Arhiv za mesec November 2007

Zbogom orožje

11 komentarjev 26.11.2007 Muki

 

Če želite ženski del razigrane družbe spraviti v obup in jih pripraviti do zehanja, potegnite na plan zgodbe iz vojaške epizode vašega življenja. Naj se še tako trudimo, se nam tej temi ne uspeva najbolje izogniti. Pravzaprav ne vem, če je beseda izogniti se sploh prava. O vojaških dogodivščinah smo pripravljeni govoriti kadarkoli in s komerkoli neglede na čas, prostor in priložnost v kateri smo bili izzvani o tej temi. Do onemoglosti in dehidracije.
Zgodbe o služenju vojaškega roka so posebna epizoda bojevitih mož in v najslabšem primeru boste ob poslušanju le teh dobile občutek, da opisujemo dogodke iz Soške fronte ali junaštva španskih borcev iz leta 1936.
Več ali manj imajo vse zgodbe nerazložljive podobnosti, pa najsi vam jih servira beograjski, prištinski, splitski ali osiješki “prvoborec” izpred 20 ali 30-ih let.
Zgodbe imajo tudi svoj železni repertoar, ki ga lahko razdelimo na nekaj poglavij.
O zajebanih oficirjih. O vzdržljivosti-iznajdljivosti. Večnem kroženju ukradene opreme “lopovluku”. Železni disciplini in solidarnosti. O obstoju nepisanih pravil (skorajda tajnih lož) in skupinskega obrednega kaznovanja samovoljnih, egoističnih ali “nečistih” (prljavih). Omenjalo se bo tudi pregovorno dobro “kazan” hrano, ki je ženske niti pod razno niso sposobne pripraviti.
Poslušanju famoznih tortur, kot je čiščenja wc školjk z zobnimi krtačkami ali pobiranja čikov z golimi rokami se ne boste mogli ogniti.
Poslastica za konec seveda. Dragulj vseh draguljev vojaških zgodb. Ponarodela skupinska tuširanja in pridih gay zajebancije ob padlem kosu mila, ki ga nevednež ležerno pobere s tal, da o bolj žmohtnih ne govorim naprej.

Nadaljeval bom seveda drugače in spomnil na dogodke, ki jih je vsaj do neke mere doživel skoraj vsak drugi vojak.
Za zasuk je seveda kriva ženina žilica za kronološko urejanje domačih arhivov.
Ob brskanju po neurejeni stoletni dokumentaciji so se iz ene od škatel usula pozabljena pisma neštetih pastelnih barv, ki so v hipu pričela šepetati svojo zgodbo.

Pisma vojaku in pisma dekletu.
Prvo pismo njej nosi datum 16.1.1986
(dobesedni prepis)

14:20 postaja Novo mesto.
To pismo pričenjam pisati na postaji v Novem mestu, ker sem se šele zdaj malo zbral. Ura je natanko 14:20. Pred uro in dvajset minut sem komaj odšel iz Ljubljane, pa se mi zdi že cela večnost v samoti. Občutki, ki jih imam zdaj so še precej čudni in zdi se mi kot da bova zvečer spet skupaj…….avtobus je speljal in pismo bom nadaljeval najverjetneje v Zagrebu ko se zopet ustavimo….

14:38
…Ne morem čakati na Zagreb, ker takrat, ko ti pišem čutim tvojo prisotnost, saj veš kako mislim…..

15:35
Zagreb…na puloverju sem našel lep rjav skodran las, ki je sigurno tvoj….spravim ga v etui kjer imam tvojo sliko….

18:25
Speljali smo proti Banja luki…šofer pregleduje karte na svoj način…samo zavpil je: “Dvigni karte!”…in vsi dvignemo roke s papirčki ter pregled kart je končan….spravil me je v smeh….

21:16
….prispeli smo srečno……naslov dobiš takoj ko ga izvem…ljubim te….tvoj….

Ugotoviva, da so pisma pravcata zlata jama, tako po zapisih kot po dodatkih. Zgodb dogodkov in spominov v njih kar mrgoli.
Pismo dekletu št.2 vsebuje pramen las, ki so mi jih tisti teden ostrigli.
V pismu vojaku št.139 je koledarček, ki je do mene prispel v pismu št. 3 in sva si ga izmenično pošiljala 12 mesecev in križala minule dneve do zadnjega.
Eno od njih hrani posušene liste vrtnic. V drugem štiriperesna detelja. Nekatera so nosila težo poslanih barvnih fotografij druga nežne odtise našminkanih ustnic.
Več jih je tudi dišalo po parfumu, ki sem ji ga kupil ob božiču leta 85, o njem pa lahko povem praktično vse (kreiran v hiši Rochas leta 84 z imenom Lumiere, pakiran v čudovito rožnato stekleničko z zlatim pokrovom in zlatimi napisi. Klasična cvetna nota z dodatkom zelenega sadja in ponoto sandalovine, kupljen v takratnem Filipovem dvorcu za velik denar. Seveda se ga ne dobi več, vsaj v takšni obliki ne. :) škodaaa

Za nekatera se mi zdi kot bi napisal nekdo drug, spet druga me potegnejo v vrtinec takratnih dogodkov in čustev.
Veliko pesmi, še več romantičnih besed…ljubim te in pogrešam te. Začuda celo nekaj prepirov ????
Prvo pismo, ki ga povzemam obsega štiri gosto pisane strani in še vmesne zapise ločene po urah zatorej prepišem le nekaj vrstic.
Sledi še 138 pisem dekletu in 121 vojaku. Do dne, ko sem dokončno rekel zbogom orožje, se jih je skupaj nabralo 259.
Še dolgo jih bova z užitkom prebirala.

Morda je vse skupaj le preveč osebno. Morda nebi smel povzeti niti besede.
Morda pa bo prihodnjič moška družba ob vrčku hladnega piva spregovorila tudi o tej temi, ki ji bodo ženska ušesa verjetno lažje prisluhnila.
Neglede….. vojaška hrana je definitivno zanič. Od vse hrane, ki sem jo pojedel v tistem letu, sem si zapomnil samo burek, ki sem ga v bližnjem mestu v osrčju Bosne pojedel na mah. Takšnega nikoli kasneje več nisem okusil.

Zatorej tokrat variacije na temo Burek. Ali morda le mediteranski zelenjavni zvitki?

Recept:

20 dkg špinače (lahko tudi zmrznjene kremne)
20 dkg svežega zelja
20 dkg jajčevcev
3 črne olive
1 čebula
2 stroka česna
2 dcl tekoči jogurt
2,5 dcl grški jogurt (ali 1 navaden in kisla smetana v razmerju 2:1)
500 g vlečeno testo
sol, poper, olivno olje, rožmarin

Priprava:

Pol čebule sesekljamo in damo v pomaščeno ponev. Dodamo sesekljano kuhano svežo (ali zmrznejno) špinačo ter za 5 minut pokuhamo solimo popramo in odstavimo (opcija dodatek bazilike).
V drugi ponvi prepražimo preostalo polovico čebule z svežim zeljem, solimo popramo in dodamo čajno žličko sladkorja. Počakamo da zelje rahlo potemni in upade, nato odstavimo(opcija dodatek majarona).
Jajčevec narežemo na 2 mm debele rezine in posolimo. Počakajmo 5 minut, da spusti vodo. Žličko olivnega olja segrejemo v ponvi (ali žar) ter dodamo jajčevce, ki jih na hitro popražimo 1-2 minuti. Odstavimo, solimo, popramo, dodamo sesekljan česen in sesekljane olive in rožmarin.
Vlečeno testo razrežemo na kvadrate 15×20 cm. Pomažemo s tekočim jogurtom. Na rob s krajšo stranico položimo žličko ali dve nadeva, malo zapognemo robove(zavijanje sarme) in zvijemo v obliko zvitka širokega 10 cm. Polagamo v namaščen pekač ter pečemo pri 200 stopinjah približno 30 minut.

Postrežemo kot toplo predjed ali prigrizek z rahlo popranim grškim jogurtom ali mešanico navadnega jogurta in kisle smetane v katerega bodo gostje pomočili zavitek. Zamenjava nadevov (druga zelenjava, meso, skuta, krompir, gobe….) in kombinacije drugih začimb so dobrodošle.

  • Share/Bookmark

Kategorija: topla predjed Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Tesnoba družinske skrivnosti

14 komentarjev 19.11.2007 Muki

 

Neugledno podrobnost iz družinske zgodovine bi najlažje označili kot “družinsko skrivnost”. Sama beseda, skrivnost, nam običajno vzbudi radovednost in če je poleg še beseda družinska, postane zadeva resnično misteriozna.
Družinske skrivnosti bi verjetno lahko razdelili v več različnih kategorij. Po starosti – obdobju nastanka skrivnosti, po obsegu in po seveda teži, oziroma resnični tehtnosti skrivnosti, da postane “družinska skrivnost”.
Večina družinskih skrivnosti, ki so jih na svojih močnih – ali pa tudi ne – plečih nosili pretekli rodovi, je bilo povezanih z družinsko častjo ali pa neposredno s takšnimi ali drugačnimi premoženjskimi zadevami. Bolj zanimiva kategorija so v vsakem primeru tiste povezane s častjo in dobrim imenom.
V večini primerov družinskih skrivnosti, ki so bile -ali pa so še - povezane z dobrim imenom, je velika večina – za strpnega človeka - povsem banalnih.
Naprimer “nora teta”, ki ga je veselo žingala in se, če je bilo treba, pogovarjala tudi z likalnikom. Kleptomanski stric, ki je v trgovinah neumorno basal čokolade v žepe kljub temu, da jih sam nikoli ni jedel. Ali bledolični bratranec z vohljaškim nagnjenjem do čipkastega perila, ženskih nederčkov in bogsigavedi česa vse še…
Vsesplošno hendikepirana soseska bi jih seveda z užitkom vrgla v “klado” in se naslajala nad njihovo sramoto.
In je legla črna megla…
In rodila se je skrivnost-posebnost, ali pa vsaj nekaj o čemer ne bomo govorili na ves glas in se trudili, da čimprej pade v pozabo in se ne razve, če se le da.

Seveda smo povprečni.
Tudi naša družina ima skrivnost. Po spletu, zdaj že povsem očitnih razlogov, smo jo po dolgih 15 letih – odkar je dobila ta skorajda mistični naziv – pripravljeni deliti z vami.
Odločitev ni bila lahka in še manj trenutna. Bila pa je preprosto skupna.
Glede na status družinskih skrivnosti si seveda zasluži vsesplošni konsenz in tudi pravico do veta (seveda mojega), glede na to, da sem osebni krivec za njen nastanek.
Prvi pogovor o tem, smo načeli ob skupnem nedeljskem kosilu kak mesec nazaj. Prvič od njenega nastanka pa do danes, so padle besede kot: “Razkrijmo.” in “Pa naj vejo.”  Ter razmišljanja v stilu: “Menda ne bodo s prsti kazali za nami?” in govorili: “To so tisti, to so tisti…”.
Navkljub vsemu, pa odločitev takrat ni padla. Vse skupaj smo zaključili s smehom in družinsko skrivnost obdržali. Vsaj začasno.
Ta konec tedna, ko se je družinska skrivnost – po skoraj polnem mesecu – zopet znašla za družinskim omizjem, je bilo seveda čutiti tesnobo in hkrati odločnost, da zadevo dorečemo. Zavedno obmolčimo ali za vedno razkrijemo družinsko skrivnost. Treznih misli in odkritih besed smo razblinili tesnobnost in sprejeli nepreklicno odločitev.
Skrivnost bomo razkrili. Z enim samim pogojem!
Pripravite jo in se nad njo naslajajte, samo ob dneh, ko bo nasmeh na vaših ustih in boste v družbi ljudi, ki jih imate radi.
Zahtevani pogoj je obenem tudi zadnji začimbni ščepec, ki jo naredi tako edinstveno in neponovljivo.
Seveda vam zaupamo. Sončna – Kremna Juha. :)   :)   :)   :)

Recept:

5 dkg čebule
20 dkg korenja
20 dkg cvetače
1 strok česna
1 mali paradižnik
košček peteršiljeve korenine
drobnjak
sol , poper
2,5 dcl sladke smetane
7 dcl mleka
1 l vode ali juhe
svež sesekljan peteršilj
popečene kruhove kocke

Priprava:

Čebulo pražimo, da postekleni. Dodamo nasekljano korenje, cvetačo, česen, paradižnik, peteršiljevo korenino zalijemo z vodo in dušimo do mehkega. Ko je zelenjava kuhana, jo spasiramo s paličnim mešalnikom, dolijemo vodo (jušno osnovo, lahko poguljufate tudi s jušno kocko ali vegeto), mleko, sladko smetano, sol in poper. Zavremo in vlijemo podmet iz cca. dveh žlic moke in 1,5 dcl mleka in neprestano mešamo s stepalko. Odstavimo. Pred serviranjem posujemo s peteršiljem ali drobnjakom. Serviramo s kruhovimi kockami ali popečenimi krhlji kruha.
Opcija: V krožnik dodamo žličko kisle smetane.

  • Share/Bookmark

Kategorija: juhe Tagi: , , , , , , , , , ,

Ortodoksno konzervativni – liberalni tradicionalisti?

25 komentarjev 12.11.2007 Muki

 

Sprašujem se ali niso za vse “krivi” starši in njihova tradicionalno liberalna vzgoja s katero so naju z ženo pitali v otroštvu. Moji niso več med nami. Se jih spodobi vpletati?
Navkljub liberalnim prepričanjem vseh družinskih članov, pa smo, kar se tiče tradicije, ortodoksni konzervativci. Malo me straši. Konzervativnost mi ni blizu. Tradicionalno-liberalni-ortodoksni konzervativci?????? Ali bolje – ortodoksno konzervativni – liberalni – tradicionalisti????? Ali kaj takšnega sploh obstaja? Smo le naključno nastali mutantje s katerimi se je poigrala mati narava?  :-)
Ob božiču bomo pekli potico. Za pusta jedli krofe in obvezno obdarovali raznorazna bajeslovna bitja, ki bodo zvonila na naša vrata v tem času. Barvali bomo jajca in pekli šunko v testu, ter si privoščili velikonočni zajtrk za skupno mizo. Prisostvovanje prvomajskemu kresu je obveza. Za prvi november bomo prižgali svečko in se družili z ožjim sorodstvom. Le prazniki?

Seveda imamo tudi drugačne, tudi le tradicionalne navade brez raznoraznih strašljivih pridevnikov.
Vsakoletno nabiranje gob na Pokljuki, ter izlet na Uskovnico, ki je seveda povezan s prijatelji. Nabiranje kostanja in posledično kostanjčkov piknik, ter konzumiranje mošta. Enkrat letno v zimskem času, si privoščimo tudi kmečko pojedino, ki se navezuje na čas kolin. Nenazadnje je tu tudi že tradicionalno večletno dopustovanje. Na istem kraju ob istem času z seveda, tradicionalno družbo. Spomladni ribji piknik in verjetno bi se našlo še kaj.
Morda, na srečo, le tradicionalisti s primesjo zgodovinske nostalgije. Aleluja. :-)
Mislim, da smo razčistili.
Zbobnali smo skupaj nepogrešljive sestavine, kot se za tradicionalni praznik spodobi. Račko, rdeče zelje, mlince, kostanj in seveda najbolj bistveno, vino. In smo šli….nazaj v zgodovino…..h koreninam vpijat prvinsko preteklost. In tu se srečava s starši in najino preteklostjo. In tu greva skupaj z otroci naproti nejasni prihodnosti. Martinova račka.

Recept:
Za 4-5 oseb

2-3 kg račka ali gos
300 g mlincev
1 glavica rdečega zelja
400 g starega kruha
300 g kuhanega olupljenega kostanja
2 čebuli
5 strokov česna
1 jajce
1 žlica sladkorja
1 žlica vinskega kisa ali deci rdečega vina
2 dcl mleka
vejica petršilja
sol, poper, kumina

Postopek:

Račko uro pred peko nasolimo in popramo znotraj in zunaj.
Star kruh nadrobimo ali narežemo v posodo. Eno čebulo svetlo prepražimo in dodamo h kruhu. Dodamo še 2 stroka sesekljanega česna, sesekljan peteršilj, surovo jajce. Prelijemo s toplim mlekom. Solimo, popramo in nadev dobro premešamo. Rački delno napolnimo notranjost s kruhovim nadevom, del pa ga potisnemo pod prsno kožo. Pekač namastimo in dodamo na četrtine razrezano čebulo ter 3 neolupljene z roko stisnjene stroke česna.
Kostanj skuhamo in olupimo( priporočam že kuhanega , ki se dobi v večini marketov).
Račko pečemo pri 200 stopinjah približno 2 uri. Najprej na hrbtni nato še na prsni strani. Uro pred koncem pečenja dodamo v pekač kuhan olupljen kostanj. Nekaj ga lahko daste tudi v samo račko.
Rdeče zelje zrežemo na rezance in ga polovico pripravimo kot svežo solato z oljem česnom, kisom in soljo. Drugo polovico pa pripravimo kot prikuho. Eno drobno rezano čebulo svetlo popražimo dodamo žlico sladkorja, rdeče zelje in solimo. Ko upade dodamo 2 -3 dcl vode in dušimo do mehkega. začinimo s ščepcem mlete kumine in poprom. Tik pred koncem , ko je voda že vsa povrela dodamo še žličko kisa ali kozarec rdečega vina.
Mlince poparimo z vročo vodo ali juho. Po desetih minutah jih odcedimo in zabelimo z sokom pečene račke.
Pečeno račko razrežemo, nadev pa uporabimo kot prilogo skupaj z mlinci kostanjem in dušenim zeljem.
Postrežemo z ohlajeno penino ali vinom po želji.

  • Share/Bookmark

Kategorija: glavna jed Tagi: , , , , , , , , , , ,

Razvajanje privilegirancev?

20 komentarjev 5.11.2007 Muki

Če vam levo sprednje kolo mehedra in izgublja stik z realnostjo oz. tlemi ste na napačnem kraju ob napačnem času. Voziček vam sili v desno, kot bi ga vleklo par volov in vam sesa dragoceno energijo, ki jo skrbno hranite za večerno zabavo. Vstopili ste v mojo lokalno trgovino.
Poskusite ostati hladni.
Štacuna navzven deluje neugledno. Ko pa stopite vanjo….. ugotovite, da je neugledna tudi notranjost.
Tla pokrivajo zlizane teraco ploščice, ki se posedajo v stilu bazilike Sv. Marka v Benetkah in stene so potrebne sveže barve.
Zatorej počasi ljudje.
Poslednja pridobitev in hit leta, so bile novo nabavljene plastične košarice, ki so se jih redni kupci razveselili kot mali otroci. Petnajst košaric15 let nazaj…

Živce zavijte v nepropustno membrano.
Naključnemu kupcu vse skupaj resnično izgleda hudo šlampasto. Če ne prej, bi popenili na blagajni, ki je zadnji test vzdržljivosti želodca in prožnosti vaših živcev.
Naj se vam ne zdi neobičajno, če blagajničarka posluša mali tranzistorček in muli sendvič sredi dela.
Srebanja jutranje kavice ali čajčka medtem, ko vam vlečjo plastiko čez POS, naključneža odkrito začudi. Gospa na blagajni s črnimi mexiko brčicami, pa pred seboj vidi osla, in to mu da tudi vedeti -neverbalno…

Ob polnjenju glave z baliranimi čvekami, ki se razlegajo v vrsti pred blagajno, včasih slišiš brezobziren prepir zaposljenih, ki si sami ustvarjajo hierarhijo in se borijo za svoj prostor pod neonskimi žarki…
Zna se vam zgoditi, da boste v vrsti stali tudi z lokalnimi pijančki, ki pa jih seveda ne poznate, ker niste od tod. In da bi komu mimogrede plačali pir, seveda ni vaša dolžnost.
Ko stojite v vrsti ugotovite, da se podzavestno prestopate na mestu. Razlog vam seveda ni znan. Filing je na las podoben tistemu, ko se človek znajde v smrtni nevarnosti, nagonsko preračunava svoje možnosti za preživetje ter išče morebitne izhode, ne zavedajoč se sveta okoli sebe. No, v nevarnosti seveda niste vi. Koga zgrabiti za goltanec in mu jih kristalno ostro-bistro, nabrusiti v začuden rilec zna biti težka odločitev.

But Whoooo caresssssss
Domorodci imamo seveda debelo kožo. Ali pa se to od nas le pričakuje (zahteva)?? Na niti omembe vredne malenkosti odreagiramo skrajno aristokratsko. Se pravi ne odreagiramosplohhhhh.
Domačini imamo seveda tu, tudi nekaj malih prednosti. A sevedeeeeeeeee.
Tu trgovka na kruhu ve katerega imaš najraje in ti ga shrani do poznih popoldanskih ur. No, če ga nisi prišel iskat, jih dobiš za ušesa. Ampak to je že druga zgodba…..
Tu trgovec samovoljno zagrabi gajbo pira, ki si jo kupil in ti jo lastnoročno naloži v prtljažnik. Deležni smo tudi nekaterih postranskih bonusov, ki nam seveda počasi prodirajo pod kožo.
Vi tega seveda ne boste doživeli. Vi ste tu le nepomembni, nevidni nihče.
Vzdušje je silno domačno in sčasoma se človek vpraša, ali je priča mučenju razvajencev, razvajanju privilegirancev ali čemu povsem tretjemu.
Ne ne, nismo v zahojenih rovtah. To je Ljubljana.

Glede izbora artiklov v njej pa……hm…..Panna cotta….mislim, da bi vam uspelo. Seveda pod predpostavko, da nabranih sestavin mami Juaniti na blagajni niste skidali v naročje. :-)

Recept:

600 ml sladke smetane

strok vanilije

60 g sladkorja

4 lističi želatine

Priprava:

400 ml sladke smetane s sladkorjem in ostrganimi vanilijevimi semeni kuhamo do vretja. Namočeno želatino vmešamo v vročo kuhano smetano. Ohladimo do mlačnega. Stepemo 200 ml sladke smetane ter jo vmešamo v kuhano smetano. Vlijemo v modelčke in ohladimo, najbolje čez noč.

Karamelni preliv:

3  žlici sladkorja v posodi segrevamo na zmernem ognju do zlatorumene barve. Zalijemo s 180-200 ml sladke smetane. Dodamo ščepec ali dva soli in kuhamo dokler se sladkor ne stopi in preliv ne dobi željene gostote. Uporabimo toplo ali hladno (ohlajen se še dodatno zgosti).

Ribezov preliv:

2 žlici sladkorja , 2 žlici vode in 100 g ribeza segrevamo na zmernem ognju dokler se sladkor ne stopi in preliv postane rahlo gostljat. Uporabimo vroče ali hladno.

Uporabimo lahko tudi katerokoli drugo vrsto sadja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuhanje, Sladice Tagi: , , , , , , , ,


info

Vse fotografije in besedila objavljena na blogu so last avtorja bloga. Za uporabo fotografij in besedil potrebujete privoljenje avtorja. Morebitna vprašanja oz. komentarje lahko pošljete tudi na: MUKI.BLOG@GMAIL.COM