Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega

20.01.2008

Po Ljubljani se že prekleto dolgo nisem brezciljno potikal. Zdaj sem človek s familijo in če se kam odpravim je to običajno z namenom, načrtom in ciljem-racionalno.
Predno odidem od doma spijem kozarec vode, preverim , če imam v žepu papirnate robčke in zadostno količino cvenka. Za vsak slučaj stopim še na domač wc in opravim, če je kaj opraviti treba, v izogib neprijetnim situacijam, ki bi me lahko doletele z iskanjem javnega wc-ja.

Ljubljanski javni in gostilniški wc-ji so bili v preteklosti črna luknja spremljajoče gostinsko turistične ponudbe. Osebno sicer nisem clean freak, a se mi je navkljub temu v marsikaterem javnem ali gostilniškem wc-ju obračal želodec.

Pri Sokolu smo ga mladci radi od vikendih žurali in po parih perih, sem začel prestrašeno pogledovati proti koncu hodnika, kjer se je nahajal wc in v njem pojava, ki sem se je, ne vem zakaj, takrat tako zelo bal.
Imeli so wc maherko, ki je vsaj meni izgledala blagorečeno nenavadno. Zagotovo je imela že krepkih šestdeset in kadilski glas z rahlo zagrobno noto. Nesigurna majava hoja, zakrčene roke in shujšano telo. Na sebi je imela vedno sprano sivo haljo v stilu komične čistilke in prevelike, ohlapno viseče žabe, ki so se ji v nepravilni-abstraktni spirali vile po atrofiranih mečih.
Vzbujala mi je mešane občutke od strahu, včasih simpatije, do usmiljenja.

Menda ji je bilo v predprostoru wc-ja, za zgonjeno leseno mizo, blazno dolgčas, kajti vsakega obiskovalca je glasno pozdravila in ga kasneje – kar je bilo glede na po večini opito populacijo, ki je običajno navrgla tudi kako bistro pijansko – ob odhodu tudi glasno oblajala. Govorila je resnično veliko in če je začutila obiskovalčevo negotovost in sramežljivost še toliko bolj. Včasih je bila, ampak resnično redko, celo nenormalno olikana, celo gosposko prefinjena, skorajda aristokratska.

Običajno sem moral počakati, da se je mehur napolnil še komu, da sem potem v varnem zaveterju oddrsal z njim, kot senca. Jaz z njo nisem znal. Jaz sem bil samo njena žrtev. Od tam imam verjetno še danes dokaj dobro natrenirane »dize«.
Stranišče seveda ni bilo čisto, ni pa bilo tudi, po domače povedano ober usrano. Na steni si sem in tja lahko uzrl, z »drhtečo« se roko zapisane črke, famozne wc poezije in proze v stilu »Imam samo 13 cm velikega rad bi imel večjega« in pripis » kdor z majhnim ni zadovoljen velikega ni vreden«. To branje včasih pogrešam.

Zloglasni štacjonski wc, sem, mislim da, obiskal samo enkrat in to v situaciji takoimenovane življenske nuje, ko dejansko ni bilo drugega izhoda. Pojdi ali umri!
Ta kletni wc je bil na slabem glasu zaradi domnevnega protektorata gay populacije, ki naj bi se, pravtako domnevno, zadrževala v njegovih »sobanah« in nadlegovala ter zalezovala naključne uporabnike. Morda res morda ne, ne vem. Jaz sem tistikrat opravil in preživel, ter jo brez plačila »vodarine«, pod vtisom zgodb o nadležnih »homičih« brzinsko ucvrl na svež zrak. Homofob nisem, to naj bo jasno. Sem pa bil mlad in prestrašen.

Tistega v Plečnikovem podhodu sem menda obiskal večkrat, čeprav je spomin blago »zamegljen«. Podhod je deloval dokaj obljuden in neprijetnosti tam običajno nisem pričakoval. Sem pa nekoč padel vanj ko je vse plavalo v vodi, ki se je tja zlivala iz puščajočega stropa. Nekdo je v svoji hladni preprostosti celo z eno roko na ramenu podpiral odprt dežnik. Za nameček pa je svetila samo ena luč in še tista je psihodelično utripala. Zaznati je bilo tudi zibajoče se silhuete, ki so pod vplivom slabe vidljivosti in pozne ure, sem in tja izpustile kak nečloveški – savanski krik. Bejžmo.

Z nemškimi wc-ji nimam posebnih, neprijetnih izkušenj, wc-ji kot wc-ji pač. V enem od nemških wc-jev sem se seveda zblamiral izključno sam. Ko sem na neki pumpi zapuščal wc, sem si ob umivalniku v kotu želel še posušiti roke na fenomatu. Roke sem molel podenj zaman, kajti škatla kljub trdemu “balkanskemu prijemu” z leve in desne ni hotela izpustiti niti sapice. Zadevo mi je pojasnil smejoči se stodvajsetkilski bavarec, ki je opazil moje balkanske prijeme na trmastem aparatu. Od takrat natančno poznam razliko med fenomatom in kondomatom.
Znameniti šaljivi stavek Erice Jong v razpravi o wc školjkah in ključu do strahot Tretjega Reicha “Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega!”, mi zatorej še vedno pušča dvom. :) Učimo se celo življenje.
Balkanske wc-je bom v izogib verjetne, sedem letne izgube apetita raje izpustil.

Napredna wc tehnika in arhitektura pa me je najmanj dvakrat spravila v zagato v Italiji. Pred nekim wc-jem se je delala strašanska vrsta in jaz stojim v njej. Začudeno sem se spraševal v čem je problem italijanske prehrane in prebave in zakaj zaboga vsak drugi visi v njem resnično nespodobno dolgo. Seveda se mi je kasneje, ko sem prišel na vrsto popolnoma zdanilo. Ko sem zapuščal težko dočakani wc prostor nikjer nisem našel ročke-tipke za proženje vode v wc ju. Po nekaj mučnih minutah sem zbral prepotrebno količino poguma za takšno dejanje, si rekel bilo šta bilo in brez da bi potegnil vodo, rdečih lic in sklonjenega pogleda zapustil wc. Voda se je seveda prožila samodejno po odpiranje vrat oz. po zapuščanju wc-ja. Bedasto do konca.

Druga italijanska zagata pa se nanaša na majhnost wc-ja. Vstopiti je bilo dokaj normalno, ko pa sem wc zapuščal sem moral dobro preštudirati kam naj se postavim in kako naj se obrnem, da bom lahko odprl vrata in prostor tudi brez vratolomnih zviranj zapustil. Klavstrofobično.

Nekaj let kasneje pa sem v eni od gorenjskih gostiln doživel celo wc razodetje.
Ne vajen čistih in dišečih gostilniških wc-jev, sem se tam sprva počutil malodane nelagodno. V prostoru je bilo slišati petje rajskih ptic in nekje v ozadju je bilo slišati žuborenje kristalno čistega potočka. Nirvana. Zaščitna prevleka na deski se je menjala sama, na elektriko, o čistoči prostora pa niti ne mislim izgubljati besed. Če bi mi konjak s cigaro takrat servirali kar tam ne bi imel nič proti. Nenavadno.

Imam pa frišno izkušnjo z javnim wc-jem na ljubljanski tržnici. Konec poletja 2007. Seveda sem pričakoval urejen prostor. Ga vi 20 let po padcu berlinskega zidu ne bi?
V zavetju ljubljanskega zmaja, ki je čepel na mostu, sem se po stopnišču spustil v ozek, slabo osvetljen wc, ki je močno spominjal na vhod v grajske ječe.
Preden me je zaradi začasne slepote razočaral vid, me je ob prvem globokem vdihu razočaral tudi vonj.
Plavalec in potapljač nisem bil nikoli in zraka v pljučih več kot minuto nisem mogel zadrževati. Pljuča mi je rezal smrad in noge so bile telečje zaradi spolzkih tal. Oči pa so me zaradi jedkih izparin pekle še par minut zatem, ko sem wc, sicer blago omotičen in z ohromljenimi čuti, tudi zapustil.
Wc maher pa mi je v roko, za spomin, potisnil tudi hudo lično karto, ki se je nebi sramoval niti manjši teater.
Japonski turisti na tržnici so zame od takrat naprej junaki. V ljubljani pa se je, če ne drugega in drugje, prav čas – zares ustavil – v javnih wc-jih.

Če niste popolnoma izgubili apetit, si privoščite ananas presenečenja.

Recept :
Za 4 -6 oseb

2 srednje velika ananasa( ali 6 mini)
1000 ml vanilijevega sladoleda
3 beljaki
300 g poljubnega sadja( pomaranče, jagode, banane)
2 žlici ruma ali vanilijevega likerja
6-12 piškotov Savoiardi
4-5 žlic sladkorja
vanilijeva omaka

Vaniljeva omaka:

2,5 dcl mleka
1/2 stroka vanilije
2 žlici sladkorja
2 rumenjaka
1/2 žličke škroba

Mleko segrejemo do tik pod vreliščem in damo vanj ostrgana semena pol stroka vanilije in sam ostrgan strok. Segrevamo 5 minut da se mleko navzame vanilijeve arome in odstavimo. Rumenjaka stepemo s sladkorjem da narastejo ter vanju vmešamo žlico škroba. Jajčno zmes vlijemo v odstavljeno mleko ter mešamo z metlico, da se zadeva zgosti. Po potrebi lahko postaviš nazaj na ogenj(pospešuje goščenje) vendar zavreti ne sme. Odstavljeno nato z električnim stepalnikom stepaj kakšno minuto, da se speni (ni nujno). Če se ti zdi pregosta dodaš mleko in če je preredka dodaš škrob, pač po želji.
Ohladimo za 2-3 ure v hladilniku nato omako precedimo.

Priprava:

Svež ananas na zgornji četrtini zarežemo in odpremo. Izdolbemo sredico in jo narežemo na kocke. Na dno izdolbljenega ananasa položimo Savoiarde, nanje naložimo ohlajene ananasove koščke oziroma mešanico različnega sadja-vendar ne več kot do 2/3 volumna. Pokapamo z rumom ali vanilijevim likerjem. Stepemo trd sneg iz beljakov v katerega postopoma vmešamo 4-5 žlic sladkorja.
Pečico segrejemo na 250 stopinj-grill.
Na sadje v ananasu naložimo sladoled do vrha odprtine. Vse skupaj prekrijemo s snegom.
Postavimo v razgreto pečico za 2-3 minute da vrhovi beljaka porjavijo. Serviramo takoj z vanilijevo omako.
Če imate več manjših-porcijskih ananasov, servirate vsakega posebej. V nasprotnem primeru pa na posamezne krožnike vlijete le nekaj vanilijeve omake in vsebino ananasa naložite naknadno.

  • Share/Bookmark

V kategoriji Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,

 

17 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. karolina  |  20.01.2008 ob 16:46

    karolina

    kar se tiče WC-jev v gostilnah – v neko gostilno se po prvem obisku vrnem le, če me je med prejšnjim obiskom “navdušila” urejenost WC prostorov.

  • 2. Lilija  |  21.01.2008 ob 07:44

    Ooooo, sladica izgleda fantastično. Ne, to je že prava umetnost. Ko že mislim, da ne moreš več presenetiti, pa glej ga zlomka….

  • 3. Muki  |  21.01.2008 ob 07:58

    Muki

    @Karolina: Jaz sem navajen vsega hudega. :) Tako, da me običajno dobra hrana vedno pritegne nazaj.

  • 4. Muki  |  21.01.2008 ob 08:00

    Muki

    LILIJA: Uf uf. Umetnost glih ni noooo. Drugače pa, če so res zreli in sladki ananasi zna bit res ok.

  • 5. kamper  |  21.01.2008 ob 15:16

    kamper

    Muki:

    kaj je v ljubljani še vedno tako v javnih straniščih,si me spomnil na čas pred tridesetimi leti :smile:

    Vedno ko berem te tvoje kuharske recepte se mi sline cedijo :lol:

  • 6. M&M  |  21.01.2008 ob 15:23

    hahaha, še dobro da nisi ponudil kakšnega recepta, za katerega bi mi bilo žal, ker ga ne bom uporabila ;) hecam se mal. so mi pa wcji, tipa čučavci(se reče tko?) že dostikrat moj mehur naredili skrajno trpežnega.

  • 7. Muki  |  21.01.2008 ob 15:31

    Muki

    Kamper: Ja, ponekod očitno še vedno. To je neke vrste ljubljanska znamenitost. :)

    M&M: Najprej je bila v planu za objavo čokoladna sladica, pa sem jo po tehtnem premisleku raje prestavil na drugič. :)
    O ja čučavci, so balkanska posebnost. Pred leti so imeli takšne še v nekaterih hotelih.

  • 8. M&M  |  21.01.2008 ob 15:36

    muki, pametna odločitev ;)

  • 9. GRiSON  |  21.01.2008 ob 19:05

    GRiSON

    Joj, Muki, nisi še vse doživel, čakajo te tudi večja presenečenja, kot naprimer Indijski wc. Wc brez vrat, na prostem, ko čepiš nad luknjo, mimo tebe hodijo ljudje, te bežno pogledajo, tebi pa se kar ne more zgoditi. Na drugi strani wc-ja čaka prašič, ves živčen, rine rilec v luknjo, in si misli, le kje je njegovo kosilo? Po nekaj minutnem trplenju se končno olajšaš, prašiček končno preneha z cvilečim glasom in še isti trenutek počisti tvojo svinjarijo.

    Je pa zato ananas, slaten in boljši kot pri nas.

  • 10. drmagnum  |  21.01.2008 ob 21:53

    drmagnum

    No na straniščih nič novega.
    Si pa mojster za presenečenja.

  • 11. zdravje  |  21.01.2008 ob 22:12

    Muki, zdeje pa čist razumem, zakaj toliko časa čakamo na novo objavo, samo, da je omotičnost minila :-) :-)

    A na nas pozabil nisi, ane?

  • 12. Muki  |  22.01.2008 ob 07:35

    Muki

    @Grison: A se temu reče zaključen ekološki krog al kako. No ja še prašiča je treba pol reciklirat pa smo zmagal. hehe

    @DrMagnum: Nč novega nč novega…

    @Zdravje: Le kako bi loh pozabu hja. Treba je bilo samo atome sestavit…včasih je potrteben čas.

  • 13. GRiSON  |  22.01.2008 ob 20:01

    GRiSON

    Muki, če se prašiček vrti na ražnju, potem se ve kje konča ;) . Ama ama :D .

  • 14. Alain  |  28.01.2008 ob 21:24

    Apetita, kljub “ne tako njami” temi nisem izgubil. S fotkami, ki jih narediš, si vsekakor spočijem oči, pocedim sline in pozabim na “neprijetno temo” … aja pa tudi recept bom enkrat poizkusil :)

    Samo tako naprej!

  • 15. Muki  |  29.01.2008 ob 08:52

    Muki

    @Alain: Hvala za vzpodbudo. Trenutno sem v dolini ustvarjalnega valovanja tako, da bo prišla res prav.

    Moram pa rečt, da sem res vesel, da se krog food-blogerjev hitro širi tudi pri nas, ker v primerjavi s tujino smo res v zaostanku.

  • 16. GRiSON  |  30.01.2008 ob 09:43

    GRiSON

    Muki, še ena zanimiva stran:
    http://www.enaplus.com/1plus/kuhinja/index_recept.asp
    Mogoče kdaj prav pride.

  • 17. Muki  |  30.01.2008 ob 11:22

    Muki

    grison: Hvala, hvala.
    Že par dni namreč proučujem tujo kuhinjo. Bolj konkretno, indijsko, za eno od objav v daljni prihodnosti.

Komentiraj

ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM