Gobarjenje za telebane
Že nekaj let zapored s prijetno družbo gobarim v pokljuških gozdovih in tudi letos ni bilo nič drugače. Malce zabave in malce gozdnega potepanja pravzaprav toplo priporočam vsakomur. Glejte le, da ste v družbi zanesljivih ljudi, ki informacije o najdiščih (in razuzdanih žurih) ne bodo izdali v nobenem primeru, tudi, če bi jih podvrgli znameniti surfing mučilni metodi. To morajo biti ljudje s katerimi bi delili zadnjo skorjo kruha in s katerimi bi brez zadržkov jedli tudi nore gobe iz istega, polpraznega korita.
Tokrat torej o gobarjenju. No, o gobarjih pravzaprav. Seveda je gobarjenje kompleksno delo. Celo neke vrste znanonst in umetnost. Z njim pridejo pri gobarjih na plano mnogotere človeške lastnosti in talenti. Nekaj dobrih, nekaj slabih, no pri mnogih menda samo slabih.
Za boljši vpogled v zaključno jesensko gozdno dogajanje, neobremenjenim laikom in novopečenim, morebitnim gobarjem v napotek, navajam nekaj svaril in zlatih pravil gobarjenja.
Prvo gobarsko pravilo: Bodi v hosti prvi. Po možnosti še v trdni temi in z zanesljivo baterijo, ki lahko služi tudi kot orožje, ker le tako boš lahko prehitel stotero krvoločnih in pohotnih, konkurenčnih iskalcev in si do vrha napolnil svojo XXL košaro. Avto parkiraj na široko in zasedi čim več prostora, na morebitni preostali prostor pa navleci debele hlodovine in težkega skalovja, kar bo nedvomno odvrnilo morebitne slinarje s tvojega placa.
Drugo gobarsko pravilo: Ne izdajaj najdišč. Ko se zvedavi, konkurenčni hudiči rinejo okrog tvoje polne košare in ritolizniško sprašujejo: »Kje ste pa taku lepe nabral?«, jih vehementno pošljite v najgostejši, najtemačnejši in najbolj neprehoden del gozda, poln klopov in zlobne zverjadi, porasel z gostim smrečjem ali še bolje, v blatno močvirje iz katerega se po možnosti ne bodo več znali vrniti.
Tretje gobarsko pravilo: Širi glas o divjih zvereh in pošastih iz nizke podrasti. Le tako boš vsaj delno zmedel, zavedel in prestrašil morebitno konkurenco. Z zgodbami o pokljuškem medvedu, ki ti je menda hotel storiti silo, ter o volku in Rdeči kapici, ki sta vse skupaj samo nemo opazovala z blago priprtimi očmi in ciničnim nasmehom na ustih, pa jih boš preusmeril v sušne in nerodovitne puščave kjer niti trava ne raste.
Skratka potrebno je biti prefrigan, izkušen, samozavesten, morda tudi malce podel. Morda tudi zelo podel. Plašni, naivni in odkritosrčni so že v izhodišču obsojeni na propad in globoko razočaranje. Če ne premorete vsaj treh od zgoraj naštetih »vrlin« vam gobarjenja ne priporočam. Morda bi bilo bolje, da v tem času v domačem gugalniku štrikate pisane zimske puloverje.
Še najmanj, kar vas lahko tako nedolžno neizkušenega in nepripravljenega v neznanem gobarskem rajonu, polnem izprijenih mesarjev z nabrušenimi pipci lahko doleti je: prazna izropana košara, strgana palerina, ukraden pipec, poteptan in polomljen kompas, na pol požrt sendvič ter kot ultimativna gobarska grožnja, perje sveže praproti zataknjeno v vašo naivno rit!
Seveda vam potemtakem ne bo preostalo drugega kot, da boste razočarano-začudeni ženi prodajali zgodbice o preveč sušnem-vetrovnem vremenu, neprimernem terenu ali pa jokcali o nekakšni prazni luni in neprimerni relativni vlažnosti v gozdu. Z gobovo juho pa se bodo seveda greli in crkljali drugi.
Za hladno jesen in zimo topla gobova juha z lisičkmi in pehtranom.
Recept:
200 g lisičk
2 dcl sladke smetane
2 krompirja
4 dcl mleka
4 dcl vode ali jušne osnove
½ čebule
2 stroka česna
Pol žličke suhega pehtrana, sol, poper, malo moke.
Priprava:
Čebulo drobno sesekljaj in svetlo popraži. Dodaj lisičke in počakaj dokler ne izpustijo vode. Nato dodaš česen in na kocke narezan krompir, dodaš žličko moke, premešaš in zaliješ z vodo in mlekom. Ko zavre dodaš sladko smetano in prevreš. Po dvajsetih minutah, ko je krompir kuhan ga tretjino pretlači z vilico, da se juha malce zgosti. Soliš popraš. Odstaviš z ognja ter dodaš pehtran. Premešaš, počakaš 5 minut in serviraš.
Zapisano pod: Kuhanje, juhe and označeno Food-blog, Foto, fotografija, gobarjenje, juhe, Kuhanje, kulinarični blog, lisičke
sej sem vedla da tale polmesec ni kar tako na juhci
hja no, štrikat ne znam, jaz gobarjenje prespim
Po mesecih odsotnosti hehe… ok, kdo se oglaša. Prec grem za štedilnik.
Njam.
@M&M, no ja, marsikatera muka in seveda tudi užitek sta ti prihranjena. Štrikat bi se pa menda ja lahko naučila a !?
@Black, hehe, ti lenjivec ti, res zadnje čase malce štrajkaš. Ajde des mi takoj lonce podkuru.
@luka, šljurp, čmok, gulp.
no, včasih se pridružim gozdnim čarovnicam in škratom, ampak le za užitek. kar se pa štrikanja tiče…moja mama je izgubila potrpljenje, ko me je učila….(ha, oče me je pa kuhat učil)
Gobe raje nabiram kot jem. Tudi če ta recept ni po mojem okusu tukaj vedno dobim lepo zgodbo in super fotografije… če je pa še recept “gudi” potem je pa to že kinder jajček – tri v enem
@Alain, u jest pa ne vem a jih raje jem-pripravljam al nabiram. Oboje mi je namreč super duper. Kinder jajček… hehe, ja dobra fora.
Tudi sama zelo uživam, ko nabiram gobe. Največji užitek pa je seveda, ko jurčka najdeš. Zelo okusne so tudi pohane marele, letos sem jih kar nekaj nabrala. Slikce so krasne, juha zgleda okusna, pravila gobarjenja pa so super he,he..
@Lilija, ja mi gobarji vemo kaj je uživancija. Gobarskih “pravil” pa upam, da se tudi pod razno ne držiš.
Za gobarjenje nisem ravno priročen ker gobe rastejo nekam čudno nizko pri tleh
za papcanje le teh,me pa prav nič ne boli 
@kamper, ja sej pa namest pipca, koso sabo vzem ane. No pa enga de jih bo skp grabu pa v gajbe metu. hehe
Kaj v primeru če dobiš samo jurčke? So ti ravno tako dobri.
l.p.
@drmagnum, o ja, sevede so dobri, samo pehtrana pa ne bi dodajal, ker se mi zdi da gre le k lisičkam, ki imajo saden vonj(po marelicah)
Načeloma pa sicer velja, da so najboljše gobove juhe sestavljene iz več vrst gob.
Drži se!
Muki, saj se ne držim pravil, samo avto včasih malce na široko parkiram, da ni prevelike gužve v hosti. Noben tapravi gobar pa še dejansko ni “izdal” svojega najdišča in tudi ko mu rečeš, če lahko greš z njim, že najde izgovor, da sam samcati uživa v pobiranju in se nato hvali z plenom. No, sej tut kakšno trofejo ti prinese.
@Lilija, popolnoma te zastopm.
Na široko pač parkiraš ker imaš pač širok in velik avto anede.
Trofeje pa začnejo gobarji talat okrog takrat, ko so že vse tri skrinje do vrha polne in v shrambi ni več placa za vložene kozarce. ; )
A sevede bo
Ha, ha, po pokljuških gozdovih, a … tako kot jaz
Hmm, pa tudi gobarjev (beri Ljubljančanov, Italijanov, Avstrijecev … ) tam ne srečam 
razen kakšnega redkega ‘domačina’, ki se jezi, ker sem ga prehitela 
Res ne vem, a jih raje nabiram, ali raje jem …
V glavnem, ko pride gobarska sezona, pokurim ves dopust
Avto parkiram vedno daleč stran od glavnih terenov (sproti se vedno kaj najde) in vsekakor pridem preden se začne daniti
V bistvu vse drži, kar si napisal, le da tam, kjer jaz nabiram, klopov ni
@Anka, no le glej, da se ne izgubiš v črnem močvirju, ker to bila velika izguba za fotografski svet…
No kje to nabiraš, pa te tudi v sanjah ne mislim vprašat.
Še vedno rada poškilim na tvoj blog, čeprav izgleda opuščen.
Okoli hrane se vedno veliko godi.
Morda se spet lotiš.
No kot vidiš, tudi sam, sem in tja še poškilim sem.
Drugače pa…kaj pa vem. Morda čez čas presenetim celo samega sebe in se zopet lotim.