V objemu rdečih češenj

18.05.2008

Sem in tja je lokalna ulična banda, nehote, padla tudi v kakšno neprijetno situacijo oziroma težavo in iznajdljivost zalotenega je bila tedaj na preizkušnji. Naj smo rabutali češnje, se maščevali hudobnim, spuščali kolesne zračnice, metali petarde ali pa zalezovali nič hudega sluteče zaljubljence v bližnjem parku, vedno smo ostali na mestu zločina v podporo zasačenemu, seveda na varni razdalji…in čakali razplet…
Če je naneslo, da je bil v prvih vrstah Mrle in naneslo je mnogokrat, smo že takoj vedeli, da bo v primeru neuspeha najverjetneje plačal nekdo od nas ostalih, a smo se v zavetju črede vseeno počutili varno.
Mrle si ni dovolil priznati storjenega mu greha. Poraze je vidno slabo prenašal in zato je hočeš nočeš morebitno nesrečo običajno zgrnil na koga od bližnjih. Te sposobnosti ostali v tolikšnem izobilju nismo premogli in včasih nas je to tudi nekaj stalo.

Nekoč sva samozavestna in prepričana v svojo zvitost, celo sredi belega dne lazila na eno od prepovedahih češenj hrustavk, ki so vabile s svojimi zrelimi plodovi. Mrle je imel med pripravami pobudo in vsak moj skeptični zakaj, zabil s svojim prepričanim zato. Poteptal mi je ves zdravi skepticizem in me napumpal kot osla, s konjsko dozo verbalnih poživil. In vse je bilo slišati tako resnično lahkotno. In Mrletu sem verjel in z njim bi hodil po robu prepada smeje se.

In sva zlezla mukoma po tistem gladkem deblu. Najprej Mrle, da pokaže odločnost, pogum, spretnost in nato še jaz. Če sem odkrit me je strah minil takoj za tem, ko sem pogoltnil prvo sladko češnjo in hvaležen sem mu bil do nebes, da me je vzel s seboj.
Mrle si jih je vesil za ušesa, kjer so veselo bingljale in poplesavale kot nekakšne trofeje in sem isto storil tudi sam. Kljub takrat vročemu poletju, še danes čutim hladne dotike bingljajočih svilnatih češenj za svojimi ušesi, za kar ima seveda vse zasluge Mrle.

Polnih ust se je Mrle pokroviteljsko nasmihal ob gladko tekočem lopovluku.
Zadovoljno je pogledoval proti meni in privzdigoval obrvi, češ a sm ti reku, a sm ti reku pizda, da bo šlo vse kot puterček. Drži se me, pa ti bo lepo na tem svetu je namigoval. Velika čast, velika slast.
Govorila sicer nisva nič, no morda malce, šepetaje, in to bodo vsi, ki so kdaj viseli v krošnji prepovedanih dreves razumeli.
Počasi so se zapolnili še zadnji prosti kotički najinih želodcev in pričela se je druga faza.

Basala sva jih v žepe in nato še v majice, ki sva jih poprej zatlačila za pas.
Tempo obiranja je pri meni upadal in počasi, se mi zdi, sem pričel razmišljati, da bi najini telesi elegantno spustila iz krošnje, ter se preselila v visoko travo bližnjega travnika, kjer bi lahko v miru prebavila materialno in doživeto vsebino.
Vendar je Mrle hotel več. Spokati je hotel vse kar se je rdečega lesketalo med tistim listjem, na tistem drevesu. Načela mu niso dopuščala, da bi se dostojno odlepil s krošnje in bi skupaj odšla kot zmagovalca. Basal je resnično histerično, pohlepno blazno, kot bi mu bili to zadnji gržljaji, ki jih bo naredil v svojem življenju.

Jaz pa sem imel dokončno dovolj, a sem iz solidarnosti do njega in njegovih načel, apatično prežvekoval naprej. Seveda le najslajše, najdebelejše in najbolj zdrave plodove, kot to delajo živali, ko jih včasih doleti nenadno obilje.

Pa me iz blažene zamaknjenosti v krošnji rdečih češenj zdrami zvok raskavega lubja, ki ga je seveda povzročil Mrle s svojim vratolomnim spustom proti zemlji. Za trenutek sem pomislil, da je omedlel in se zbal za njegovo telo, pa je oko reklo drugače.
Mrle je s svojim izurjenim očesnim kotičkom prestregel grozečo in zibajočo se silhueto , ki se je naglo približevala in aktiviral svoj načrt pobega s katerim pa jaz na žalost nisem bil seznanjen.
Le začudeno in otrplo, sem spremljal njegov spust in se prepustil usodi, ki je že začela dobivati razločno temačne obrise.
Vse je izgledalo tako dokončno in nespremenljivo določeno, kot da drugače menda, niti ne bi moglo biti.

Le sekunda in že je visel in bingljal iz dokaj visoke zadnje drevesne veje in se z nje tudi- ne oklevajoč- naglo odlepil.
Z nogami se je dotaknil tal in zazdelo se mi je, da je dosegel nebesni prag,  jaz pa sem zgoraj v peklu pokorno vdan, čakal na zadnjo sodbo.

Nekaj češenj se mu je izpod majice pri vratu vsulo na tla, vendar jih ni pobral, ampak se samo napol privzdignil in takoj zatem nizko štartal ter se brezglavo oddaljil . Brez besed.
Za seboj je menda pustil, če odštejem sebe, gniti le prgišče raztrosenih češenj, zvok šelestečega listja in temno senco, ki se je premikala pod deblom rdečih češenj…

…zlobna  senca me skuša sklatiti z dolgo prekljo, jaz pa se nagonsko pomikam v vse višje dele utesnjene kletke z zastraženim izhodom…misli mi begajo sem in tja, in senca skladno z njimi, pleše svoj maščevalni ples pod drevesom…

…v visoki travi Mrle opazuje modro nebo in misli mu letijo med bele oblake, ki se počasi premikajo skozi njegovo vidno polje…razmišlja o silni sreči, ki ga vedno znova rada doleti…z roko podpira glavo, druga pa mu uslužno nosi rdeče češnje v nasmejana usta.

Petelin v vinu ( fr. coq au vin ), tradicionalna jed, s katero boste okusili francosko podeželje.

Recept:
6-8 oseb

Domač petelin, kokoš ali piščanec ( cca. 2,5 kg ali več),
ter lastna drobovina(srce, jetra, želodec)
2 in pol srednje veliki rdeči čebuli
200 g korenja
100 g gomoljaste zelene
100 g kvalitetne pancete
200 g šampinjonov
60 g masla
1 liter kvalitetnega rdečega vina
1 dcl konjaka
0,5 dcl olja
3 stroki česna
2-3 vejici timijana
2 vejica petrešilja
1-2 lista lovorja
4-5 poprovih zrn
mleti poper, sol, (opcija, bogokletna žlica kakava)

Priprava:

Perutnino razrežemo na manjše kose in jo postavimo v primerno posodo. Nanjo drobno nasekljajmo polovico korenja, vso čebulo, zeleno, česen, vejico peteršilja in ga zalijemo z vsem vinom in malce olja. Premešamo in postimo stati vsaj 6 ur, najbolje skozi noč.

Drobovino, kremplje, vrat in morebitne ostanke kosti (če ste prsa ločili od kosti) postavimo v lonec ter zalijemo z vodo. Dodamo vejico peteršilja, poprova zrna in polovico čebule v kosu. Zavremo in nato zmanjšamo temperaturo na minimum. Kuhamo 1 uro. S to juho boste po potrebi zalivali perutnino.

Panceto sesekljamo na koščke.V posodi razpustimo polovico masla in na njem počasi popečemo panceto do rumene barve. Ko je popečena jo odstranimo iz posode(shranimo).

Perutnino vzamemo iz marinade jo osušimo s prtičem, solimo in popramo, marinado shranimo. Popečemo jo v posodi, kjer se je pražila panceta, do zlatorumene barve, 10 minut..
S penovko iz marinade poberemo zelenjavo, (tekočino ki ostane pa shranimo) jo odcedimo in dodamo perutnini v posodo, ter skupaj pražimo 5-10 minut.
Po 10 minutah zalijemo s tekočim ostankom marinade, dodamo timijan, lovor.
Kuhamo 40-60 minut (če ste uporabili piščanca pol manj)in po potrebi dolivamo juho.
Ko je meso mehko( ne sme pa odstopati od kosti) ga poberemo ven.
Precedimo vso nastalo omako skozi cedilo in zavržimo vse trdne delce. Omako bomo kasneje vrnili v posodo.

Perutnino postavimo nazaj v posodo dodamo praženo panceto in flambiramo s konjakom. Pustimo, da ogenj ugasne sam. Pazite na obrvi! ;)
Zalijemo s precejeno omako, dodamo polovico na koleščke narezanega korenja in kuhamo še 10 minut oz. do željene gostote.

V ločeni ponvi razpustimo 30 g masla in dodamo šampinjone. Pustimo jih cele, če so majhni, drugače pa jih režemo na polovice in četrtinke. Prepražimo na maslu, da izpustijo vodo(5-8 minut) nato pa jih dodamo v posodo s perutnino in serviramo ob poljubni prilogi( krompir testenine, riž).

Če je omake več in je preredka, jo lahko zgostite z žlico kakava, ki ga prej razpustite v lončku z malce vroče omake.

  • Share/Bookmark

V kategoriji Kuhanje, glavna jed Tagi: , , , , , , , , ,

 

41 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. strojnik  |  18.05.2008 ob 20:07

    strojnik

    Avijacija pa pri meni ni nikoli prva izbira… ;)

  • 2. Muki  |  18.05.2008 ob 20:22

    Muki

    @strojnik, pri meni tudi ne ampak raznolikost je vseeno potrebna! :)

  • 3. kamper  |  18.05.2008 ob 21:24

    kamper

    Spomnim se ,da smo najraje rabutali najslabše češnje,samo zato ker nas je lastnik preganjal z zračno puško,namesto metkov je pa imel zlepljene ščetine,aj koliko adrenalina in potem raznih zgodbic in smeha :lol: recept moram pa preizkust :lol:

  • 4. Muki  |  18.05.2008 ob 21:50

    Muki

    @kamper, đizs a ti s biu tud razbojnik? Ampak češnje so ble pa dobre ane? Loti se ga enkrat, ko boš imel malo več časa, ker kar traja. :) :)

  • 5. black  |  18.05.2008 ob 21:54

    Svaka čast in čestitke za tole umetnijo, tako fotografsko kot pripovedno in nazadnje tudi kulinarično. Zarad postov kot takih berem tvoj blog :)

    In kot bi rekli francozi: Cest magnifique! Tre bien!

  • 6. mitar  |  18.05.2008 ob 22:40

    Moram priznati, da mi francoska kuhinja nekako ne diši. Ko pa se sprehajam po tvojih umetniških izlivih, me zagrabi, da bi probal. Tvoj prejšnji recept (Macarons) me je spravljal že v blaznost in moral sem preizkusiti svoje znanje in potrpežljivost.
    S tremi besedami, zadetek v polno. Mogoče po izgledu ne tako popolni kot tvoji, a po okusu nedvomno perfektni. Sladica samo za kralje. Slike dobiš na mail, za probat pa žal ne moreš dobiti, ker so izginili v trenutku. Torej ocena čista desetka.

    Za petelina pa se raje nebi odločil, grem raje s tabo na češnje!

  • 7. Muki  |  19.05.2008 ob 08:27

    Muki

    @black, ma lahko bi blo tud boljše hehe. Drugače pa,… merci beacoup za pohvale. :) In… Je vous en prie! :)

    @mitar, no lepo, da si se jih lotil.
    Izgled pa je za domačo rabo itak drugotnega pomena. Čakam fotke!

  • 8. mojcej  |  19.05.2008 ob 09:24

    Pogrešam konec zgodbe.
    Si jih dobil po tazadnji?

    Hej, jaz sem punca, pa smo jih tudi me rabutale in enkrat ali dvakrat so nas tudi ulovili. Vseeno pa so spomini lepi.

    O receptu ne bom rekla nič, se mi preveč cedijo sline …

  • 9. Muki  |  19.05.2008 ob 09:46

    Muki

    @mojcej, hja, konec naj zaenkrat obvisi v krošnji. :) Je bil pa definitivno poln, z ene strani jeze in druge straha.
    Po 10 minutah se zaradi pat pozicije, oz. nemoči obeh vpletenih, razvije celo nekakšen patološki odnos storilec-žrtev, oz. bolj pravilno, storilec-oškodovanec.
    Druga zgodba morda. Pejmo raj rabutat. :)

  • 10. mojcej  |  19.05.2008 ob 10:39

    že takrat nisem bila preveč pogumna, zdaj pa ne vem, če bi si še drznila kaj takega ;-)

  • 11. Lilija  |  19.05.2008 ob 10:44

    Bravo! Slike so namreč tako žive, kot da bi imela hrano pred seboj, v zgodbi pa mislim, da se kar vsak najde. Poleg češenj smo rabutali tudi jagode pa maline.. Adrenalin na višku, predvsem ko smo tekli, da se je kar kadilo za nami.

  • 12. Muki  |  19.05.2008 ob 10:58

    Muki

    @Lilija, hehehe ej res je.
    Prepovedan sad dvigne adrenalin in da o sladki nagradi niti ne govorimo.
    Tega “pijanega” si pa le privošči ob priliki, da vidiš kako okusen je in ne samo lep na pogled. :) :)

  • 13. Muki  |  19.05.2008 ob 12:24

    Muki

    @mitar, evo fotke sem dobu.
    Moje skromno mnenje je, da ti bodo 26-setič zagotovo ratal brez napak. hehehe
    Ne, resno. Spodobni so za prvič. Čez čas bi lahko kar tvoje fotke kle gor metu a? ;)

  • 14. napo  |  19.05.2008 ob 12:26

    trikrat hura za parkeljček … kot da je rokca od golluma … prešasss!, hehe … bajdvej: obvladaš kakšen zanesljiv resurz za res domače kure-pešce? …

  • 15. Muki  |  19.05.2008 ob 13:44

    Muki

    @napo, ma ej a veš kakšno vojno sem doma bil za to zadnjo fotko. Mende je neugledna in ogabna, men je pa blaznooo všeč.

    Kar se pa domačije tiče… žal ne, pristni domači nasploh, so velika redkost in dragocenost. To je cela vojna za enga tiča. Lastniki se neradi ločijo od njih, tud za suho zlato ne. Pa sej to očitno že veš.

  • 16. GRiSON  |  20.05.2008 ob 07:42

    GRiSON

    Muki, uf, teh zgodbic rabutanja češenj v Šiški in bližnji okolici imam kar nekaj na zalogi. Včasih smo za blokom postavili šotor, samo zato, da smo lahko ob štirih zjutraj mulci naskrivaj odšli na lov. Takrat so bile žrtve nepomembne. Da je bilo drevo namazano z drekom ni bilo še nič v primerjavi z zapičenimi vilami v hrbet mojega prijatelja. Letele so metrska polena, ki jih je lastnik metal v krošnjo, da ne govorim, da smo bili tudi ob kolesa, ki so bila parkirana pod drevesom :D .
    So pa bili tudi lepi trenutni, na primer ko nas je vsako leto sosed povabil na njegovo češnjo, in smo prvo nabrali češnje za njegove potrebe, potem pa smo se lahko masti po mili volji, bilo vse ostalo naše.
    Petelinček je pa zakon, bom poskusil po tvojih navodilih.

  • 17. Darja  |  20.05.2008 ob 08:37

    Hehe… tole me je spomnilo na moja otroška leta. Sosedova sadna drevesa so bila pač vedno veliko bolj vabljiva, kot domača… Vse dokler je nekoč nisem skupila… K sreči je bolela samo trtica od padca na trdo…

  • 18. Muki  |  20.05.2008 ob 09:59

    Muki

    @Grison, ne vem zdej čist, a ti opisuješ kak boj iz soške fronte al kaj drugega. hehe
    Kok je blo pa kej mrtvih tkole od oka?
    Tista o zobanju češenj z dovoljenjem, je pa že čist upokojenska, jaz se ne bi s tem hvalu.heheheh

    @Darja, pišuka sami neki delikventi, spomeničarji, spreobrnjenci in skesanci se klele zbirate. ;) Ampak izkušnja je pa vseeno fletna ane.

  • 19. zdravje  |  20.05.2008 ob 11:17

    Muki,
    kadar sem pri tebi na obisku, me vedno “prime” lakota….mnnn…zdejle bi češnje jedla…petelinčka odstopim drugim. :-) Ja, je bilo fino v mladosti, ko so fantje češnje rabutali. Me punce smo pod drevesom samo čakale, pa so vejice s sladkimi sadeži kar dol priletele….

  • 20. Muki  |  20.05.2008 ob 11:27

    Muki

    @zdravje, a tako? A da mamo tud razvajenke vmes infiltrirane. :) Kdo pa danes doma koga hrani ? Se še pustiš razvajat ali je zdaj obratno ?

  • 21. zdravje  |  20.05.2008 ob 11:44

    Muki,

    ne ga biksat noooo, meni se od višine zvrti in naši fantje so bili pravi kavalirji!!!
    Ja, sej veš, v življenju se marsikaj spremeni……. :-) :-)
    Bi pa zdejle takoj “posvojila” enega kavalirja s češnjami…

  • 22. erny  |  20.05.2008 ob 16:04

    …se sprašujem kako ti uspe vedno poslikati stvari ko so narejene…pri meni bi vsekakor zaradi neučakanosti vsega prej zmanjkalo, kot pa da bi posegel po fotoaparatu ;)

  • 23. Muki  |  20.05.2008 ob 22:58

    Muki

    @erny, samo disciplina, železna disciplina. :)
    Ma ne, resno, če maš namen se ga pač držiš, nimam kle nekih strašnih skomin.

  • 24. M&M  |  21.05.2008 ob 12:44

    M&M

    jaz sem, še vedno jih, in bom rabutala smokve :)

  • 25. Muki  |  21.05.2008 ob 13:08

    Muki

    @M&M, nenavadno, nenavadno.
    V to smer še nisem razmišljal. Ob besedi rabutanje si kar nekak češnje slikam.
    V afriki pa verjetno rabutajo banane ali kej tazga. :)

  • 26. M&M  |  21.05.2008 ob 13:12

    M&M

    ma sej veš kako je, kar je doma ali pa blizu doma, ni zanimivo rabutat :)
    ko pa pridem v bližino figovih dreves…..pa ko ugledam tiste lepe sadeže, se roka kr sama stegne za njimi :)

  • 27. black  |  22.05.2008 ob 00:25

    Pr prvi sliki se vid, kolk kilometrine imaš. A to maš kej post-obdelave? Photoshop?

    Na živce mi greš k kuhaš in slikaš boljš k jest, edino kar te rešuje je to, da bolj poredko :)

    No, mal heca more bit, sej mogoče bom pa jest tud že čez par let znal tko obdelat sliko k ti, da ne bodo moje zgledale tko, kot da bi jih poslal čez fotokopirca najprej. Moj beef bourguignon bi potreboval mal tvoje žilice za barvo. Al pa jest en mal bolj profi fotoaparat pa kakšne makro leče, da nebi ravno na kompaktu snemal …

    Sem vsaj z kompaktom zadovoljen, kolkor mi rata stisnit iz njega…

  • 28. GRiSON  |  22.05.2008 ob 05:29

    GRiSON

    Muki, če pogledam malo nazaj v našo zgodovino, sta zares že dva podlegla, vendar krivec ni bilo rabutanje. Tretji je brez ene noge, čtrti pa skoraj nič ne vidi.

    Sosed, priznani Ljubljanski krznar, pa se je dobro znašel, mu ni bilo potrebno plezati po drevesu, smo mi namesto njega to storili.

    :lol:

  • 29. Muki  |  22.05.2008 ob 08:27

    Muki

    @black, ne dajaj svoje delo v nič, je verjetno prvo kar bi morala oba upoštevat.
    Tega sem se zadnje dni naposlušu, da glava boli, pa mislim , da bo kar držalo.

    Tvoje fotke so uredu, tko kot hrana ki jo kuhaš. Sicer vedno stvar okusa, ampak nek okvir kvalitete pa vseeno obstaja.
    Pa sej sam videš na kakšne zmazke se da naletet sem pa tja po netu.

    Fotke so povečini obdelane ja. Tiste, ki so v HDR tehniki pa sploh. Ker hrana je ena taka čudna reč, ki zahteva neko, vsaj malenkostno potenciranje, če jo želiš resnično občutit. Opazit se pa ravno ne bi smelo. Neko ravnotežje se lovi skos.
    Vsaj jaz tako mislim.

    Kar se kuhe pa fotkanja tiče…hja pomoje sva ob loncih, s fotkičem v roki kar približno glih, finta je samo v tem, da vse to ne konča kle gor.

    Bolš? ma ne vem. Zame so dobri vsi, ki med lonci ne drekajo z dvema levima rokama in slabi tisti, ki se promovirajo s tem, da dajejo “dobre” nasvete drugim.
    Ampak to morš videt v živo, to se ne da na daleč ocent.
    Uh, s me pa najdu. Bolš de neham. Drgač bo disertacija. :) :)

    @Grison, hehehe mater jih pa stresaš.
    Kaj si ti ljubljančan drugač al kako?

  • 30. black  |  22.05.2008 ob 11:31

    Najrajš bi ti poslal par originalov, pa da narediš svoj “magic” :) … gremo naredit konferenco foto blogerjev pa zraven tečaje obdelave slik :D

    Drugač to pa glede loncev, fotkiča je kr res. Vse ne konča gor, ampak to je stvar nekih kvalitetnih meril. Tvoja so postavljena pomoje miiičken višje, kar zmanjša frekvenco objavljanja, moja so pa predvsem postavljena na okus in mal estetike. To je neka stvar izkušenj, pomoje če bi ti več objavljal bi se edin pri tekstu ustavljal prej kot pa pri recepturi in slikah.

    Najbolj mi v glavo stop razlika pr začetku tega, en let nazaj. Začnem, je blo tud kiksov kar neki vmes, ampak fotografsko gre vedno na boljs, dekoracija gre na boljs, okusi grejo na splošno na boljš, da o tehniki ne govorim,… neverjetno je kolk sem se dejansko privadil loncev v tem letu, pa zravn še mal tehnike fotografiranja. Odličen filing, ko vidiš neke rezultate, pa tud če si samokritičen do amena. Brez samokritike ne kuhaš več za užitek, vedno te poriva to naprej, da bi bilo lahko boljš :)

    Pol te pa vmes šokira še kakšna kombinacija hrane in začimb (npr, Tuna iz konzerve in pa Curry v prahu, … neki najboljšega), pa se ti sploh zdi, da si se naučil nekaj uporabnega.

  • 31. Muki  |  22.05.2008 ob 12:04

    Muki

    @black, hehe glede obdelave, to morš sam delat in se učit.Ker neko vizijo ma vsak svojo, kako naj bi končno zgledalo in potem se temu skušaš približat, če “surovina” to sploh dopušča.
    Jaz vse delam v Adobe PS, CS2. Večino obdelam z orodji, shadows/highlites in selectiv colors pa še kakšno drobnjakarsko.
    Placa za čarat maš pa več, če vse fotke delaš v RAW, ker podpira 32 bitno barvno paleto.

    Z ostalim se definitivno strinjam. Svakoga, dana u svakom pogledu, sve više napredujemoo. :) :)

    Glede bremzanja maš prav, teksti so večji blem.

  • 32. GRiSON  |  24.05.2008 ob 06:06

    GRiSON

    Muki, samo rojen sem v Ljubljani :D . Zato me sosedi v moji vasi parv nič ne obrajtajo, največkrat sem slišal: “Ljubljančan, žabar, pojdi srat v Ljubljano …”

  • 33. anka  |  26.05.2008 ob 15:37

    Problem tvojega bloga je v tem, da vedno postanem lačna :mrgreen:
    To je hudič, a ne? Sploh, če rad dobro ješ :lol:

  • 34. Muki  |  27.05.2008 ob 08:10

    Muki

    @grison, jest te ljudi ne zastopm, to je zame misterij. Bedno do konca.

    @anka, ja tole z lakoto je menda res blem. Mogoče je čas, da gor vržem kakšno crkovino, da razbijem monotonijo. :) :)
    Mimogrede, brezplačen slinček ti pripada šele ob stotem obisku. :) :)

  • 35. Eva  |  27.05.2008 ob 23:11

    Sam tista slika ko kura meša solato z nogami je pa carska! Kot da bi kurica pripravljala solato :)

  • 36. Muki  |  28.05.2008 ob 08:16

    Muki

    @eva, me veseli, da ti je všeč.
    Sicer mogoče malo morbidna za marsikoga, ampak okej.
    Mimogrede, perjad hvala bogu počiva na velikem šopu peteršilja.
    Da mi solato meša pa….bi bila tud za moj okus mal prehuda. :)

  • 37. pavot  |  1.06.2008 ob 00:12

    pavot

    kdaj bodo nove dobrote objavljene? :D

  • 38. drmagnum  |  1.06.2008 ob 22:45

    drmagnum

    Zanimivo. Premišljujem kako do pravega petelina. Večinoma so same kokoši.

  • 39. GRiSON  |  2.06.2008 ob 06:30

    GRiSON

    Ja, bedno, najraje bi postavili mejo pri Črnem kalu :evil: .

  • 40. Muki  |  2.06.2008 ob 08:50

    Muki

    @pavot, če bog da in mi bo sreča mila, bo nova objava do konca tega tedna. :)

    @drmagnum, ne beli si glave s spolom perutnine. Nabavi navadno pile in zadeva je rešena. :) :)

    @grison, ma če drugega ne, boš imel vsaj veselico na pogrebu. :) :) :)

  • 41. GRiSON  |  5.06.2008 ob 07:26

    GRiSON

    Lepa tolažba Muki :D .

Komentiraj

ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM