Arhiv za mesec Marec 2008

Fobijo mam, pa je nikomur ne dam

54 komentarjev 31.03.2008 Muki

Pred časom sem ugotovil, da mi letenje z avioni predstavlja odpor in da če ne bi šlo za življenje, bi se težko spravil še kdaj na letalo. Pretiravam. Dejansko me takole…malce stisne, tja čez životec ob misli na kakšen let.
Prvič sem letel z športno cessno, nato s helikopterjem in kasneje z velikimi potniškimi letali raznih vrst in velikosti. Fletno, resnično fletno, fensi-šmensi…uživancija. Vse do tistega nočnega leta iz Antalye v nevihtnem vremenu, ko so otroci jokali, se potniki spogledovali in se je pijača v kozarcih pričela prelivati čez robove. Takrat sem prvič dobil tisti edinstven občutek…in si mislil…mater crknili bomo.
Začuda sem ostal živ in posadki sem po srečnem pristanku evforično ploskal kot idiot, še dolgo minuto ali dve zatem ko so vsi ostali že prenehali.
Zdaj, ko sem po naključju nabasal na stran z naštetimi neštetimi fobijami, pa ugotovljam, da sem najverjetneje v tisti noči tudi sam fasal blažjo obliko fobije, ki sem jo do sedaj obravnaval kot strah ali blagi predsodek. Aerofobija juhuuu.

Tolažim se s tem, da nisem edini, ki jo ima in s tem, da ta fobija ne vpliva na potek mojega življenja, vsaj bistveno ne. Dejstvo je tudi, da v hiši že dolgo gostimo še eno od fobij, katere gostitelj je eden mojih družinskih članov. Do pred kratkim smo to imenovali samo …pajkou se buji…
No zdaj je ta strah končno dobil ime kot se spodobi in je prav.
Grozljivo in neusmiljeno zveneče. Arahnofobija – strah pred pajki. In mi je lažje živeti.

Pa sem se še malo ozrl po okolici, po ljudeh, po mrkih brkih, obrazih in po navadah tistih, ki me obkrožajo in ugotovil, da sem v bistvu blažji primerek s to svojo neizrazito razvito fobijo. Mnogi jih imajo in imajo jih tudi več na enkrat. To pa to, a !?
Povečini jih skrivajo in o tem ne želijo govoriti. Obnašajo se kot bi jim na ritih rastli debeli gnojni turi za katere bljižnji in daljni bolje da ne vedo. Morda se dejanski počutijo kot “pacijenti” ali pa to dejansko tudi so.

Eden od sodelavcev ima definitivno mizofobijo-strah pred umazanijo, saj si roke umiva na vsake pol ure ne glede na to, da ima opravka samo z računalnikom. Sumljiv mi je bil že prej.
Dve sodelavki sta okuženi kar z dvema istima fobijama, astrafobijo-strah pred grmenjem in strelami in sitofobijo-strah pred hrano. Enega od sodelavcev pa imam na sumu da trpi za ginofobijo-strah pred ženskami, vendar bi za to lahko imel tudi drugačen razlog. Ksenofobijo-strah pred tujci, pa ima menda tako že skoraj vsak drugi.

Se torej bojite pajkov, psov, zobozdravnikov, kač, ogledal, višine, injekcije ali samo lastne sence ?
Če se odgovor glasi: ZELO DA, potem ste tudi vi ponosen lastnik ene od mnogih oblik fobij, ki nadlegujejo mnoge od nas, pa se tega morda niti ne zavedate. Buuuuuu.
Da, da, tudi vi imate FOBIJO.
Prosim ne skočite še skozi okno, oziroma, če ste navdušeni nad dobitkom, tudi penine še ne odpirajte.
Vse kar morate zaenkrat storiti je to, da ji dodelite pravilno ime in se ga, če vam lingvistične sposobnosti to dopuščajo, tudi naučite izgovoriti inu zapisati.
Vendar brez panike, če do sedaj niste vedeli, da jo imate, potem je isto kot, da je še vedno nimate oziroma je nikdar niti niste imeli. Tako nekak ja.

Uradno naj bi vsaj eno od fobij imel vsak deseti človek, vendar se mi dozdeva, da jo ima že vsak drugi, vsaj v blažji ne moteči obliki. Nekatere od fobij so postale tako razširjene in neizrazite, da jih ljudje dejansko enačimo z neke vrste značajskimi lastnostmi. Praktično so postale majhni strahci, ki pa jih tako ali tako ima vsak, takšne ali drugačne.

Tudi vi se lahko tolažite s tem, da niste edini, ki jo ima, ali pa celo s tem, da imajo nekateri še hujše, daljše ali…pač nadležnejše ali kaj jaz vem kaj.
Torej…če nimate ene od spodaj naštetih ste takorekoč popolnoma normalen, pogojno zdrav človek.
Arahnofobijafobija-strah pred ljudmi, ki jih je strah pajkov, je že takšna. Genofobija-strah pred sexom??? Pantofobija-strah pred vsem. Heksakosioiheksekontaheksafobija-strah pred številom 666. In zame najbolj bedasta fobija vseh časov, carica Milica fobij, one and only…the great… hipopotomonstrosesquepedaliofobija-strah pred branjem ali govorjenjem dolgih besed. Če imate katero od teh potem ste morda res v težavah.

Z malo vztrajnosti se je lahko seveda rešite, vseeno pa mislim, da jo je bolje pustiti pri miru in ne bezati vanjo, če resnično ne moti vašega vsakdana.
Osebno seveda razmišljam, da sem zaradi fobije koneckoncev tudi malo drugačen, poseben, to pa menda tudi nekaj šteje.

Poznaš fobije?
http://www.kvizomania.com/kvizi/fobije/index.php

Za vsakogar nekaj.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Fobija

Po vsem tem, vam bo menda zapasal desert, ki je bil zelo popularen v 80 ih in je k nam prišel iz Amerike, zdaj pa je že malce pozabljen. Jogurtov sladoled z malinami.

Recept:
6-8 oseb

500 g jogurta
200 ml sladke smetane
150-170 g sladkorja (oziroma po okusu)
130 g malin

Jogurt in sladkor mešamo v posodi dokler se sladkor ne raztopi. Dodamo sesekljane, zamrznjene maline in dobro premešamo. Smetano stepemo in vmešamo v jogurt. Postavimo v zamrzovalnik in premešamo vsako uro, (lahko tudi z stepalnikom) prve tri ure. Po štirih urah, ko še ni povsem zamrznjen in je lepo kremast je pripravljen za seviranje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Jaz, ti in on

36 komentarjev 12.03.2008 Muki

A se ga kdaj tkole, ane, sm pa ke… namečete, naližete, nasisate, natolčete a? Alkohol, nekaterim veliki ljubimec, prijatelj spet drugim sovražnik, ubijalec. Običajen povprečen človek ga konzumira vsaj občasno, morda ob hrani, morda celo kot degustator. Mislim predvsem na vino, če bi mislil na žganico bi vam že podtikal.
O ja, osebno ga spijem, nisem anti-proti. V priljubljenem medicinskem žargonu bi mero moral opredeliti v steklenicah piva. “Povprečno en pir na teden, gospod doktor nič več.”
In to je res. To ni podla laž ali izmišljotina, to ni zavajanje kogarkoli, tudi sebe ne.
Povedati je bilo treba, da se ve s kom imate opravka, da si nalijemo čistega vina ane. Tudi zaradi dobrega oziroma bolj natančnega izhodišča.

Torej ga pijemo, ali pa tudi ne. Saj niti ne vem kdo je na boljšem, oziroma morda bi bilo bolj smotrno reči, kdo je na slabšem, redni a prevdarni pivci, zmerni priložnostni pivci, alkoholiki ali abstinenti? No, alkoholike bi menda le moral izvzeti. Čeprav sem imel priložnost tudi osebno spoznati alkoholike, ki so povsem spodobno funkcionirali na vseh ravneh družbenega življenja, vključno z družinskim. Morda se bo slišalo bedasto, vendar nekateri so bili tudi ljubeči očetje.

Pokojni sosed ni imel mere. Ob sobotah se ga je običajno nacuzal kot veper in potem s tisto pijasko bingljajočo fasungo v vrečki zamujal na kosilo. Običajno si je po poti domov tudi kakšno pel ali pa vsaj vzpodbudno mrmral, meni se je zdelo, da zbira pogum za “soočenje”. Sem in tja se je ustavljal, komuniciral z “navideznimi” in odrinjal vedno bolj bližajoči se dom ter daljšal krajšajočo se razdaljo pred seboj.

Ooo ga je oprala, pošteno in brez milosti, ko se je pohlevno privlekel domov in skušal interpretirati treznost. Pa mu ni najbolje uspevalo, tisto pijansko omrtvičenost lahko skriješ samo pivskemu bratcu na istem ali višjem promilu. Slišati je bilo pretežno njo, on pa je bil bolj tiho. Morda zaradi čiste ponižnosti ali občutka krivde, morda pa iz povsem praktičnega razloga. Ko se ga namreč pošteno naližeš, če vam je slučajnoooo znano, ti misli prično prehitevati besede, ki so nekako že izrečene, medtem, ko se grimase obraznih mišic šele sestavljajo in na koncu obupajo in usta pač ne izdavijo nič. Popolna zvočna izolacija. Prevelik napor je to za jalovo delo, podobno kot je na primer iskanje lažnivih opravičil, ki jim soseda že dolgo ni več nasedala.

V nedeljo je bil potem priden. Običajno je prav zagnano pral avto in po kosilu odnesel smeti. Z bližnjimi sosedi je opravil na hitro vendar vljudno. Običajno je bil tudi sveže obrit in odišavljen s ceneno brivsko vodico. Kakšna tlaka ga je čakala v hiši bi znal povedati samo on. Občutek teže priklenjene topovske krogle, ki jo je vlekel po hiši, je že dolgo poznal. Hja, menda se mu je splačalo. Je že moral imeti računico, ne glede na posledice, ki so ga naslednji dan doletele. In bil je vztrajen, zelo vztrajen. Tudi pozimi jo je mahal v trgovino peš in ko se je vračal so mu v ulici običajno začele pohajati moči. Menda je res namenoma odlagal neizbežno, ali pa je imel dozo dejansko tako natančno odmerjeno, da je tik pred ciljem pričel izgubljati tempo. No običajno mu je zmanjkalo recimo kakšnih 25 metrov, ki jih je prebredel leže, sede ali plaze se.

Tisto zimo se je tik pred domom zvrnil v kup snega in se v njem kopitljal kot zadovoljen otrok ali osvobojeno žrebe. Naša mama ga je videla skozi okno in rekla “Stari Mrvež se ga je spet napil”. In ker je bila dobra duša sama in je bil dobra duša tudi on, se ji je zasmilil. Rekla je tudi, “Saj bo še zmrznil”, in me prosila naj grem z njo. Takole od daleč ga je bilo povsem fino gledat, ko pa sva prišla do njega mi je srce začelo močneje tolči. Bil je ogromen dec, mama je kasneje rekla da je bil težek kot medved. Vlekla ga je za rokav, pa se ni dal, rekla je naj ji pomagam, pa sem tam samo stal in se čudil. Čudil sem se vzroku, kraju, času in celotnemu sestavljenemu trenutku. Sneg mu je rinil za ovratnik, stari Mrvež pa se je samo zadovoljno smehljal. Menda se mu je res fino zdelo, da se nekdo tam v mrazu celo ukvarja z njim. Ker ga ni mogla premakniti niti za meter, jaz pa se ga niti dotakniti nisem upal, stari Mrvež pa tudi ni kazal strašanske volje in zalog moči, je rekla naj ga pazim, ona pa da gre po Mrveževo Fani.

In je ležal tam na hrbtu v mehkem snegu z zaprtimi očmi in govoril kdo ve s kom, o kdo ve čem. Jaz pa nisem vedel kaj natančno naj bi pomenilo tisto, da naj ga pazim in sem se mu pokroviteljsko približal. Izgledal je resnično star, če bi me kdo takrat vprašal koliko, bi kot iz topa izstrelil da najmanj sto let. Dihal je težko in glasno in postalo me je strah. Mižal je in suhe snežinke so mu padale na košate brke in obraz ter se talile v hladne solze. Ni mi bilo jasno, kako je možno, da to trpi in si ne zakrije lica. Nekakšno trdnost, odločnost in vzdržljivost je takrat pokazal in se mi po tem vtisnil za vedno v spomin.

Pa je prišel glas iz globočin, ko sem ga najmanj pričakoval in tudi roke so mu začele migati. “Kaj me pa ti tko gledaš” je rekel, in čakal na odgovor…pa nisem našel primernih besed. Menda mu je bilo toplo, kajti z eno nogo je pričel sezuvati čevelj na drugi in mimogrede momljati še nek znan napev. Takrat pa je bilo že slišati Mrveževo Fani, ki je vijočih se rok in odločnega glasu ter koraka od daleč klicala proti nama, ja Stane, ja Stane, ja Stane…kaj s pa naredu…
“Padu sm, padu sm”, je ponavljal, pa da drsi in podobne je slabotno šepetal, skorajda ječaje. In že v naslednjem trenutku sta jo skupaj rezala proti domu…

Vrnila sva se v hišo in mama je skuhala čaj, ki sem ga potem srebal ob oknu. Gledal sem padajoče snežinke in Mrvežev odtis v snegu, ki se je počasi razblinjal. Snežinke pa so postajale vse večje in večje, kot ptičje glave in spraševal sem se, če bi stari Mrvež tudi to preizkušnjo prenesel.
Naslednji dan sem ga srečal, ko sem mimo vlekel sani on pa je že veselo kidal novozapadli sneg, nekak zarotinško mi je pomežiknil in se nasmehnil, potem pa lahkotno kidal naprej belo perje in bil do naslednje skušnjave priden kot angel.

Indijančki za ortodoksne sladkorne odvisneže.

Recept:
5-6 oseb

Krema:

4 beljaki
30 dkg sladkorja
5 kapljic arome limone ali žlica limoninega soka,
5 kapljic vanilijeve arome.
čokolada za preliv

Priprava kreme:

Beljake stepamo in postopoma dodajamo sladkor. Dodamo še aromo vanilije in limone. Ko se krema prične gostiti in je v njej ves sladkor, posodo prestavimo nad soparo in stepamo še približno 10 minut, da postane še bolj čvrsta.(uporabil sem električni stepalnik). Počakamo 5 minut nato pa nabrizgamo na ohlajen biskvit in prelijemo s čokoladnim prelivom. Pripravimo dan prej in dobro ohladimo v hladilniku.

Biskvit:

2 jajci
50 g sladkorja
50 g moke
50 g škroba

Priprava biskvita:

Sladkor in rumenjake stepemo, da zmes naraste.Beljake stepemo v trd sneg. Skupaj zmešamo moko in škrob. Sneg vmešamo v stepene rumenjake in na rahlo vmešamo še mešanico moke in škroba. Pekač obložimo s peki papirjem in nanj nabrizgmo ali pa naložimo testo z žlico, v manjše kupčke, ki se čez čas sesedejo v ploščate kroge. Pečemo do 10 minut pri 190 C. Ohladimo.

Kremo lahko uporabite tudi za druge vrste peciva. Za večje količine uporabite 75g sladkorja na en beljak.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM