Torej, če bi v soboto zjutraj krenil k mesarju po svinjsko kračo in bi me na poti kdo vprašal kam sem namenjen, bi mu odgovoril, da k mehaniku. Če bi šel k frizerju bi rekel, da grem k psihiatru in če bi hitel po tople rogljiče bi bil takorekoč namenjen k župniku.

Vsi trije so bili tudi »prijatelji«. Javno sta se sicer družila predvsem, mesar in brivec, pek pa je bil le občasni, oziroma član po potrebi in po povpraševanju.
V zelje si niso hodili, so si pa informacije – »novice«, ki so se stekale v njihovih ordinacijah vsaj delno zaupali ob nedeljski partiji šaha in jih vlagali v nekakšen skupni fundus za hude čase, čigar ključar in upravljalec je bil brivec osebno.

Tako smo pri mesarju večkrat naleteli na tablo z napisom »sem pri peku«, in pri brivcu z napisom »sem pri mesarju«. Enako pa seveda tudi v drugih možnih kombinacijah.
Opoldne je pri peku na primer večkrat dišalo po pečenih rebrcih in pri brivcu po slastnih krofih.

Brivec je bil menda lider tria fantastikus, najtrši vezni člen in genialni »zločinski« um, ki je navezo dodobra utekel in zrutiniral.
Drugače pa…se je ob hladnem špricerju in trenutku spozabe, z omrtvičenim jezikom, predvsem mesar rad hvalil, da brez njega, njegove modrosti, dobrote in pomembnosti, celoten kraj takojci propade.

Arhivsko gradivo o prebivalcih in njihovi psihološki profili so bili tako iz leta v leto debelejši, obsežnejši in natančnejši.
Pri brivcu si na primer lahko izvedel kaj te v prihajajočem dnevu, tednu ali mesecu šele čaka.
Pred teboj samim je na primer vedel, kdo te bo obiskal, kdo si bo prišel kaj sposodit ali pa, kaj je pri tvojem prvem sosedu novega. Vedel je tudi kje in kdaj te lahko doletijo morebitne nepričakovane skrbi.
Seveda je bil dodobra seznanjen tudi z zdravstvenim stanjem strank kot, da bi imel direkten vpogled v zdravstveno kartoteko in te včasih spomnil, da bi bil čas za obisk pri zdravniku.
Govorilo se je, da je za lokalnega poštarja napovedal celo dan in kraj smrti…

…..

Naprej naslednjič.

Račja pašteta s tartufi se odlično maže na popečeno francosko štruco.

Recept:

70g račjih jeter
70g hamburške slanine
20 g masla
40g čebule
20g česna
Čajna žlička sesekljanih tartufov (beli ali črni)
žlica olivnega olja
1/3 čajne žličke mletega pimenta
1/3 čajne žličke mlete kumine
¼ čajne žličke popra(oz. po okusu)
Ščep muškata, timijana, bazilike, majarona, peteršilja, za noht lovorja, glavica ene nageljnove žbice, sol po potrebi.

Priprava:

Čebulo in jetra drobno sesekljamo. Slanino zrežemo na manjše koščke.V ponvi segrejemo žlico olja in dodamo čebulo, slanino ter sesekljana jetra in pražimo 5-10 minut.
Medtem v terilniku stremo skupaj vse naštete začimbe s česnom, da dobimo dobro vezano začimbno mešanico. Pražena jetra odstavimo in počakamo nekaj minut nato pa jih stresemo v električni sekljalnik-mikser, dodamo maslo in postopoma dodajamo mešanico začimb.
Ni nujno, da uporabite vso začimbno mešanico. Dodamo maslo in na koncu še sesekljane tartufe. Solimo po potrebi.
Namesto svežih tartufov lahko uporabite tudi tartufato(30% delež tartufov). Namesto račjih lahko uporabimo piščančja jetra.

Z žlico iz paštete oblikujemo žličnike in serviramo s še toplimi popečenimi rezinami francoske štruce, ki smo jih pred peko namazali z maslom.

  • Share/Bookmark

Kategorija: hladna predjed, prigrizek Tagi: , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM