Arhiv za mesec November 2008

Hobotnica po ljubljansko prvič – 1/4

18 komentarjev 30.11.2008 Muki

Med tednom v pozni jeseni je bil krajevni trg običajno uspavan in zapuščen. Na njegovi sredi so stali trije stari kostanji, ki so svoje listje letos odvrgli kasneje kot običajno.
Veter se je leno kopitljal po trgu in vlačil listje zdaj levo, zdaj desno kot, da se ne more odločiti kaj bi z njim ali s samim seboj.
S pročelij modrih in rumenih stavb, ki so si zrle nasproti z vseh štirih strani trga, so se v lahnem jesenskem vetercu zibale cvileče table z napisi obrtnikov, ki so bili srce in duša majhnega kraja na robu Ljubljane.
Pod eno od njih je tisto jutro pričela nastajati neobičajna gneča…

…..

Stiliziran, zakrivljen francoski rogljič, roza svinjski repek in glavnik z prifrknjenimi brčicami a la Poiro, so tvorili jedro trga, domorodci pa se pomembnosti njihove prisotnosti povečini niti niso zavedali.

Pek, mesar in brivec. Seveda so bili za kraj pomembni. Za nekatere zaradi samih storitev, ki so jih nudili, za druge pa s povsem drugega vidika, predvsem psihološko-socialnega. Koristi so bile običajno obojestranske, največkrat pa se je dejansko poznalo le omenjeni trojici in to predvsem in izključno na njihovih denarnicah.

In smo jih lokalni prebivalci sčasoma, za hec poimenovali po svoje in tako je brivec postal psihiater, mesar mehanik in pek župnik.
Ironija poimenovanja je bila seveda v tem, da so vsi trije vzdevkom primerno tudi dejansko funkcionirali.

Brivec je bil uspešen lokalni psihiater in sodni mediator, ki je v »ordinaciji« med urejanjem brčic svojih strank, pretežno reševal in poleg las in brkov urejal in gladil tudi medsebojne spore lokalnega prebivalstva ali pa delil življenske nasvete zaskrbljenim ter sprtim.

Mesar je bil dejansko odličen mehanik, ki je na dvorišču za mesarijo šraufal stare mopede svojih strank, ter se v mesariji nemalokrat pojavil z rokami zašmiranimi do komolcev, bil pa je tudi občasni bančnik h kateremu so ljudje hodili po zanesljive finančne nasvete in tudi manjša posojila.

Pek, kot najmlajši in »najlepši« od trojice pa je prevzel vlogo lokalnega spovednika-župnika, ki so mu neutolažene ženske v bližini tople krušne peči brez zadržkov zaupale najtemačnejše grehe in podrobnosti svojega življenja, bil pa je znan tudi kot pisec romantične poezije, ki jo je objavljl v lokalnih novicah in dejansko zadnji v hierarhiji trojice…

Naprej naslednjič.

Francoska štručka -bageta (baguette), nenadomestljiva podlaga za slastne namaze in kanapeje ali pa kot samostojen prigrizek.

Recept:

50-60 dkg bele moke
35 g svežega kvasa
žlička sladkorja
2 žlički soli
1 žlica olivnega olja
topla voda

Priprava:

Moko stresemo v posodo, na sredini naredimo jamico v katero nadrobimo svež kvas, dodamo žličko sladkorja in zalijemo z decilitrom tople vode. Ko se kvas dvigne(5-15 minut) dodamo še 2-3 dcl tople vode, sol, olje in vse skupaj gnetemo dokler se testo ne loči od posode. Testo nato vzhajamo cca 40 minut. Vzhajano testo razdelimo na 4 hlebčke.
Štručke oblikujemo na sledeč način:
Hlebček z rokami malce sploščimo in oblikujemo v polkrog. Zgornji rob testa zapognemo čez polovico do drugega roba testa in ga potlačimo, da se sprime. Nato zapognemo spodnji rob proti navzgor in ga potlačimo, da se sprime. Ko nekajkrat postopek ponovimo se štručka že samostojno oblikuje, malce pa jo tudi posvaljkamo, da se raztegne na željeno dolžino( 50-60 cm).
Oblikovano štručko preložimo v pekač in jo vzhajamo še 10-20 minut. Vzhajano štručko prečno 4-5 krat zarežemo z ostrim nožem.
V še hladno pečico, na dno postavimo nizko posodico napolnjeno z vročo vodo nato pa pečico segrejemo do 230 stopinj.
Štručke pečemo v ogreti pečici, približno 20 minut oziroma do zlatorumene barve.

  • Share/Bookmark

Kategorija: prigrizek Tagi: , , , ,

Gobarjenje za telebane

22 komentarjev 10.11.2008 Muki

ljisic23fd0.jpg

Že nekaj let zapored s prijetno družbo gobarim v pokljuških gozdovih in tudi letos ni bilo nič drugače. Malce zabave in malce gozdnega potepanja pravzaprav toplo priporočam vsakomur. Glejte le, da ste v družbi zanesljivih ljudi, ki informacije o najdiščih (in razuzdanih žurih) ne bodo izdali v nobenem primeru, tudi, če bi jih podvrgli znameniti surfing mučilni metodi. To morajo biti ljudje s katerimi bi delili zadnjo skorjo kruha in s katerimi bi brez zadržkov jedli tudi nore gobe iz istega, polpraznega korita.

Tokrat torej o gobarjenju. No, o gobarjih pravzaprav. Seveda je gobarjenje kompleksno delo. Celo neke vrste znanonst in umetnost. Z njim pridejo pri gobarjih na plano mnogotere človeške lastnosti in talenti. Nekaj dobrih, nekaj slabih, no pri mnogih menda samo slabih.
Za boljši vpogled v zaključno jesensko gozdno dogajanje, neobremenjenim laikom in novopečenim, morebitnim gobarjem v napotek, navajam nekaj svaril in zlatih pravil gobarjenja.
Prvo gobarsko pravilo: Bodi v hosti prvi. Po možnosti še v trdni temi in z zanesljivo baterijo, ki lahko služi tudi kot orožje, ker le tako boš lahko prehitel stotero krvoločnih in pohotnih, konkurenčnih iskalcev in si do vrha napolnil svojo XXL košaro. Avto parkiraj na široko in zasedi čim več prostora, na morebitni preostali prostor pa navleci debele hlodovine in težkega skalovja, kar bo nedvomno odvrnilo morebitne slinarje s tvojega placa.

ljisicsoup213hx3.jpg

Drugo gobarsko pravilo: Ne izdajaj najdišč. Ko se zvedavi, konkurenčni hudiči rinejo okrog tvoje polne košare in ritolizniško sprašujejo: »Kje ste pa taku lepe nabral?«, jih vehementno pošljite v najgostejši, najtemačnejši in najbolj neprehoden del gozda, poln klopov in zlobne zverjadi, porasel z gostim smrečjem ali še bolje, v blatno močvirje iz katerega se po možnosti ne bodo več znali vrniti.

gobovajuha90hs9.jpg

Tretje gobarsko pravilo: Širi glas o divjih zvereh in pošastih iz nizke podrasti. Le tako boš vsaj delno zmedel, zavedel in prestrašil morebitno konkurenco. Z zgodbami o pokljuškem medvedu, ki ti je menda hotel storiti silo, ter o volku in Rdeči kapici, ki sta vse skupaj samo nemo opazovala z blago priprtimi očmi in ciničnim nasmehom na ustih, pa jih boš preusmeril v sušne in nerodovitne puščave kjer niti trava ne raste.
Skratka potrebno je biti prefrigan, izkušen, samozavesten, morda tudi malce podel. Morda tudi zelo podel. Plašni, naivni in odkritosrčni so že v izhodišču obsojeni na propad in globoko razočaranje. Če ne premorete vsaj treh od zgoraj naštetih »vrlin« vam gobarjenja ne priporočam. Morda bi bilo bolje, da v tem času v domačem gugalniku štrikate pisane zimske puloverje.

gobovajuha67gq4.jpg

Še najmanj, kar vas lahko tako nedolžno neizkušenega in nepripravljenega v neznanem gobarskem rajonu, polnem izprijenih mesarjev z nabrušenimi pipci lahko doleti je: prazna izropana košara, strgana palerina, ukraden pipec, poteptan in polomljen kompas, na pol požrt sendvič ter kot ultimativna gobarska grožnja, perje sveže praproti zataknjeno v vašo naivno rit!

Seveda vam potemtakem ne bo preostalo drugega kot, da boste razočarano-začudeni ženi prodajali zgodbice o preveč sušnem-vetrovnem vremenu, neprimernem terenu ali pa jokcali o nekakšni prazni luni in neprimerni relativni vlažnosti v gozdu. Z gobovo juho pa se bodo seveda greli in crkljali drugi.
Za hladno jesen in zimo  topla gobova juha z lisičkmi in pehtranom.

Recept:
200 g lisičk
2 dcl sladke smetane
2 krompirja
4 dcl mleka
4 dcl vode ali jušne osnove
½ čebule
2 stroka česna
Pol žličke suhega pehtrana, sol, poper, malo moke.
Priprava:
Čebulo drobno sesekljaj in svetlo popraži. Dodaj lisičke in počakaj dokler ne izpustijo vode. Nato dodaš česen in na kocke narezan krompir, dodaš žličko moke, premešaš in zaliješ z vodo in mlekom. Ko zavre dodaš sladko smetano in prevreš. Po dvajsetih minutah, ko je krompir kuhan ga tretjino pretlači z vilico, da se juha malce zgosti. Soliš popraš. Odstaviš z ognja ter dodaš pehtran. Premešaš, počakaš 5 minut in serviraš.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, juhe Tagi: , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM