Arhiv za mesec Junij 2008

Deliverance

39 komentarjev 7.06.2008 Muki

Srečal sem ga na izhodu iz trgovine oblečenega v modre delavne hlače in razvlečeno reklamno majico neke pivovarne, rahlo trhljenega in krepko porejenega.
Iz ust mu je prihajal v pozdrav dobrodušni bariton, podkrepljen z ubijalsko pijandursko sapo s katero bi menda lahko zatiral tudi veliki mrčes.
Videti je bilo, da je v blagi zadregi nalezljivega tipa, ki se je v momentu prenesla tudi name.
Sem namreč eden tistih oslov, ki jim postane neprijetno ob zadregi drugih.
Renično se mi je mudilo, tako da sva dejansko izmenjala samo nekaj vljudnostno površinskih in že sem se kipal v avto in že razmišljal kako mi nikakor ni bilo usojeno tega človeka spoznati bolj podrobno, bolj osebno in ali sem si tega sploh kdaj resnično želel.

Rekli smo jim hribovci. In mišljeno je bilo dejansko malce do bolj zaničevalno. Uradno so bili vozači, kar naj bi se slišalo lepše, v resnici pa jih je samo označevala kot drugačne in kakašne posebne koristi od leporečja menda niso imeli.
Bili so izključno moškega spola in to me zdaj, ko o tem razmišljam, mimogrede malce čudi.

V razredu smo imeli dva. Prvi velik, rdečelas, kodrast in pegast. Drugi, majhen debelušen, rdečeličen, ravnih rjavih las v katerih si lahko občasno ugledal ostanke poljskih trav.
Bila sta redkobesedna, resna in kot se spomnim povečini ves čas bolestno zaspana.
Ko sta v zanosu sem in tja naglo spregovorila, jima je iz ust običajno prihajalo nerazumljivo momljanje, kot da bi se jima v ustih skrival cel piščanec.
Posebnost obeh je bilo tudi nelogično ali nenavadno oblačenje, ki je večinoma mejilo na komedijo.
Običajno sta gonila kariraste “resne” hlače naključnih dolžin likane na multipli rob.
Ob posebnih priložnostih sta se prikazala v prozorno tankih belih srajcah, ki so ju delale še bolj drugačne in bedaste ter še bolj opazne kot sta si menda sama želela.
Oba sta bila tudi vedno brez šolskih copat in manjšemu so nogavice običajno lezle s stopal in prazno opletale pred prsti.
Tudi telovadne opreme nista imela in v kratkih hlačah jih nisem videl svoj živi dan.

Družbo sta si delala povečini sama in iskreno povedano, na videz sčasoma delovala povsem samozadostno.
Pa, da ne bo pomote, komunikacija je seveda obstajala, vendar samo na nekem površinskem, vedno pokroviteljskim in pretežno enosmernem nivoju.
Imela sta nekakšno državo v državi, ali bolje rečeno začasno karanteno, menda ne po lastni izbiri, ali malce pač.
In tako, vse dokler se nismo nekega dne dokončno razšli…

Manjšega sem nato prvič srečal na deseti obletnici valete, ko se je na začudenje vseh, vizualno popolnoma nespremenjen, prikazal na srečanju in za trenutek, kasneje postal celo nekakšna zvezda večera.
Molče je brzinsko tolkel špricerje in se sramežljivo smehljal, po nekaj urah celo sem ter tja povedal kakšno lovsko.
Nekajkrat je tudi nenadno s pestjo klepnil po mizi, da so bližnji prašičje zacvilili in se zbali za svoje mastne riti, nato pa rekel…aaa… bomo…alll… ne bomo…
Kasneje je v nekem trenutku tako resnično neopazno izginil, da menda še sam ni vedel kdaj in kam.

Veliki “come back” je tisti večer doživel v poznih jutranjuh urah, ko se je čudežno pojavil v ženskem stranišču, kjer ga je našla ena od bivših sošolk in nas o tem v solznem smehu seznanila.
Ležal je na tleh stranišča ob školjki, in straniščni papir, ki se je iz držala vil navzdol proti tlem, mu je delno ovijal glavo, se motal okoli vratu in se iztekal nekje na roki, ter za tiste z bogato domišljijo, dajal vtis nekakšne neizgotovljene, ponesrečene mumifikacije.
Brezbrižno se je pajsal v lastnem soku, obložen z izvrženimi na pol prežvečenimi kosi prekajenih klobas in krompirja in izgledal…menda žalostno…ali…kaj jaz vem…morda smešno.

Pijansko razigrana druščina ga je smeje se zvlekla ven, ga osvežila s hladno vodo, ga malce popedenala in ko se je malce ovedel ter se pričel prestrašeno smehljati, odobravajoče spodbujala in trepljala po ramenih.
Videti je bilo, kot bi ga vzeli za svojega in sebi enakega, kot da se je vrnil davno izgubljeni zatajeni sin.
Celo svojega dela zapitka mu ni bilo treba plačati in ne bi se čudil, če bi izvedel, da je imel drugi dan v denarnici več denarja, kot ga je tisti večer vzel s seboj.
Druščino je s svojim kozlanjem dobesedno fasciniral.
Ekstra zanj je v stranišče, na krilih omamljenih, celo priplaval prelivajoči se glažek hladnega špricerja…
Desetletnih odpustkov in blagoslova zbranim, navkljub, se mi zdi, velikim pričakovanjem množice ni podelil in tudi solze radosti niso dočakali. Le zadovoljno je rignil, se bedasto nasmehnil in to je bilo tudi vse.

V smehu so ga na rokah dobesedno ponesli v taksi, obilno otovorjenega s frazami: faca, model in tis ta glavn. Se mu svinjsko dobrikali ter govorili o njem še nekaj časa za tem, ko je že odšel, kot da bi ravnokar presegel samega sebe in vse nas…

Tudi tisti večer o njem nisem izvedel popolnoma nič, kar je na žalost ali srečo (nisem si povsem na jasnem) ekvivalent temu, kar sem o njem vedel tudi prej.

Spraševal sem se koliko smo vplivali na njegovo osebnost z ignorantskim, zaničevalnim odnosom in ali bi lahko vse skupaj morda izpadlo tudi drugače?
In preden si razjasnim o čem bi hipotetično sploh lahko govorila in kam bi bolj konkretno druženje oba pripeljalo, mi misli preglasijo besede enega od navzočih sošolcev…
Besede, ki so mi tisti večer, še dolgo za tem, ko je famozni Hillbilly že zapustil prizorišče in poniknil v nadaljnjo, desetletno anonimo, zvenele v glavi…
“Ej, folk a kdo ve, kako je modelu sploh ime?”

V bližnjem neonesnaženem gozdičku si naberite dišečih bezgovih cvetov iz katerih boste pripravili osvežilen bezgov sirup, ali pa v testu ocvrte bezgove cvetove.

Recept:
1,5 litra sirupa
(do 5 lit. redčenega soka)

Bezgov sirup

25 bezgovih cvetov
1 kg sladkorja
1 liter vode
4 limone (ne škropljene)

Priprava

V vodo stresite sladkor in kuhajte do vretja. Ko zavre kuhamo še 5-10 minut, da se malce zgosti. Ohladimo do mlačnega. V mlačen sirup narežemo 1 limono z lupino vred in dodamo še 25 očiščenih bezgovih cvetov brez zelenih pecljev. Pustimo stati od 12-24 ur, nato pa sirup precedimo skozi gosto cedilo ali gazo. Na koncu dodamo še sok treh limon oziroma po okusu.
Sirup redčimo v poljubnem razmerju z vodo. V kozarec dodamo kocke ledu in rezino limone.
Žličko ali dve ga lahko dodamo tudi v kozarec ohlajene suhe penine.

Recept:
4 osebe

Ocvrto bezgovo cvetje v testu.

3 jajca
15 dkg moke
8 večjih bezgovih cvetov s peclji
1 dcl vode(oz. po potrebi)
akacijev med(ali bezgov sirup)
sladkor v prahu
sol, kristalni sladkor

Priprava

Rumenjake ločimo od beljakov. Iz rumenjakov, moke, žličke sladkorja, ščepca soli in vode naredimo gladko testo. Beljake stepemo v sneg in jih vmešamo v testo. Cvetove pomočimo v testo in spečemo v ponvi z oljem. Ko namočen cvet položite v ponev, s pecljem potisnete cvet proti dnu ponve, da se lepo splošči in se lepše zapeče.
Cvetove zlatorumeno ocvremo, odcedimo na papirnatem prtiču, posujemo s sladkorjem v prahu in medom ali bezgovim sirupom.

Cvetove ne nabirajte ob prometnih cestah in jih pred cvrtjem ne perite z vodo.Le vizualno jih preglejte in odstranite morebitni mrčes. Sveži cvetovi v zaprti posodi v hladilniku zdržijo tudi 3 dni.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice, prigrizek Tagi: , , , , , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM