Arhiv za mesec September 2008

Bagdad, Panama, Mombasa…

23 komentarjev 14.09.2008 Muki

Mrači se. Stopim do hladilnika in z rešetke snamem ohlajeno steklenico, ki je na hladnem že dober teden.
Mimogrede preverim še pečeno okroglino, ki se je hladila na leseni deski in čaka, da temperaturno dozori.
Obe zadevi zbašem, vsako v svoj papirnat škrnicelj in zapustim hišo skozi zadnja vrata, na domač vrt.
Pošasti, ki so se nakopičile v škatli kratkoročnih slabih spominov so se počasi razblinjale in se zadovoljne zlivale s temo na domačem dvorišču, ki jih je voljno vsrkavala.
Sezujem copate in na vrt stopim bos…

Temnomoder polmrak  počasi seda na domač poraščen vrt, po katerem se je širi vonj sveže pokošene trate in cipres.
Mimo temnih senc drevja in grmovnic, počasi stopam po toplem, starem kamnitem tlaku, proti travniku in čez…
Mamljiva vsebina, ki jo nosim pod pazduho me izmenjaje hladi in greje.

V glavo se mi zaletavajo pijani majski hrošči in zvok večerne travniške džungle se meša z zvokom mojih stopinj po visoki travi.
Ko zagledam sence visokih storžcev – lesenih prekelj poraslih s stročjim fižolom vem, da sem blizu.
Z rokami odmikam gosto rastje kosmatih plezalk, ki mi svoje listje lepijo na majico in se med njimi prebijam v središče vrtička, kamor sem pravzaprav tudi namenjen.

»Si ti?« vpraša z dobrodušnim glasom v temo in mi namami nasmeh.
»Jaz ja,« odgovorim.
Sedel je na leseni klopi narejeni iz starih železniških tramov, učvrščenih z velikanskimi črnimi klamfami in počasi kadil.
Prisedem, in iz olajšanja, nekako, kot vzdihnem.
»Zakaj vzdihuješ?« vpraša .
»Mah. Odpada veš. Nesnaga. V takšnih toplih petkovih večerih se to rado dogaja, pravim. In paše.«
Škrnicelj postavim na mizo in izvlečem steklenico, ter jo postavim na sredino.
On iz zaboja za hrbtom, v katerem je hranil pol domače kuhinje, izvleče kos preproste bele sveče, in jo prikuri.
Oba dobiva zdaj bolj jasne obrazne poteze, čeprav zaradi migetajočih senc bolj trde, ostre.
»Uh si grd, iz leta v leto bolj. Ta škrnicelj bi moral imeti na glavi in ne pod pazduho,« pravi z nasmehom na ustih in mi ponudi roko v pozdrav.
»Ja, menda res. In ti si vsako leto bolj star, čuden in nor.«
»Ma, ja, čuden, nor…star…Hja, menda tudi res. Ampak starost je privid. Velika prevara. Jaz temu ne nasedam« pravi.
»Imaš kozarce s sabo?« vpraša.
»Žal ne.«
In čudežna skrinja za njegovim hrbtom se zopet odpira, in pol ga skoraj izgine v njej.
Še preden zapre pokrov, vpraša:
»Imaš odpirač?«
»Nop«
»Pa kam se ti tako mudi človek? Ej, jej, jej…«
In ne, da bi počakal odgovor, že premetava nekakšno železje v tisti skrinji.
Ta tvoja fina, gosposka, v buteljkah niso zame pravi, ter mi zopet izvabi nasmeh, nato pa nalašč skremži obraz, ob požirku Batiča, ki sva ga srknila kar iz starih kozarcev za vlaganje.
»Probaj tole,« in izvlečem še toplo rožmarinovo pogačo. »Bolj primorska varianta, » pravim. »Da ti bo šlo vino lažje dol.«
»O, še topla,« zamomlja in odtrga grižljaj dva z zagorelo utrujeno roko.

Kot že večkrat, sem poslušal njegove zgodbe ter sočasno občudoval njegovo širino, iskrenost in preprostost, ki ji nikoli ni videti dna.

In je govoril o nekakšnih vročih, rdečih in rumenih puščavah, ter črnih in zelenih morjih, ki jih je davno nazaj videlo njegovo oko.
Nato je govoril še o ljudeh, ki jih je nekje daleč srečal in spoznal…
Bagdad, Panama, Mombasa…
Govoril je in se smejal. Vmes tudi vzkliknil in povišal glas, če je bilo potrebno, ko je dobesedno opisoval kak pogovor ali dogodek, zavit v desetletja debele meglice.
Včasih je tudi malce potihnil in se pomenljivo zamislil, se nato samemu sebi začudeno nasmehnil, tako kot bi se dejansko znašel v neki davno doživeti zgodbi v nekem trenutku, in nato zamomljal…
Tako je bilo ja, točno tako…

Pozno v noč sva nato sedela in govorila še o tem in onem, se vrnila v sedanjost in skakala v preteklost, kasneje celo ogovarjala njegovo mlado korenje, paradižnik in poslušala rasti fižol, ker je menda tako, po njegovem tudi prav.

Ob mojem zvedavo naivnem vprašanju o velikih resnicah in globokih smislih, pa se je s prsti najprej počasi dotaknil čebulnega perja, nekako tako… kot, da bi božal Zlatolasko, nato pa prste previdno potisnil v rahlo zemljo in mirno rekel. Zdi se mi, da samo to šteje… Vidiš? Samo to…
In resnično zadovoljna, sva bila nato oba.

Za prigrizek Rožmarinova pogača.

Recept:
25 dkg moke
25 g kvasa
2 stroka česna
Žlička rožmarina
Žlička masla
Žlička olivnega olja
Sol, voda

Priprava:
Vzhajan kvas dodamo k moki, prilijemo 2 dcl tople soljene vode in dobro pregnetemo.
Testo vzhajamo 1 uro v hladilniku. Pregnetemo in vzhajamo še 1 uro na sobni temperaturi.
Pregnetemo in oblikujemo okroglo, za prst debelo pogačo in vanjo z hrbtnim delom noža vtisnemo zareze v obliki kare ali kocke.
Pečico segrejemo na 230 stopinj in pogačo pečemo 15minut. Nekaj minut pred koncem pečenja jo vzamemo ven in po zarezah nanesemo mešanico stopljenega masla, olivnega olja, česna, rožmarina in ščepca soli, ter pečemo še 5 minut.Po želji lahko dodamo tudi sesekljano temno olivo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, prigrizek Tagi: , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM