Zbogom orožje

26.11.2007

 

Če želite ženski del razigrane družbe spraviti v obup in jih pripraviti do zehanja, potegnite na plan zgodbe iz vojaške epizode vašega življenja. Naj se še tako trudimo, se nam tej temi ne uspeva najbolje izogniti. Pravzaprav ne vem, če je beseda izogniti se sploh prava. O vojaških dogodivščinah smo pripravljeni govoriti kadarkoli in s komerkoli neglede na čas, prostor in priložnost v kateri smo bili izzvani o tej temi. Do onemoglosti in dehidracije.
Zgodbe o služenju vojaškega roka so posebna epizoda bojevitih mož in v najslabšem primeru boste ob poslušanju le teh dobile občutek, da opisujemo dogodke iz Soške fronte ali junaštva španskih borcev iz leta 1936.
Več ali manj imajo vse zgodbe nerazložljive podobnosti, pa najsi vam jih servira beograjski, prištinski, splitski ali osiješki “prvoborec” izpred 20 ali 30-ih let.
Zgodbe imajo tudi svoj železni repertoar, ki ga lahko razdelimo na nekaj poglavij.
O zajebanih oficirjih. O vzdržljivosti-iznajdljivosti. Večnem kroženju ukradene opreme “lopovluku”. Železni disciplini in solidarnosti. O obstoju nepisanih pravil (skorajda tajnih lož) in skupinskega obrednega kaznovanja samovoljnih, egoističnih ali “nečistih” (prljavih). Omenjalo se bo tudi pregovorno dobro “kazan” hrano, ki je ženske niti pod razno niso sposobne pripraviti.
Poslušanju famoznih tortur, kot je čiščenja wc školjk z zobnimi krtačkami ali pobiranja čikov z golimi rokami se ne boste mogli ogniti.
Poslastica za konec seveda. Dragulj vseh draguljev vojaških zgodb. Ponarodela skupinska tuširanja in pridih gay zajebancije ob padlem kosu mila, ki ga nevednež ležerno pobere s tal, da o bolj žmohtnih ne govorim naprej.

Nadaljeval bom seveda drugače in spomnil na dogodke, ki jih je vsaj do neke mere doživel skoraj vsak drugi vojak.
Za zasuk je seveda kriva ženina žilica za kronološko urejanje domačih arhivov.
Ob brskanju po neurejeni stoletni dokumentaciji so se iz ene od škatel usula pozabljena pisma neštetih pastelnih barv, ki so v hipu pričela šepetati svojo zgodbo.

Pisma vojaku in pisma dekletu.
Prvo pismo njej nosi datum 16.1.1986
(dobesedni prepis)

14:20 postaja Novo mesto.
To pismo pričenjam pisati na postaji v Novem mestu, ker sem se šele zdaj malo zbral. Ura je natanko 14:20. Pred uro in dvajset minut sem komaj odšel iz Ljubljane, pa se mi zdi že cela večnost v samoti. Občutki, ki jih imam zdaj so še precej čudni in zdi se mi kot da bova zvečer spet skupaj…….avtobus je speljal in pismo bom nadaljeval najverjetneje v Zagrebu ko se zopet ustavimo….

14:38
…Ne morem čakati na Zagreb, ker takrat, ko ti pišem čutim tvojo prisotnost, saj veš kako mislim…..

15:35
Zagreb…na puloverju sem našel lep rjav skodran las, ki je sigurno tvoj….spravim ga v etui kjer imam tvojo sliko….

18:25
Speljali smo proti Banja luki…šofer pregleduje karte na svoj način…samo zavpil je: “Dvigni karte!”…in vsi dvignemo roke s papirčki ter pregled kart je končan….spravil me je v smeh….

21:16
….prispeli smo srečno……naslov dobiš takoj ko ga izvem…ljubim te….tvoj….

Ugotoviva, da so pisma pravcata zlata jama, tako po zapisih kot po dodatkih. Zgodb dogodkov in spominov v njih kar mrgoli.
Pismo dekletu št.2 vsebuje pramen las, ki so mi jih tisti teden ostrigli.
V pismu vojaku št.139 je koledarček, ki je do mene prispel v pismu št. 3 in sva si ga izmenično pošiljala 12 mesecev in križala minule dneve do zadnjega.
Eno od njih hrani posušene liste vrtnic. V drugem štiriperesna detelja. Nekatera so nosila težo poslanih barvnih fotografij druga nežne odtise našminkanih ustnic.
Več jih je tudi dišalo po parfumu, ki sem ji ga kupil ob božiču leta 85, o njem pa lahko povem praktično vse (kreiran v hiši Rochas leta 84 z imenom Lumiere, pakiran v čudovito rožnato stekleničko z zlatim pokrovom in zlatimi napisi. Klasična cvetna nota z dodatkom zelenega sadja in ponoto sandalovine, kupljen v takratnem Filipovem dvorcu za velik denar. Seveda se ga ne dobi več, vsaj v takšni obliki ne. :) škodaaa

Za nekatera se mi zdi kot bi napisal nekdo drug, spet druga me potegnejo v vrtinec takratnih dogodkov in čustev.
Veliko pesmi, še več romantičnih besed…ljubim te in pogrešam te. Začuda celo nekaj prepirov ????
Prvo pismo, ki ga povzemam obsega štiri gosto pisane strani in še vmesne zapise ločene po urah zatorej prepišem le nekaj vrstic.
Sledi še 138 pisem dekletu in 121 vojaku. Do dne, ko sem dokončno rekel zbogom orožje, se jih je skupaj nabralo 259.
Še dolgo jih bova z užitkom prebirala.

Morda je vse skupaj le preveč osebno. Morda nebi smel povzeti niti besede.
Morda pa bo prihodnjič moška družba ob vrčku hladnega piva spregovorila tudi o tej temi, ki ji bodo ženska ušesa verjetno lažje prisluhnila.
Neglede….. vojaška hrana je definitivno zanič. Od vse hrane, ki sem jo pojedel v tistem letu, sem si zapomnil samo burek, ki sem ga v bližnjem mestu v osrčju Bosne pojedel na mah. Takšnega nikoli kasneje več nisem okusil.

Zatorej tokrat variacije na temo Burek. Ali morda le mediteranski zelenjavni zvitki?

Recept:

20 dkg špinače (lahko tudi zmrznjene kremne)
20 dkg svežega zelja
20 dkg jajčevcev
3 črne olive
1 čebula
2 stroka česna
2 dcl tekoči jogurt
2,5 dcl grški jogurt (ali 1 navaden in kisla smetana v razmerju 2:1)
500 g vlečeno testo
sol, poper, olivno olje, rožmarin

Priprava:

Pol čebule sesekljamo in damo v pomaščeno ponev. Dodamo sesekljano kuhano svežo (ali zmrznejno) špinačo ter za 5 minut pokuhamo solimo popramo in odstavimo (opcija dodatek bazilike).
V drugi ponvi prepražimo preostalo polovico čebule z svežim zeljem, solimo popramo in dodamo čajno žličko sladkorja. Počakamo da zelje rahlo potemni in upade, nato odstavimo(opcija dodatek majarona).
Jajčevec narežemo na 2 mm debele rezine in posolimo. Počakajmo 5 minut, da spusti vodo. Žličko olivnega olja segrejemo v ponvi (ali žar) ter dodamo jajčevce, ki jih na hitro popražimo 1-2 minuti. Odstavimo, solimo, popramo, dodamo sesekljan česen in sesekljane olive in rožmarin.
Vlečeno testo razrežemo na kvadrate 15×20 cm. Pomažemo s tekočim jogurtom. Na rob s krajšo stranico položimo žličko ali dve nadeva, malo zapognemo robove(zavijanje sarme) in zvijemo v obliko zvitka širokega 10 cm. Polagamo v namaščen pekač ter pečemo pri 200 stopinjah približno 30 minut.

Postrežemo kot toplo predjed ali prigrizek z rahlo popranim grškim jogurtom ali mešanico navadnega jogurta in kisle smetane v katerega bodo gostje pomočili zavitek. Zamenjava nadevov (druga zelenjava, meso, skuta, krompir, gobe….) in kombinacije drugih začimb so dobrodošle.

  • Share/Bookmark

V kategoriji topla predjed Tagi: , , , , , , , , , , , ,

 

11 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Darja  |  26.11.2007 ob 08:16

    Hehe… Jaz sem nekatere moževe zgodbe slišala že vsaj 200 krat. Sicer pa… Med obveznimi temami so tudi filmi, ki jih je videl tolikokrat, da jih zna na pamet. ;)

  • 2. Muki  |  26.11.2007 ob 08:48

    Muki

    Res smo neumorni kar se tega tiče. Mlajšim generacijam je na srečo to prizanešeno. :-)

  • 3. zdravje  |  28.11.2007 ob 01:24

    Ti si pisal post 26.11., moj mož pa je šel k vojakom 25.11. pred ne vem koliko leti :-) Je ravno v nedeljo obujal spomine, koliko je bilo snega na ta dan, kako je bilo na vlaku, kako so jih postrigli……..

  • 4. zdravje  |  28.11.2007 ob 01:27

    P.S.: tile zvitki zgledajo res čudovito :-)

  • 5. Muki  |  28.11.2007 ob 07:42

    Muki

    @zdravje: Upam, da ni bilo preveč naporno in nisi zdraven zehala. :)
    Zvitki pa so poniknili, še preden rečeš keks. :) :)

  • 6. M&M  |  28.11.2007 ob 11:15

    hehe, ja to pa res znate..ko zmanjka ideje, pa pridejo prav vojaške zgodbice :) uaaaa, o pismih pa jaz raje ne bi. kaj vse je bilo napisano, halooo.

    a ko maš zavitke v pekaču, jih z ničemer ne preliješ?

  • 7. Muki  |  28.11.2007 ob 12:09

    Muki

    Ja taki smo kaj čmo. :)

    Klasični burek se prelije, z mešanico soljene tople vode in olja. Je pa zadeva dokaj problematična ker je težko določiti količino vode, ki jo bo zadeva morala vpiti.

    Še najbolje bi bilo, da vsak že narejen zavitek za trenutek pomočimo v posodico z navedeno mešanico preden gre v pekač. Sam pa sem na to pozabil. :)

  • 8. GRiSON  |  29.11.2007 ob 20:12

    GRiSON

    Muki, zopet bomo nekaj dobrega jedli :D . Dobro mi bo razbilo monotonijo mojih spring rol.

  • 9. Muki  |  30.11.2007 ob 09:10

    Muki

    @Grison: No, če vsaj enemu na tem svetu razbijejo monotonijo jedilnika pol je namen dosežen. ;) Dejansko pa mislim, da je v tvoji prehrani – glede na tvoje izkušnje – ni . Dober tek! :)

  • 10. GRiSON  |  5.12.2007 ob 06:27

    GRiSON

    Prav gotovo, Muki, vendar namigi na nekaj novega niso nikoli odveč. Včasih si čisto brez ideje, in rabiš samo ščepec, in rodi se takoj nova priložnost. Se spomnim, ko je mama vsak dan vprašala, joj kaj bomo pa danes jedli?

  • 11. Muki  |  5.12.2007 ob 08:11

    Muki

    @Grison: Kaj bomo pa danes jedli, je stavek, ki mi dvigne kocine pokonci. Vseeno pa se tovrstna zagata, sicer občasno, dogaja tudi meni.

Komentiraj

ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM