Arhiv za mesec Januar 2008

Ladja norcev

37 komentarjev 31.01.2008 Muki

Pred časom sem se silom prilike znašel na ljubljanski troli in imel možnost testirati svoje živce.

Avtobusa kljub relativno pozni uri 17:00, ko je špica že pretežno mimo, ni bilo od nikoder.

V tem času se nas je nateplo za celo gručo in ko je končno prišel, se je čreda neolikancev brezkompromisno zgrnila nad vhodna vrata. Kot vedno sem zganjal oliko in predse spuščal starejše in obnemogle, skupino invalidov, ki je vstopala v kosu s spremljevalko vred in na koncu še komolčarje v dobri fizični kondiciji.

Kot običajno sem se zataknil v sprednjem delu in obstal stoječ v pozi nekakšnega indijskega jogija na eni nogi in z drevesno vejico v roki. Živec je pričel nežno pulzirati.

Z desne me je prešala debela rit nestabilne gospe, z leve pa enormno velik ruzak šolarja, ki je izgubil občutek za prostor. Nenajavljenih dotikov tujcev ne prenašam najbolje, dasiravno se mi toleranca v neizogibni gneči rahlo dvigne.

Šofer je našponal nervozno glasbo, ki mi je dodatno najedala načet živec in za povrhu še noro bremzal vsakih sedem metrov in si verjetno mislil: “Kle mate golazen, evo vam kulture”. To je bilo seveda njegovo edino orožje in privoščil si ga je obilo.

Zamašeni požiralnik so odmašili na naslednji postaji hrabri šolarji gimnazije moste, ki so se usuli in plužili po celotni dolžini trole do njenega prehitrega konca in dodatno segrevali mojo vnetljivo substanco s svojo aroganco.

Nekako sem se prebil do ljube mi sredine, neljubega mi prevoznega sredstva, se trdno vkopal in mislil, da je najhujše mimo.

Seveda sem nepobolšljivo naiven. Že na naslednji postaji so se usuli mrki vrečkarji izmučenih in utrujenih obrazov ter se utaborili v moji bližini. Pričakoval sem boj, a dobil le malo česna, malo čebule in še kaj za čez bi se našlo. Bili so vsaj tiho in tudi guncali se niso kot afne na visečih štrikih. Le zgonjene vrečke nabasane z ne vem čim so jim bingljale iz rok in zaradi maščevalnega voznikovega zaviranja občasno provokativno opletale v bližini mojega telesa.

Nasproti stojita dve najstnici v belih bundah z nekakšnimi mufi na ovratnikih in brskata po mobitelih. Že v naslednjem trenutku se iz napravic ulije predirljiv zvok nekakšne balkan-rap mešanice, ki smo si jo potniki neznansko želeli slišati. Gonili sta svoje do nezavesti in v nedogled.

Pomalem so me glodali z vseh koncev.

Proti koncu poti se ladja norcev počasi prazni. Zvoki in vonji začno polahko zamirati in opazim, da na “kavljih” visi vse manj svinjskih polovic…

Privoščim si izpraznjen zic ob vrečkarju, ki dremlje sproščeno kot v domači dnevni sobi in na zarošeno steklo izrišem dva krogca za vpogled v svet »tam zunaj«, da odvrnem misli. Prime me, da bi izrisal še nasmejana usta, a se zavem okolice in bedastega početja in vse skupaj razmažem v klasični bus-šipni zmazek.

Brnenjenje mobitela v neposredni bližini mi preseka misli in nagonsko ocenjujem komu zvoni.

Zvonilo je nenormalno dolgo in dokler niso ostale glave mrko začele pogledovati k izviru nadležnega zvoka, ni kazalo da se bo lastnik javil.

Nato je skomignil z rameni, češ: “A moj da je?”, s prstom pokazal nase in se javil.

Seveda sem ga slišal kaj govori, saj je sedel tik ob meni.

Okoličani z mano vred so sinhronizirali svoje sonarje in nestrpno pričakovali prve ignorantove besede.

Rekel je: “Prosim?”,

nato: “Laže kad ti kažem…”.

In potem: “…video ja jutros…”

in na koncu: “Odnjeli ga Japanci.” ter hladno končal.

Večina je bila nad pogovorom verjetno razočarana, jaz pa sem bil dobesedno navdušen nad slišanim. Vrečkarja sem si nato bolj natančno ogledal, ga v celoti skeniral in upal, da registriram še kakšno dodatno informacijo, ki bi mi prišla prav za sestavljanje ozadja pogovora. Dal mi je misliti.

Koga za vraga so “odnjeli japanci”?

Z različnimi scenariji sem dopolnjeval skrivnostno ozadje slišanega in napletal vsemogoče bizarnosti s trupli vred.

Zavedal sem se, da je zadeva nerešljiva in prav to mi je bilo v veliko veselje.

Misterij!

Zadovoljen in zamišljen sem zapustil bus in zatopljen v skrivnostne “japance” počasnega koraka stopal proti domu. Še nekaj dni sem se ukvarjal z dogodkom in se z nasmehom na ustih spraševal, kdo laže? Koga je videl vrečkar? Ter koga ali kaj so “odnjeli japanci” in kam???

Čokoladni tartufi za nepobolšljive uživače.

Recept:

Do 30 kosov, odvisno od velikosti izdelave

150 g kvalitetne temne čokolade (75% kakao del)

150 ml sladke smetane

25 g masla

1 žlica jogurta

2 žlici rum ali konjak, lahko tudi liker

(1-2 žlici sladkorja za tiste, ki ste bolj nagnjeni k sladkemu.)

Priprava:

Čokolado nalomimo na majhne koščke. Smetano, maslo,(dodaten sladkor) in alkohol segrejemo do tik pod vreliščem in odstavimo. Takoj vmešamo čokoladne koščke in dobro premešamo. Dodamo jogurt in premešamo.

Ohladimo na sobno temperaturo. Pokrijemo s gospodinjsko folijo in čez noč postavimo v hladilnik.

Naslednji dan oblikujemo kroglice, ki jih tik pred serviranjem povaljamo v kakavu ali kar vam je pač ljubše (kokos, krokant, sesekljani lešniki, mandlji, sladkor v prahu…)

Opcije: V tartuf lahko potisnemo pražen lešnik, mandelj ali kroglico obogatenega marcipana (meta, kokos, vanilija….).

Tartufe lahko tudi prelijemo s čokoladno glazuro. Oblikujemo lahko tudi kocke, tako da še toplo maso vlijemo v model in potem ohlajeno poljubno režemo na razne oblike.

Ljubitelji bolj sladkih zadev lahko v smetano dodajo kako žlico sladkorja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Sladice Tagi: , , , , , , ,

Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega

17 komentarjev 20.01.2008 Muki

Po Ljubljani se že prekleto dolgo nisem brezciljno potikal. Zdaj sem človek s familijo in če se kam odpravim je to običajno z namenom, načrtom in ciljem-racionalno.
Predno odidem od doma spijem kozarec vode, preverim , če imam v žepu papirnate robčke in zadostno količino cvenka. Za vsak slučaj stopim še na domač wc in opravim, če je kaj opraviti treba, v izogib neprijetnim situacijam, ki bi me lahko doletele z iskanjem javnega wc-ja.

Ljubljanski javni in gostilniški wc-ji so bili v preteklosti črna luknja spremljajoče gostinsko turistične ponudbe. Osebno sicer nisem clean freak, a se mi je navkljub temu v marsikaterem javnem ali gostilniškem wc-ju obračal želodec.

Pri Sokolu smo ga mladci radi od vikendih žurali in po parih perih, sem začel prestrašeno pogledovati proti koncu hodnika, kjer se je nahajal wc in v njem pojava, ki sem se je, ne vem zakaj, takrat tako zelo bal.
Imeli so wc maherko, ki je vsaj meni izgledala blagorečeno nenavadno. Zagotovo je imela že krepkih šestdeset in kadilski glas z rahlo zagrobno noto. Nesigurna majava hoja, zakrčene roke in shujšano telo. Na sebi je imela vedno sprano sivo haljo v stilu komične čistilke in prevelike, ohlapno viseče žabe, ki so se ji v nepravilni-abstraktni spirali vile po atrofiranih mečih.
Vzbujala mi je mešane občutke od strahu, včasih simpatije, do usmiljenja.

Menda ji je bilo v predprostoru wc-ja, za zgonjeno leseno mizo, blazno dolgčas, kajti vsakega obiskovalca je glasno pozdravila in ga kasneje – kar je bilo glede na po večini opito populacijo, ki je običajno navrgla tudi kako bistro pijansko – ob odhodu tudi glasno oblajala. Govorila je resnično veliko in če je začutila obiskovalčevo negotovost in sramežljivost še toliko bolj. Včasih je bila, ampak resnično redko, celo nenormalno olikana, celo gosposko prefinjena, skorajda aristokratska.

Običajno sem moral počakati, da se je mehur napolnil še komu, da sem potem v varnem zaveterju oddrsal z njim, kot senca. Jaz z njo nisem znal. Jaz sem bil samo njena žrtev. Od tam imam verjetno še danes dokaj dobro natrenirane »dize«.
Stranišče seveda ni bilo čisto, ni pa bilo tudi, po domače povedano ober usrano. Na steni si sem in tja lahko uzrl, z »drhtečo« se roko zapisane črke, famozne wc poezije in proze v stilu »Imam samo 13 cm velikega rad bi imel večjega« in pripis » kdor z majhnim ni zadovoljen velikega ni vreden«. To branje včasih pogrešam.

Zloglasni štacjonski wc, sem, mislim da, obiskal samo enkrat in to v situaciji takoimenovane življenske nuje, ko dejansko ni bilo drugega izhoda. Pojdi ali umri!
Ta kletni wc je bil na slabem glasu zaradi domnevnega protektorata gay populacije, ki naj bi se, pravtako domnevno, zadrževala v njegovih »sobanah« in nadlegovala ter zalezovala naključne uporabnike. Morda res morda ne, ne vem. Jaz sem tistikrat opravil in preživel, ter jo brez plačila »vodarine«, pod vtisom zgodb o nadležnih »homičih« brzinsko ucvrl na svež zrak. Homofob nisem, to naj bo jasno. Sem pa bil mlad in prestrašen.

Tistega v Plečnikovem podhodu sem menda obiskal večkrat, čeprav je spomin blago »zamegljen«. Podhod je deloval dokaj obljuden in neprijetnosti tam običajno nisem pričakoval. Sem pa nekoč padel vanj ko je vse plavalo v vodi, ki se je tja zlivala iz puščajočega stropa. Nekdo je v svoji hladni preprostosti celo z eno roko na ramenu podpiral odprt dežnik. Za nameček pa je svetila samo ena luč in še tista je psihodelično utripala. Zaznati je bilo tudi zibajoče se silhuete, ki so pod vplivom slabe vidljivosti in pozne ure, sem in tja izpustile kak nečloveški – savanski krik. Bejžmo.

Z nemškimi wc-ji nimam posebnih, neprijetnih izkušenj, wc-ji kot wc-ji pač. V enem od nemških wc-jev sem se seveda zblamiral izključno sam. Ko sem na neki pumpi zapuščal wc, sem si ob umivalniku v kotu želel še posušiti roke na fenomatu. Roke sem molel podenj zaman, kajti škatla kljub trdemu “balkanskemu prijemu” z leve in desne ni hotela izpustiti niti sapice. Zadevo mi je pojasnil smejoči se stodvajsetkilski bavarec, ki je opazil moje balkanske prijeme na trmastem aparatu. Od takrat natančno poznam razliko med fenomatom in kondomatom.
Znameniti šaljivi stavek Erice Jong v razpravi o wc školjkah in ključu do strahot Tretjega Reicha “Narod, ki ima takšna stranišča, je sposoben vsega!”, mi zatorej še vedno pušča dvom. :) Učimo se celo življenje.
Balkanske wc-je bom v izogib verjetne, sedem letne izgube apetita raje izpustil.

Napredna wc tehnika in arhitektura pa me je najmanj dvakrat spravila v zagato v Italiji. Pred nekim wc-jem se je delala strašanska vrsta in jaz stojim v njej. Začudeno sem se spraševal v čem je problem italijanske prehrane in prebave in zakaj zaboga vsak drugi visi v njem resnično nespodobno dolgo. Seveda se mi je kasneje, ko sem prišel na vrsto popolnoma zdanilo. Ko sem zapuščal težko dočakani wc prostor nikjer nisem našel ročke-tipke za proženje vode v wc ju. Po nekaj mučnih minutah sem zbral prepotrebno količino poguma za takšno dejanje, si rekel bilo šta bilo in brez da bi potegnil vodo, rdečih lic in sklonjenega pogleda zapustil wc. Voda se je seveda prožila samodejno po odpiranje vrat oz. po zapuščanju wc-ja. Bedasto do konca.

Druga italijanska zagata pa se nanaša na majhnost wc-ja. Vstopiti je bilo dokaj normalno, ko pa sem wc zapuščal sem moral dobro preštudirati kam naj se postavim in kako naj se obrnem, da bom lahko odprl vrata in prostor tudi brez vratolomnih zviranj zapustil. Klavstrofobično.

Nekaj let kasneje pa sem v eni od gorenjskih gostiln doživel celo wc razodetje.
Ne vajen čistih in dišečih gostilniških wc-jev, sem se tam sprva počutil malodane nelagodno. V prostoru je bilo slišati petje rajskih ptic in nekje v ozadju je bilo slišati žuborenje kristalno čistega potočka. Nirvana. Zaščitna prevleka na deski se je menjala sama, na elektriko, o čistoči prostora pa niti ne mislim izgubljati besed. Če bi mi konjak s cigaro takrat servirali kar tam ne bi imel nič proti. Nenavadno.

Imam pa frišno izkušnjo z javnim wc-jem na ljubljanski tržnici. Konec poletja 2007. Seveda sem pričakoval urejen prostor. Ga vi 20 let po padcu berlinskega zidu ne bi?
V zavetju ljubljanskega zmaja, ki je čepel na mostu, sem se po stopnišču spustil v ozek, slabo osvetljen wc, ki je močno spominjal na vhod v grajske ječe.
Preden me je zaradi začasne slepote razočaral vid, me je ob prvem globokem vdihu razočaral tudi vonj.
Plavalec in potapljač nisem bil nikoli in zraka v pljučih več kot minuto nisem mogel zadrževati. Pljuča mi je rezal smrad in noge so bile telečje zaradi spolzkih tal. Oči pa so me zaradi jedkih izparin pekle še par minut zatem, ko sem wc, sicer blago omotičen in z ohromljenimi čuti, tudi zapustil.
Wc maher pa mi je v roko, za spomin, potisnil tudi hudo lično karto, ki se je nebi sramoval niti manjši teater.
Japonski turisti na tržnici so zame od takrat naprej junaki. V ljubljani pa se je, če ne drugega in drugje, prav čas – zares ustavil – v javnih wc-jih.

Če niste popolnoma izgubili apetit, si privoščite ananas presenečenja.

Recept :
Za 4 -6 oseb

2 srednje velika ananasa( ali 6 mini)
1000 ml vanilijevega sladoleda
3 beljaki
300 g poljubnega sadja( pomaranče, jagode, banane)
2 žlici ruma ali vanilijevega likerja
6-12 piškotov Savoiardi
4-5 žlic sladkorja
vanilijeva omaka

Vaniljeva omaka:

2,5 dcl mleka
1/2 stroka vanilije
2 žlici sladkorja
2 rumenjaka
1/2 žličke škroba

Mleko segrejemo do tik pod vreliščem in damo vanj ostrgana semena pol stroka vanilije in sam ostrgan strok. Segrevamo 5 minut da se mleko navzame vanilijeve arome in odstavimo. Rumenjaka stepemo s sladkorjem da narastejo ter vanju vmešamo žlico škroba. Jajčno zmes vlijemo v odstavljeno mleko ter mešamo z metlico, da se zadeva zgosti. Po potrebi lahko postaviš nazaj na ogenj(pospešuje goščenje) vendar zavreti ne sme. Odstavljeno nato z električnim stepalnikom stepaj kakšno minuto, da se speni (ni nujno). Če se ti zdi pregosta dodaš mleko in če je preredka dodaš škrob, pač po želji.
Ohladimo za 2-3 ure v hladilniku nato omako precedimo.

Priprava:

Svež ananas na zgornji četrtini zarežemo in odpremo. Izdolbemo sredico in jo narežemo na kocke. Na dno izdolbljenega ananasa položimo Savoiarde, nanje naložimo ohlajene ananasove koščke oziroma mešanico različnega sadja-vendar ne več kot do 2/3 volumna. Pokapamo z rumom ali vanilijevim likerjem. Stepemo trd sneg iz beljakov v katerega postopoma vmešamo 4-5 žlic sladkorja.
Pečico segrejemo na 250 stopinj-grill.
Na sadje v ananasu naložimo sladoled do vrha odprtine. Vse skupaj prekrijemo s snegom.
Postavimo v razgreto pečico za 2-3 minute da vrhovi beljaka porjavijo. Serviramo takoj z vanilijevo omako.
Če imate več manjših-porcijskih ananasov, servirate vsakega posebej. V nasprotnem primeru pa na posamezne krožnike vlijete le nekaj vanilijeve omake in vsebino ananasa naložite naknadno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM